Pojasnilo glede vloge škofov pri gospodarjenju mariborske škofije

Slovenija | 01.10.2012, 12:05

„Škofje ordinariji, škofje pomočniki in pomožni škofje nikoli niso bili člani uprav in nadzornih svetov in niso imeli možnosti neposrednega vplivanja na poslovodstva gospodarskih družb, ki so sprejemala ključne poslovne odločitve s finančnimi posledicami zanje in za samo Nadškofijo Maribor,“ sta v skupni izjavi za javnost v odgovor na namigovanja časnika Dnevnik, da je ključne odločitve pri „polomu mariborske nadškofije sprejemal škof Stres“, zapisala ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres in mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek.

Pojasnilo objavljamo v celoti:

Novinarka Dnevnika Ranka Ivelja je v soboto, 29. septembra 2012, objavila članek z naslovom Ključno odločitev, ki je vodila v polom mariborske nadškofije, je sprejel škof Stres, v katerem odgovornost za finančni zlom Nadškofije Maribor pripisuje predvsem škofom. Članek je novinarka vsebinsko nadaljevala v prispevku Kaj je vedel že novinar Emiliano Fittipaldi, ki je bil objavljen v ponedeljek, 1. oktobra 2012. Predstavljena stališča so v ključnih delih neresnična in zavajajoča in mestoma sprevračajo moralni nauk Katoliške Cerkve. Iz naslovov in podnaslovov je razviden napad na ljubljanskega nadškofa Antona Stresa z izrecnim namenom odvračanja pozornosti od drugih akutnih problemov v naši družbi. Novinarkine navedbe in dokumentiranost se ujemajo z navedbami iz besedil g. Mirka Krašovca, ki jih je pred tedni naslovil na nekatere posameznike v Cerkvi.

Škofija Maribor je leta 2004 del svojega premoženja vložila v Gospodarstvo Rast in se pri tem ni dodatno zadolžila. Vse postopke v zvezi z dokapitalizacijo in preoblikovanjem gospodarskega področja je pripravljala, predlagala in vodila Gospodarska uprava škofije in ne Škofijski gospodarski svet (ŠGS). Svetu in njegovemu predsedujočemu, t. j. takratnemu mariborskemu pomožnemu škofu Stresu, je v članku pripisana vloga, ki je neskladna z Zakonikom cerkvenega prava. Gospodarska uprava pri vseh poslovnih odločitvah škofije ni samo sodelovala, ampak jih je ŠGS tudi v celoti predlagala v potrditev.

Novinarka v zgoraj omenjenem članku velik pomen pripisuje prevzemu družbe Zvon 1. Prevzem te družbe je Gospodarstvo Rast izvedlo z lastnimi krediti v soglasju z lastnikom, pri čemer se Škofija Maribor ni niti dodatno zadolžila niti ni dala kakršne koli oblike poroštva. Za prevzem Zvona 1 se je Gospodarstvo Rast zadolžilo za ca. 27 mio EUR, pri čemer je bilo 73 % kreditov dolgoročnih. Po prevzemu Zvona 1 je imelo Gospodarstvo Rast 31,7 mio EUR kapitala in 27,4 mio EUR obveznosti. Na koncu leta 2005 je imel Zvon 1 za 122,5 mio EUR kapitala in za 132,2 mio EUR obveznosti. Iz navedenega izhaja, da sta imeli obe gospodarski družbi še sprejemljivo in v poslovnem svetu običajno razmerje med kapitalom in obveznostmi. Zaradi tega odločitev o prevzemu Zvona 1, upoštevajoč razmerja med kapitalom in obveznostmi in takratne gospodarske razmere, ni bila problematična in ni odstopala od poslovanja na relevantnem primerljivem trgu. Škofija Maribor je na področju gospodarjenja s premoženjem do leta 2006, t. j. še v času delovanja pomožnega škofa Stresa v Mariboru, dejansko zmanjševala svojo zadolženost in povečevala lastno aktivno premoženje in se je nahajala znotraj okvirov preudarnega konservativnega poslovanja. Trditev, da je sedanji ljubljanski nadškof Stres glavni krivec finančnega zloma Nadškofije Maribor, ker kot član ŠGS ni nasprotoval prevzemu Zvona, drži toliko, kolikor drži obtožba, da je nekdo kriv za prometno nesrečo, ker ni nasprotoval nakupu avtomobila ali gradnji ceste.

S finančnega vidika naložba denarnih sredstev v delnice oziroma v prevzem Zvona 1 torej ni bila usodna ali kakor koli negospodarna odločitev za škofijo. Gospodarstvo Rast je bilo 25 % lastnik Zvona 1, zato ga je na podlagi prevzemne zakonodaje in v okviru skrbnosti dobrega gospodarstvenika moralo v celoti prevzeti ali pa bi bilo primorano zmanjšati svoj lastniški delež. Najbolj usodna finančna odločitev za gospodarske družbe Škofije Maribor je bila samostojno sprejeta na ravni poslovodstva Zvona 1, da svoje delovanje in sredstva pretežno podredi projektu T-2. Graditev lastnega optičnega omrežja je bil finančni zalogaj, ki mu T-2 in Zvon 1 nista bila kos. Največji investicijski ciklus je potekal v letih 2006 in 2007, ko je bil nekdanji mariborski pomožni škof Stres že imenovan za celjskega škofa (2006). T-2 je na podlagi določb prava Evropske unije utemeljeno računal na uporabo omrežja Telekom, kar je slednji onemogočal in T-2 prisilil v pospešeno izgrajevanje lastnega telekomunikacijskega omrežja. Telekom je uporabo lastnega omrežja za potrebe T-2 oviral z vsemi razpoložljivimi sredstvi, zaradi česar še vedno potekajo sodni postopki. Odločitev o gradnji lastnega optičnega omrežja sta nadzorni svet in uprava Zvona 1 sprejela brez soglasja ŠGS skupaj z vodji projekta T-2. Zaradi tega se je Zvon 1 v letih od 2006 do 2008 močno zadolžil. Tudi ta odločitev je bila sprejeta brez soglasja ŠGS mariborske nadškofije. S tem je soglašal konzorcij bank, ki je očitno verjel v ekonomsko utemeljenost projekta in kreditno sposobnost Zvona 1. Žal se je kreditna sposobnost Zvona 1 z nastopom svetovne finančno-gospodarske krize drastično poslabšala. Po letu 2007 je nastopil pomemben upad gospodarske aktivnosti v svetu in posledično tudi v Sloveniji. Vrednost premoženja Zvona 1 je padla za 70 %, dolgovi so ostali enaki, banke pa projekta T-2 pod dogovorjenimi pogoji niso bile več pripravljene financirati.

Vse pogodbe in sklepi, ki so jih v zvezi s poslovanjem Nadškofije Maribor in z njo povezanih družb sklenili oziroma izdali škofje ordinariji, škofje pomočniki in pomožni škofje, so bili sprejeti z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, vestno, pošteno in v dobri veri. Usklajeni so bili s predhodnimi stališči notranjih in zunanjih strokovnih služb ter sodelavcev z ustreznimi kompetencami. Ključne poslovne odločitve s finančnimi posledicami za Nadškofijo Maribor so predlagala, sprejemala in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb. Kreditni posli so se sklepali po resni kreditni presoji, pod vodstvom vsakokratne posamezne banke kreditodajalke oziroma njihovih oddelkov za oceno tveganja. Vsa poslovna aktivnost je bila evalvirana tudi s strani revizijskih družb, bonitetnih agencij in ostalih zakonskih nadzornih institucij. Potekajoči stečajni in eventualni odškodninski in kazenski postopki bodo pokazali, če je v fazi izvedbe posameznih pogodb in sklepov ob tem morda prišlo do nepravilnosti, oškodovanj in kaznivih dejanj. Pristojni škofje, duhovniki in druge odgovorne osebe aktivno delujejo in si prizadevajo za vzpostavitev transparentnega in poštenega delovanja vseh dejavnosti z Nadškofijo Maribor povezanih družb. V skladu s kanonskim pravom odgovorne osebe preiskuje tudi Sveti sedež, ki je v ta namen opravil obširno vizitacijo in ustanovil komisijo z nalogo pomagati ugotoviti odgovornost posameznih oseb in morebitno prekoračitev pristojnosti in storitev kaznivih dejanj ali drugih kršitev določb prava Katoliške Cerkve.

Škofje ordinariji, škofje pomočniki in pomožni škofje nikoli niso bili člani uprav in nadzornih svetov in niso imeli možnosti neposrednega vplivanja na poslovodstva gospodarskih družb, ki so sprejemala ključne poslovne odločitve s finančnimi posledicami zanje in za samo Nadškofijo Maribor. Naloge odgovornih fizičnih oseb pravnih oseb kanonskega prava so izvrševali znotraj določb veljavnih predpisov verske skupnosti in prava Republike Slovenije. K sprejemanju poslovnih odločitev sodi tudi sprejemanje rizika poslovnega neuspeha, ki je lasten in neizogiben pri vsaki gospodarski dejavnosti.

Z namenom zagotovitve ustrezne kakovosti objavljenih prispevkov bi novinarka Dnevnika Ranka Ivelja lahko preverila objektivnost razlogov za nastop poslovnega neuspeha projektov Zvon 1 oziroma T-2 ter se s tem izognila diskvalifikaciji posameznikov in se bistveno bolj približala resnici.

msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit

msgr. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof metropolit

Vir: Katoliška Cerkev