Bučar brez ogledala

| 27.06.2012, 14:45 Jože Bartolj

Dr. France Bučar si je s svojim delovanjem pred osamosvojitvijo, med njo in v prvih letih samostojne države, pridobil ugled in status očeta demokracije, modrega moža, katerega besede so vedno imele težo in to celo na obeh straneh domače politične scene. Četudi je bil kritičen do obeh strani in družbe na splošno, so mu le redki ugovarjali, še najraje so se na njegove kritike odzvali z molkom.

In tako je dr. Bučar veljal kot nesporna avtoriteta vse do pred nekaj leti. Takrat sta se zgodili dve ključni zadevi, ki sta načeli njegovo avtoriteto. Na informacijo o tem, da se ga ena od žrtev povojnega terorja spomni kot partizana z brzostrelko z železniške postaje v Pliberku, kjer so zganjali begunce v živinske vagone, se Bučar ni odzval. Pomenljivo? Druga, za Bučarjev ugled demokratične in moralne avtoritete veliko bolj obremenjujoča zadeva, pa je njegova podpora Zoranu Jankoviću, najprej na županskih volitvah, kasneje pa še na državnozborskih, ko je bil celo med šestindvajseterico romarjev, ki so šli novega mesijo prosit milosti v mestno hišo.

Vsi smo Valter

Dr. Bučar se je pred dnevi v javnosti oglasil kar dvakrat. Najprej kot gostujoče pero v Delu, dva dni kasneje pa še v pogovoru za Mladino. Z nekaterimi njegovimi besedami bi se človek lahko kar strinjal, čeprav ne dajejo jasnih odgovorov na stanje, v katerem se naša država nahaja dve desetletji po svojem rojstvu, za nekatere trditve pa lahko mirne volje trdimo, da so “kar nekaj”. Enega od temeljnih problemov Bučar prepoznava v tem, da nimamo parlamenta in da ta nima nobene moči. Ureditev primerja s partijsko državo, češ, da se oligarhi vse dogovorijo, parlament pa to le formalno požegna.

Deloma bi se lahko s tem tudi strinjali, zagotovo bi si večkrat želeli večje samostojnosti poslancev. A po drugi strani je precej normalno, da koalicija, ki po volitvah prevzame odgovornost za vodenje države, potrebuje neko stabilnost in je s tega vidika logično, da ji njeni poslanci dajejo svoj glas, sploh kadar gre za v koalicijskem sporazumu dogovorjene spremembe. Razen seveda v primerih, kadar se poslanec z nekim zakonom nikakor ne strinja. Takrat bi pričakovali jasno besedo, kar pri nas pogosto pogrešamo. Res pa ni normalno, če se nasprotovanje nekemu zakonu konča kar z izstopom ali izgonom poslanca iz poslanske skupine, kot se je to zgodilo v preteklem mandatu poslancu SD Andreju Magajni ali poslanki Zares Zalokar Oražmovi. Mimogrede, prepričan sem, da je Bučar imel v mislih neko drugo stranko, ko je govoril o nesvobodi poslancev. Skratka, več samostojnosti in pokončnosti poslancev bi si res lahko želeli, težko pa bi dejali, da bistvo naših težav leži v sedanji ureditvi. Nenazadnje morajo stranke vsake štiri leta svojo ponudbo potrditi na volitvah, ki so, če izvzamemo stanje duha pod Alpami, svobodne in verodostojne.

Zanimiva je tudi trditev, da druga republika želi ustavni sistem prilagoditi željam enega posameznika. Tudi tukaj si lahko predstavljamo, katerega posameznika ima Bučar v mislih. Je pa trditev, milo rečeno, privlečena za lase. Poglejmo, za kakšne spremembe ustavnega sistema gre? Na eni strani gre za postopke imenovanja vlade. Po volitvah, še pred imenovanjem nove vlade, je večina strank dosegla soglasje, da bi poenostavili postopek imenovanja vlade in sicer, iz dvokrožnega v enokrožnega. Mandatar bi tako s potrditvijo v parlamentu dobil mandat za izbiro ministrov. Ali je to res prilagajanje željam enega posameznika, če so se s tem strinjale skoraj vse stranke? Ali je prilagajanje željam enega posameznika sprememba referendumske zakonodaje? Ali pa morda ukinitev državnega sveta, ki jo podpira večina strank z obeh strani političnega spektra? Skratka, vprašati bi se bilo treba, kdo je tisti posameznik, katerega željam prilagajamo ustavni sistem? Na misel mi pride znameniti stavek iz legendarnega vojnega filma Valter brani Sarajevo: “Svi smo mi Valter!” Le, da Bučar tega ne vidi ali ne želi videti, ker pač ni v skladu z njegovimi teorijami.

Bučar proti Bučarju

Vse Bučarjeve teorije in trditve pa izgubijo verodostojnost, ko pridemo do njegove podpore Zoranu Jankoviću. Pustimo ob strani vtis, da Bučarjeve besede podpore (češ nisem kakšen poseben zaljubljenec v Jankovića, a dokler bo dobro delal, bo zame dober) zvenijo neprepričljivo ali celo neiskreno. Argumenti, češ da je Janković učinkovit in da dobro dela, so za avtoriteto Bučarjevega kova ponižujoče. Ali je dokaz dobrega dela športno-trgovski center v Stožicah, ki je namesto obljubljenih nič evrov davkoplačevalce stal čez 40 milijonov in še ni dokončan? Ali pa dejstvo, da so s strani MOL favorizirana podjetja, kot je Grep, na robu propada? Ali pa so dokaz dobrega dela blokirani računi družinskega podjetja Electa, ki je zašla v rdeče številke takoj, ko je Janković moral zapustiti Mercator?

Še huje pa Bučarjevo verodostojnost prizadene podpora Jankoviću v luči njegove kritike našega parlamentarnega sistema in tako imenovane nesvobode poslancev. Zato, ker Jankovićeva učinkovitost temelji ne le na nesvobodi njegovih svetnikov v mestnem svetu, temveč na njihovi popolni odsotnosti razmišljanja, ki gre tako daleč, da so na zadnji seji mestnega sveta njegovi svetniki nehote podprli predlog opozicije, saj jim v. d. župana Čerin pred glasovanjem ni dal navodila, kako glasovati, kot to običajno stori Janković.

Če pri ostalih strankah pogrešamo več avtonomije poslancev, je Jankovićevo politično delovanje avtonomiji poslancev oz. svetnikov naravnost v posmeh. A to očitno dr. Bučarja ne moti. Ne moti ga niti toliko, da ne bi kar v eni sami sapi prihajal v nasprotje sam s seboj. In na stara leta zapravlja ugled in avtoriteto, ki ju je potrpežljivo in z mnogo odrekanja gradil desetletja. Ali po domače, z zadnjo platjo podira to, kar je gradil z glavo in rokami.

Več komentarjev na Casnik.si