Nadškof Stres novomašnikom: To je dan veselja in hvaležnosti za Božjo pomoč in podporo

Slovenija | 29.06.2012, 11:38

"V krščanskem občestvu ima duhovništvo ravno to nalogo, da od diakona, preko mašnika in škofa do papeža skrbi za to, da kristjani ostajamo zvesti temu, kar nam je Jezus naročil in izročil, in da se temu ne izneverimo," je pri slovesni maši na praznik apostolov Petra in Pavla in ob duhovniškem posvečenju v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja dejal nadškof metropolit Anton Stres. "Glavno duhovnikovo opravilo je daritev," pa je že včeraj popoldne ob posvetitvi duhovnika v Logu pri Vipavi dejal koprski škof Jurij Bizjak

Posvetitve petih novomašnikov v ljubljanski stolnici - Matevža Mehleta, frančiškana Jana Cvetka, salezijanca Gašperja Otrina, lazarista Boruta Poharja in minorita Andreja Sotlerja - so se poleg številnih vernikov in sorodnikov novomašnikov udeležili tudi mnogi duhovniki, ki so hkrati podoživljali svoje posvečenje. Nadškof Stres je v nagovoru dejal, da Peter in Pavel veljata za „stebra Cerkve“ in na svoj način ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovniške službe v Cerkvi. „Petru je bilo zaupano, da trdno varuje krščansko identičnost, našo istovetnost: da kristjani ostanemo kristjani. V svetu, ki sam po sebi ni krščanski in se bo krščanstvu vedno upiral, potrebuje Cerkev vodstvo, ki bo skrbelo, da bomo kristjani ostali to, kar smo po Jezusovi zamisli.“

Vsem novomašnikom pa položil na srce, da naj zaupajo v Gospoda. „Mi danes duhovnike posvečujemo, kar pomeni, da jih odevamo v moč, ki prihaja od zgoraj. Noben drug poklic se ne začne s posvetitvijo. Posvetni poklici izhajajo iz lastne človekove sposobnosti, nadarjenosti in moči, duhovnikova moč in avtoriteta pa izhaja iz njegove posvetitve, iz moči in avtoritete, ki ni njegova ampak Jezusova. Duhovnik je pridružen Jezusovi službi, Jezusovemu odrešenjskemu služenju nam vsem in ga Jezus sam nadaljuje preko duhovništva v Cerkvi. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.“

Koprski škof Jurij Bizjak pa je v Logu pri Vipavi novomašnika p. Andreja Mohorčiča povabil, da naj hodi za Kristusom. „Če boš hodil za njim, boš celo s svojo smrtjo proslavil Boga. Glavno duhovnikovo opravilo je daritev, to je prepoznavni znak pravega duhovnika in bilo bi čudno, če bi opravljal daritve, sam pa stal ob strani in od daleč. Zato velja geslo našega pesnika: „Daritev bodi ti življenje celo, oltar najlepši je srca oltar!“, je dejal škof Bizjak. Nagovoru tako koprskega škofa kot tudi ljubljanskega nadškofa je sledil obred posvetitve.

Vir: Katoliška Cerkev

Nagovor nadškofa Antona Stresa pri mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja

Dragi novomašniki, dragi sobratje duhovniki, dragi starši in svojci novomašnikov, drage sestre in dragi bratje!

Da posvečujemo duhovnike na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ima globok pomen. Peter in Pavel veljata za »stebra Cerkve« in na svoj način ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovniške službe v Cerkvi.

Evangelij nam govori o Petru kot Skali. Podoba skale je podoba trdnosti in zvestobe. Petru je bilo zaupano, da trdno varuje krščansko identičnost, našo istovetnost: da kristjani ostanemo kristjani. V svetu, ki sam po sebi ni krščanski in se bo krščanstvu vedno upiral, potrebuje Cerkev vodstvo, ki bo skrbelo, da bomo kristjani ostali to, kar smo po Jezusovi zamisli. Da bomo na svetu, da bomo ljubili svoj čas in svoje sodobnike, da pa ne bomo od sveta: da se s tem svetom ne bomo tako pomešali in se ne bomo pustili od njega tako vplivati, da ne bi bili več zvesti Jezusovi zamisli.

V krščanskem občestvu ima duhovništvo ravno to nalogo, da od diakona, preko mašnika in škofa do papeža skrbi za to, da kristjani ostajamo zvesti temu, kar nam je Jezus naročil in izročil, in da se temu ne izneverimo.

Jezus v današnjem evangeliju lepo poudarja, da nam vere ne razodevata »meso in kri«, se pravi človeška pamet in narava. Najvišjo resnico nam daje Bog sam, Oče, ki je v nebesih, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu. Zato je Jezus poskrbel, da razodeta vera ne bo izginila in se ne bo popačila. To je Petrova služba v Cerkvi, kakor smo slišali v evangeliju. Tej službi smo pridruženi škofje in duhovniki, da kakor drobne žilice, kapilare, ponesemo oživljajočo kri Božje besede, Božjega sporočila, njegove moči in tolažbe do vseh celic: se pravi do vseh cerkvenih skupnosti in do vsakega posameznega člana, tudi do tistih na skrajnih obrobjih človeške družine.

Da pa lahko evangelij gre v svet in ga ponesemo v vsa najrazličnejša okolja, potrebujemo neizčrpno požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost apostola Pavla. Toda ravno on, ki si je upal reči, da se je za evangelij »trudil bolj kakor oni vsi« (1 Kor 15,10), takoj dodaja: »pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«. On, ki je bridko izkušal, da se »moč izpopolnjuje v slabotnosti«( 2 Kor 12,9), je zato vedel, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase. Zaklad, ki ga prinašamo v svet, je »v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7) poudarja Pavel. Te krhke posode, ki se lahko hitro okrušijo, celo razbijejo ali počijo, smo mi duhovniki kot ljudje. Kar prinašamo, pa je nekaj neprecenljivo bolj dragocenega, zato naša moč ni iz nas in od nas, ampak od Boga.

Spričo zahtevnih nalog, ki jih ima duhovnik, bi si človek sam po sebi ne upal prevzeti te naloge. Duhovnik jih res ne sprejema nase, ker bi se čutil sam dovolj močnega zanje. Veliko raje bi rekel z apostolom Petrom: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). V to službo se dejansko nihče ne podaja na lastno pest, ampak samo zato, ker se zaveda Božjega klica in sme zato računati na Božjo pomoč. »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil« (Jn 15,16), je opozoril Jezus svoje apostole.

Mi danes duhovnike posvečujemo, kar pomeni, da jih odevamo v moč, ki prihaja od zgoraj. Noben drug poklic se ne začne s posvetitvijo. Posvetni poklici izhajajo iz lastne človekove sposobnosti, nadarjenosti in moči, duhovnikova moč in avtoriteta pa izhaja iz njegove posvetitve, iz moči in avtoritete, ki ni njegova ampak Jezusova. Duhovnik je pridružen Jezusovi službi, Jezusovemu odrešenjskemu služenju nam vsem in ga Jezus sam nadaljuje preko duhovništva v Cerkvi. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.

Če izvzamemo izdajalca Juda, se je Peter od vseh apostolov med Jezusovim trpljenjem najslabše izkazal. In vendar je Jezus ravno njega postavil za poglavarja. S tem je dal jasno vedeti, da si vodilnega mesta Peter ni zaslužil, ampak mu je bilo podarjeno po Božji milostni izvolitvi.

Kdor torej hoče, lahko Petru, njegovim naslednikom in Cerkvi kot dvatisočletni ustanovi marsikaj očita. Toda Cerkev ni ustanova, ki bi zrasla na človeških sposobnostih. Jezus Kristus, ki je za nas umrl in vstal, je tako kot šibkega Petra tudi vsakega duhovnika izvolil in poklical, On je edini temelj naše vere in Cerkve. Ta vera in zaupanje vanj je tudi temelj odločitve za duhovniški poklic. Sicer pa nas k temu zaupanju spodbuja in vabi Jezus sam, ko apostolu Petru in za njim vsakemu novomašniku ponavlja: »Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate« (Lk 22,31).

Jezus sam pravi, da je molil za svoje sodelavce. Tudi danes je z njimi in z nami. Nas pa tudi vabi, da prosimo Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Njegove znane besede, da je žetev velika, delavcev pa malo, nas v tem trenutku še posebej nagovarjajo. Če bi hoteli zapolniti le največje duhovniške vrzeli v naši nadškofiji, bi morali danes posvetiti kakih trideset novomašnikov. Zato vas vse, drage sestre in dragi bratje, v tem trenutku vroče prosim, podvojite, potrojite svoje molitve za nove duhovniške poklice.

Ob tej priložnosti pa bi se tudi rad zahvalil vsem, ki ste in boste še molili zanje. Zahvaljujem se vam v imenu vseh tistih, ki bodo po službi naših novomašnikov spoznali Jezusa Kristusa in mu ostali zvesti v veri, upanju in ljubezni. Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljem, predvsem staršem, ki ste vero položili v njihova mlada srca in ste jih podpirali. Zahvaljujem se tudi vsem drugim vzgojiteljem, ki ste jih pripravljali za današnji dan. To je dan veselja in hvaležnosti za Božjo pomoč in podporo, ki jo Bog rad naklanja vsakomur, ki polaga svoje upanje vanj.

Nagovor škofa Jurija Bizjaka pri mašniškem posvečenju v romarski cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi

Dragi bratje in sestre, vsi zbrani tukaj v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu, duhovniki in diakoni, dragi bratje minoriti, dragi Vrabeljci in rojaki novomašnika Andreja, dragi starši in sorodniki Andreja, dragi brat Andrej! Vsem želim milost in mir v obilju, Duh Gospodov naj vedno napolnjuje vaša srca in napaja vaše duše, njegovi darovi in sadovi naj kar naprej tešijo vaše hrepenenje po svetem življenju in duhovni blaginji.

Letošnje mašniško posvečenje opravljamo na večer pred slavjem apostolskih prvakov Petra in Pavla, ki s svojim poslanstvom in s svojimi zaslugami podpirata in navdihujeta vsakega Kristusovega apostola in vsakega mašnika. Zato so tudi odlomki Božje besede, ki jih beremo in poslušamo ob njunem godu, dobre smernice in svetli kažipoti vsakemu svetemu izvoljencu, ki krene na pot za Gospodom. Kdor jim sledi, nikoli ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.

V prvem berilu iz apostolskih del smo slišali, kako je Peter zaklical beraču: »V imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi!« In prijel ga je za roko in ga dvignil. In berač je skočil pokonci in hodil okoli in poskakoval ter hvalil Boga (Apd 3,1–10). Dragi novomašnik, bodi danes tudi ti pred prvakom apostolov in rodnim bratom tvojega zavetnika Andreja kakor tisti berač: naj te prime za roko in dvigne, da boš tudi ti veselo hvalil Boga in oznanjal njegova velika dela.

V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, ki pravi, da evangelij, ki ga oznanja, ni človeški, da se ga ni naučil od človeka, temveč ga je po razodetju prejel od Jezusa Kristusa. Tudi ti, dragi Andrej, imej vedno v mislih, da evangelij, ki ga oznanjaš, ni človeški, temveč je Božja moč in Božja modrost – ki prerašča človeške zmogljivosti, kakor pravi Kristus: »Slavim, te, Oče, Gospod neba in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25).

In v evangeliju smo slišali Kristusa, ki postavlja Petra za svojega namestnika na zemlji in ga ne sprašuje ne po imetju, ne po znanju, niti ne po pravičnosti in svetosti, temveč ga sprašuje samo po eni stvari: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Trikrat isto vprašanje – vedno isto, do utrujenosti in do naveličanosti. In ga ne sprašuje po ljubezni do bližnjega, temveč spet samo po eni ljubezni – po ljubezni do Njega, to je do Gospoda: »Kdor ima kogar koli rajši kakor mene, ni mene vreden!« (Mt 10,37).

Tudi tebi, dragi brat Andrej, Gospod danes postavlja isto vprašanje: »Ali me ljubiš?«. In kakor je Peter padel na kolena k Jezusovim nogam in se bolj predajal kakor branil: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim,« tako se boš tudi ti danes na začetku obreda zložil po tleh pred Gospodom in ponavljal svoje geslo 'Gospod, ti me poznaš' (2 Sam 7,20) ter ga prosil, da bi tudi tvoje srce bilo vedno z Gospodom, kakor določa naša prva in največja zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem!« (Mr 12,30).

Naš Gospod pa seveda ni lahkoveren in se ne pusti zasmehovati, zato vedno zahteva dokaz. Že modri Sirah je zapisal: »Sin moj, če hočeš Gospodu služiti, pripravi svojo dušo na preizkušnjo« (Sir 2,1). Tudi Kristus ne zamuja in takoj seznani Petra z vso resnico: »Drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš!« Kljub temu pa 'ti hodi za menoj!' Če boš hodil za njim, boš celo s svojo smrtjo proslavil Boga. Glavno duhovnikovo opravilo je daritev, to je prepoznavni znak pravega duhovnika in bilo bi čudno, če bi opravljal daritve, sam pa stal ob strani in od daleč. Zato velja geslo našega pesnika: »Daritev bodi ti življenje celo, oltar najlepši je srca oltar!«