V Turnišču blagoslov klavzure novega samostana klaris

Slovenija | 12.08.2012, 17:16

Jubilejno Klarino leto so danes sklenili tudi v Turnišču. Najprej je bila v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja molitvena ura, nato je sledila procesija z Najsvetejšim v kapelo novega samostana klaris. Ob 16. uri je slovesno bogoslužje ob somaševanju murskosoboškega škofa Petra Štumpfa in duhovnikov vodil kardinal Franc Rode. Po sveti maši so blagoslovili klavzuro samostana Marije Matere Cerkve.

Kardinal Rode je v pridigi spregovoril o adoraciji. Kot je poudaril, je ta glavno poslanstvo sester klaris. Pojasnil je tudi, da je temelj adoracije, ko se človek postavi pred Gospoda in mu daje čast. To je zanj tudi trenutek resnice, ko se prizna kot Božja stvaritev. Po besedah kardinala Rodeta je adoracija vir zdravja za človeka, saj ga postavi v njegovo pravo stanje stvaritve in odpravlja, kar je v njem lažnega in izkrivljenega, pretiranega in smešnega. Kot še dodaja, adoracija utrjuje naše osebno jedro.

Nagovor kardinala Rodeta v celoti

"V nebesih je stal prestol in na prestolu je sedel nekdo. Okrog prestola je sedelo 24 starešin, ogrnjenih v bela oblačila, z zlatimi venci na glavi. Sredi pred prestolom so stala štiri živa bitja, ki so brez prenehanja govorila noč in dan: 'Svet, svet, svet je Gospod Bog, vladar vesolja, ki je bil, ki je in ki pride.' In kadar so ta štiri bitja izrekala slavo, čast in zahvalo njemu, ki sedi na prestolu in živi na veke vekov, je 24 starešin popadalo pred sedečim na prestolu in molilo njega, ki živi ne veke vekov, ter metalo svoje vence pred prestol, govoreč: 'Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in biva'. (Raz 4,2–11)"

Ta veličastni prizor iz knjige Razodetja prikazuje dejanje adoracije, ko 24 starešin, podoba dovršenega stvarstva, daje čast Bogu. Prav o adoraciji, ki je glavno poslanstvo sester klaris, hočemo razmišljati danes, ko blagoslavljamo klavzuro novega samostana v Turnišču, ob zaključku Klarinega leta.

Kaj je adoracija? To je dejanje, ko se človek postavi pred svojega Stvarnika in se zaveda, da je njegova stvaritev, da je njegov izvor v njem, da je njegovo bivanje vsak trenutek odvisno od njega, da je njegova prapodoba, sveti vzor, po katerem je ustvarjen. V dejanju adoracije človek priznava, da je Bog njegova resnica, da je on sam odsev Božje resnice, da je Bog bolj notranji njemu, kot on sam, "intimior intimo meo", kot pravi sv. Avguštin. Pred tem svojim svetim polom, pred njim, ki je njegov prvi TI in nepogrešljiv sogovornik in izvor njegovih besed, se človek prikloni in prizna njegovo veličino, moč in oblast: "Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč (Raz 4,11)."

Ko med sveto mašo molimo z besedami "zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave", izražamo svoje veselje in hvaležnost, da je Bog tak, kot je, da ni samo mogočen, ampak tudi vreden, ker je ustvaril vse, kar biva, ker je vse njegov dar. To je temelj adoracije. Ko se človek postavi pred Gospoda in mu daje čast, izpolnjuje svojo najvišjo in temeljno dolžnost. To je zanj tudi trenutek resnice, ko se prizna kot Božja stvaritev.

Adoracija je vir zdravja za človeka, postavi ga v njegovo pravo stanje stvaritve in odpravlja, kar je v njem lažnega in izkrivljenega, pretiranega in smešnega. Adoracija je vir zdravja za našega duha.

Ali človekov duh lahko zboli? Da, tako kot naše telo, lahko zboli tudi naš duh. Duh zboli, ko zavrže resnico in pravičnost. Ne še, če laže, tudi pogosto, a vendar ohrani čut za resnico. Lahko se pokesa in popravi krivico. Človekov duh zboli, ko se odvrne od resnice, ko mu ni mar za resnico, ko resnica zanj ni obvezna. Tedaj se v njem naseli nered, notranji svet načel in vrednot je v razkroju, za doseg svojih ciljev uporablja vsa sredstva, meja med dobrim in zlim je zabrisana. Taka je bila morala tiranov 20. stoletja.

Pred tem neredom, pred tem kaosom se človek lahko obvaruje samo, če se postavi pred svojega Stvarnika in pusti, da ga prežari njegova luč in resnica. To je v bistvu adoracija. Človek se postavi pred svoj sveti pol in pusti, da ga sodi Resnični in Pravični. Tako ostane v resnici.

Adoracija utrjuje naše osebno jedro. Stati pred Gospodom in motriti njegovo obličje, nas dela jasne, premočrtne in trdne. Utrjuje se naša pristna podoba, v naše srce se naseli mir, v naše življenje red. Bolje vidimo, kaj je pomembno in kaj ni, kaj je prav in kaj narobe. Stvari so postavljene na pravo mesto. Skrbi in bojazni izgubljajo svojo ostrino. Na izzive življenja odgovarjamo z večjim zaupanjem. Tako vidimo, kako pomembna je adoracija v našem življenju. Bog jo pričakuje od nas, naša duša jo potrebuje. To je naša dolžnost in milost, ki nam je dana.

Adoracija, biti pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu, in mu dajati čast, je dejanje, ki ga opravljamo v zgodovini, se pravi v času, ko Bog nekako omejuje svojo moč in dopušča, da človek uporablja in tudi zlorablja svobodo, ki mu jo je podaril, da se mu upira, ga ne priznava in ga celo zanika. V tem času, ko se zdi, da vladata samovolja in človekova upornost, je adoracija posebno pomembna in dragocena za Cerkev in za človeštvo. Človek, ki stoji pred Gospodom, prinaša vse stiske, vse bolečine, vse slabosti, vse zablode in vse grehe človeštva pred Božje srce, prosi odpuščanja in usmiljenja ter na ta način sodeluje pri delu odrešenja, tako kot je to storila sv. Klara.

Človek, ki adorira, pospešuje dan, ko se bo prikazalo novo nebo in nova zemlja, v slavi nebeškega Jeruzalema. Hkrati tudi anticipira ta trenutek. Adoracija pred Najsvetejšim, ki jo opravljate noč in dan, kot starešine iz knjige Razodetja, je dejansko že začetek novega stvarstva, je že večnost v tem minljivem času.

Mar ni čudovito, da je to mogoče? To, da dajemo čast Bogu v tem veku, ko je videti nemočen, pa mu mi, slabotni, ostajamo zvesti in priznavamo, da je vreden, da prejme slavo, čast in moč, ko ga mnogi zanikajo in sramotijo. Mar ni čudovito, da mu v svojem srcu postavimo prestol in mu izkazujemo čast, ki mu gre in priznavamo, da je vreden.

Tako adoracija vse postavi na pravo mesto in je že predpodoba večnosti, ko si bo Bog podvrgel vse stvari v končni apoteozi in bo vse priznavalo njegovo oblast in bo njegova volja kraljevala v vseh srcih.

Amen.

Vir: Katoliška Cerkev