Škof Peter Štumpf
Škof Štumpf: Z vero, s pisano in govorjeno besedo, so naši predniki okopavali naše slovenstvo
Slovenija | 17.08.2012, 22:30
„Z vero, s pisano in govorjeno besedo, so naši predniki okopavali naše slovenstvo, ga gojili, sezidali hrame za Božjo službo in kulturno dogajanje. Iz svojih vrst so trebili razdor, revščino in nevednost,“ je na današnji državni praznik, priključitve Prekmurja matici, pri slovesni sveti maši v župnijski cerkvi v Veliki Polani, dejal murskosoboški škof Peter Štumpf. Maši je sledila proslava na kateri je bil slavnostni govornik minister za obrambo Aleš Hojs.
Na današnji dan pred 93-timi leti se je na ljudskem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. Škof Štumpf je pri maši za domovino, ki so se je udeležili tudi nekateri člani vlade, med njimi tudi slavnostni govornik na proslavi minister Hojs, je Prekmurje primerjal z vinogradom, ki ga je prekmurskem Bog v obdelovanje zaupal že pred več kot tisoč leti. Poudaril je, da so trte dednih časti zrasle v žlahtno grozdje. „Narodni voditelji, med njimi duhovniki Franc Ivanocy, Jožef Klekl st. Ivan Baša, Ivan Jerič, Jožef Godina in drugi so bili dobri kletarji, ki so slovenstvo dozorevali v dobro vino samostojnosti,“ je poudaril v polni polanski cerkvi, v kateri je deloval tudi Božji služabnik Daniel Halas. Tudi njega se je v nagovoru spomnil škof Štumpf. Dejal je, da so ga ubili „hudobni viničarji, ki so si lastili Gospodov vinograd“. „Božji služabnik je z ljubeznijo do Slovencev in Madžarov pokazal, da je smisel slovenstva samo v odprtosti in spoštovanju vseh ljudi. Tudi v vinogradu lahko rastejo in dozorevajo različne vrste grozdja. Za vse te vrste mora biti zadosti mesta v kleti,“ je povedal škof Štumpf in dodal, da se je Halas dobro zavedal, da mora storiti vse, da morebitna nesoglasja med ljudmi različnih kultur, jezikov in tudi veroizpovedi ne vžgejo ognja sovraštva, razdora in nasilja. Nagovor pa sklenil z besedami, da so v češčenju pred Bogom smo ohranjali dedne časti, „si odpuščali, med seboj presegali razlike v veri, jeziku in kulturi. Tako smo tukaj obstali v strpnosti in sožitju“.
Slovesni sveti maši je sledila proslava osrednja regijska slovesnost ob državnem prazniku dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, na kateri je zbrane nagovoril minister za obrambo Aleš Hojs.
Prekmurje je že od priključitve matični domovini zgled za domoljubje, je v govoru na proslavi ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom izpostavil minister za obrambo Aleš Hojs. Ob tem je dodal, da je prepričan, da bo tudi slovenska politika zmogla toliko domoljubja in enotnosti, da bo to našo deželo naredila domovino za vse. Na osrednji regijski prireditvi ob današnjem državnem prazniku v Veliki Polani je Hojs kot slavnostni govornik označil Trianonsko pogodbo, podpisano junija 1920, s katero je Prekmurje pripadlo kraljevini SHS, za eno najpomembnejših mednarodnih diplomatskih odločitev za slovenski narod. Kot je povedal, je ob začrtanju severne slovenske meje generala Maistra Prekmurje praktično edino ozemlje, ki smo ga Slovenci v okviru skupne jugoslovanske države po koncu prve svetovne vojne na mirovnih konferencah pridobili. Poleg posameznikov iz Prekmurja, ki so za to zaslužni, pa imajo veliko zaslug za to tudi pogajalci na pariški mirovni konferenci, je dejal.
"Njihova sposobnost in strokovnost sta lahko zgled našim sedanjim pogajalcem, ki bodo na zahodu Slovenije morali izbojevati to, kar nam je obljubila politika, torej izhod na odprto morje. Z enako zagnanostjo in strokovnostjo bodo morali sedanji pogajalci braniti tudi pravično mejo na reki Muri v predelu sosednje Hotize. Vemo, da je za majhne narode uveljavitev njihovih interesov, čeprav povsem legitimnih, zelo težka naloga, zato je prav priključitev Prekmurja nekaj, kar nam lahko daje in mora dajati samozavest tudi danes," je poudaril minister. Po njegovem je treba tudi ob sedanjih, ne prav dobrih časih za Slovenijo in ob gospodarski ter finančni krizi, ki sta prizadeli vse dele naše države, še toliko več pozornosti nameniti Prekmurju, ki je v preteklosti že preživelo nekaj težkih obdobij. "Sedanja vlada se tega zelo zaveda, kot se zaveda tudi potencialov Prekmurja za gospodarski napredek vse države. Prav Prekmurje je dragocen zaklad, ki mora postati pomemben vir zagotavljanja domače hrane in povečanja prehranske samozadostnosti. V časih, ki so pred nami, je pomembno, da se tega čim prej zavemo in da tako, kot so to znali že naši predniki, na svoji zemlji zagotovimo prehransko varnost," je še povedal slavnostni govornik.
Slovesnosti so se med drugimi udeležili predsednik republike, predsednik državnega sveta Blaž Kavčič, podpredsednika vlade Ljudmila Novak in Radovan Žerjav, predsedniška kandidata Milan Zver in Borut Pahor, škofa Katoliške in Evangeličanske cerkve Peter Štumpf in Geza Erniša ter nekateri poslanci in župani.
Prekmurkam in Prekmurcem je ob današnjem državnem prazniku, dnevu združitve z matičnim narodom, čestital tudi predsednik vlade Janez Janša. Poudaril je, da smo temu dogodku simbolno namenili pravo težo šele pred šestimi leti, ko smo ta dan obeležili tudi kot državni praznik in s tem vsaj nekoliko ublažili moralni dolg do Prekmurja. Kot je omenil, so danes skrbi drugačne kot pred 93 leti, ko se je na množičnem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi, ki so podprli priključitev Prekmurja k matici in tako dočakali dan, ko so postali del skupne domovine. Poudaril je, da so Prekmurci v tisočletni zgodovini ohranili vse tiste elemente, ki zmorejo ljudi povezovati kot narod. Na ta način so dokazali, da obstoj in identiteta naroda nista odvisna od mednarodnih razmer ampak od nacionalne zavesti, je poudaril. Ponoven razvoj Prekmurja premier vidi v evropskih projektih in možnostih v turizmu.
Spomnimo, da dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom kot državni praznik praznujemo od leta 2006, ki pa ni dela prost dan. Ta praznik, poleg dneva Rudolfa Maistra ter dneva vrnitve Primorske k matični domovini, se sicer po sklepu vlade od leta 2009 s statusom državne proslave organizira le še ob okroglih obletnicah.
Nagovor škofa Štumpfa
pri maši za domovino v Veliki Polani
ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
Dragi bratje in sestre!
V naši pokrajini se od Goričkega do Lendave razprostirajo vinogradi. Včasih šmarnica in klinton, danes pa žlahtne vrste grozdja zorijo za izvrstno kapljico, ki na Martinovo dozori v ponos vinogradnikov in veselje obiskovalcev kleti. Že pred tisočletji so na Orientu sredi vinogradov postavljali stolpe s stiskalnicami grozdja. V njih je bil pridelek varno spravljen in tudi garancija za vino je bila zagotovljena. Zato je toliko večje razočaranje vinogradnika, če kljub njegovi skrbi in naporom vino ne dozori in ne doseže želene kakovosti.
Prerok Izaija je v današnjem prvem berilu zelo dramatičen. Vinogradnik, ki z ljubeznijo prekoplje vinograd, ga otrebi in zasadi žlahtno trto, postavi stolp in potem namesto grozdja dobi viničje, je povsem razočaran. Njegova ljubezen do vinograda se spremeni v obsodbo. Iz vinograda bo odstranil ograjo, da bo izropan. Podrl bo obzidje, da bo poteptan. Spremenil ga bo v pustinjo (prim. Iz 5,1–7).
Ali ne bi mogli našega Prekmurja primerjati z vinogradom, ki nam ga je Bog zaupal že pred več kot tisoč leti v obdelovanje? Z vero, s pisano in govorjeno besedo, so naši predniki okopavali naše slovenstvo, ga gojili, sezidali hrame za Božjo službo in kulturno dogajanje. Iz svojih vrst so trebili razdor, revščino in nevednost. Trte dednih časti so zrasle v žlahtno grozdje. Narodni voditelji, med njimi duhovniki Franc Ivanocy, Jožef Klekl st. Ivan Baša, Ivan Jerič, Jožef Godina in drugi so bili dobri kletarji, ki so slovenstvo dozorevali v dobro vino samostojnosti.
Vprašanje je, kako danes ohranjati to kakovost.
Domovine ne moremo prepustiti samo željam in načrtom. Ko si življenje urejamo zgolj sami, se nam izpod kontrole izmakne bistveno: izgubimo sebe. Vse smo načrtovali, vse dobro uredili, mislimo, da vse dobro poteka, toda kar naenkrat vse to postane mehanizem, ki nas počasi melje v kolesju ogromnih obveznosti, naporov in pomanjkanja časa. Namesto, da bi obvladovali življenje, se v njem zlomimo. Iz tega kolesja se lahko osvobodimo samo s povsem konkretnim receptom, ki ga ima apostol Pavel v pismu Filipljanom: »Kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, to imejte v mislih … in Bog miru bo z vami« (Flp 4,8–9). Gre za etične, duhovne, družbene in socialne vrednote. To so zmesi dobrega vina našega slovenstva, ki ga ohranjajo pri kakovosti in trajnosti.
Evangelist Matej še bolj izpostavi dramo v vinogradu. Gospodar je svoj vinograd dal v najem viničarjem. Izkaže pa se, da so ti hudobni. Hoteli so si prilastiti grozdje, zato so pobili gospodarjeve služabnike, ki so prišli izterjevat pridelek in končno so ubili tudi gospodarjevega sina. Tako je gospodar trikrat oškodovan: ostane brez pridelka, brez služabnikov in brez sina. Hudobni viničarji celo vržejo mrtvega sina iz vinograda, kar pomeni, da ne sprejemajo gospodarjeve avtoritete. Prilastili so si njegovo lastnino in pobili vse, ki so bili povezani z njegovo lastnino. Evangelist Matej tako predstavi dramo sprejemanja in zavračanja Jezusa Kristusa. Bog nas je vse posinovil. Toda, kdor zavrača njegovega Sina Jezusa, zavrača Boga. V tem je moč hudobije.
Ali ni prav nekdanji polanski župnik Danijel Halas (1908–1945) kot dober oskrbnik Gospodovega vinograda doživel usodo gospodarjevega sina? Hudobni viničarji, ki so si lastili Gospodov vinograd, so ga ubili. Ni jim hotel prepustiti pridelka, ki pripada samo Bogu. Z njegovo smrtjo so hoteli žlahtno vino svetosti, poštenosti, načelnosti in ljubezni do Slovencev in Madžarov razliti v odpadne vode, pomešane z ideološkimi zmedami in zavajanji. Hudobni viničarji so mislili, da so pretentali Boga, ki je gospodar tudi polanskega Božjega vinograda. Hoteli so zmesti in prestrašiti ljudi. Toda razlito, žlahtno vino Halasove mučeniške krvi, ki je orosilo ljudska srca, danes rojeva nove duhovne sadove. Ljudje prihajajo sem v polansko cerkev, kjer molijo za beatifikacijo nekdanjega župnika Halasa. Pri tem doživljajo moč in lepoto spreobrnjenja. Za vse to prejemajo obilje Božjih darov, ki se najbolj izrazito kažejo v tem, da še naprej živijo iz vere, da ljubijo Cerkev in da si življenje napolnjujejo s smislom.
Božji služabnik je z ljubeznijo do Slovencev in Madžarov pokazal, da je smisel slovenstva samo v odprtosti in spoštovanju vseh ljudi. Tudi v vinogradu lahko rastejo in dozorevajo različne vrste grozdja. Za vse te vrste mora biti zadosti mesta v kleti.
Halas se je dobro zavedal, da mora storiti vse, da morebitna nesoglasja med ljudmi različnih kultur, jezikov in tudi veroizpovedi ne vžgejo ognja sovraštva, razdora in nasilja. Pravi škandal bi bil, če bi se to dogajalo med kristjani, ki smo mladike na trti, ki je Kristus. Ni treba, da se zgodi fizično nasilje. Dovolj so že predsodki, zavračanje, zaničevanje, brezbrižnost, grožnje, izključevanja in jemanje dobrega imena. Božja ljubezen v nasprotju s takšnimi ravnanji presega vsako misel, vsako inteligenco, vsak narod in kulturo.
Kardinal Franc Rode je v nedeljo pri blagoslovitvi klavzure sester klaris v Turnišču izrekel presunljive besede, pri katerih bi se morali zelo zdrzniti: »Sveto Prekmurje …«
To pomeni, da smo vso tisočletno zgodovino postavili v adoracijo, v molitev in češčenje živega Boga. V adoraciji pred Bogom smo ohranjali dedne časti, si odpuščali, med seboj presegali razlike v veri, jeziku in kulturi. Tako smo tukaj obstali v strpnosti in sožitju.
Praznik dneva združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je tako dodatna priložnost za molitev in premislek o našem »svetem Prekmurju«.
