Papež: Z odprtim srcem lahko prepoznamo Boga v vsakdanjem življenju
V Castel Gandolfu, kjer papež preživlja poletni oddih, se je na dvorišču tamkajšnje apostolske palače zbrala množica romarjev, ki je skupaj s svetim očetom zmolila Angelovo češčenje. Pred tem je prisluhnila besedam Benedikta XVI., ki je v svojem nagovoru razložil današnji evangeljski odlomek. Potem ko je Jezus že nekaj časa pridigal in ozdravljal drugod, se je vrnil v Nazaret in začel učiti v tamkajšnji shodnici, a ga domačini niso sprejeli. Kot je poudaril papež, nas želi ta odlomek spomniti, da Boga v našem vsakdanjem življenju lahko prepoznamo in spoštujemo njegovo voljo, če imamo odprto in preprosto srce, ki ga hrani resnična vera.
Sveti oče je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja zbrane vernike na dvorišču poletne rezidence in vse, ki so ga spremljali prek sredstev družbenega obveščanja, nagovoril z besedami: "Na kratko se želim ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob besedilu, iz katerega je vzet znamenit pregovor Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju), kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati (prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star, zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so strmeli zaradi njegove modrosti, saj so ga poznali kot Marijinega sina in tesarja, ki je živel med njimi. Namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali (prim. Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeškem nivoju onemogoča iti preko in se odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede tega za zgled izkušnjo prerokov v Izraelu, ki so bili prav v svoji domovini predmet prezira in se poistovetil z njimi. Jezus zaradi te duhovne zaprtosti v Nazaretu ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih odzravil (Mr 6,5). Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero. Origen piše: Kakor obstaja naravna telesna privlačnost enih do drugih in magneta privlačnost do železa, tako vera privlači božansko moč (Razlaga Matejevega evangelija 10,19). Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus čudil njihovi neveri (Mr 6,6). Strmljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju, je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zastrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo? Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen. Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala (prim. Lk 1,45). Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga."
Sveti oče je po molitvi in blagoslovu še dejal: "Dragi bratje in sestre, vesel sem, da vas lahko sprejmem tu v Castel Gandolfu, kamor sem prišel pred nekaj dnevi. Srčno pozdravljam tukajšno skupnost ter vsem družinam želim, da bi lahko imele trenutke počitka za nabiranje novih fizičnih in duhovnih moči." Papež je še pozdravil sestre svete Elizabete, ki so se iz vsega sveta zbrale ob 10. obletnici svojih večnih zaobljub.
Vir: Radio Vatikan
