Skrivnost velikonočnega tridnevja

Slovenija | 05.04.2012, 00:30

Kristjani vstopamo v sveto velikonočno tridnevje, ki je jedro celotnega bogoslužnega leta. Obredi velikega četrtka in petka ter velikonočna vigilija nam pomagajo, da znova podoživimo skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja našega Gospoda. Velikonočno tridnevje nam po papeževih besedah daje možnost, da se poglobimo v osrednje dogodke našega odrešenja, da ponovno zaživimo velikonočno skrivnost, ki je velika skrivnost naše vere.

Vsakoletno obhajanje svetega tridnevja nam pomaga, da svojo vero poglobimo ob zavedanju, da se Božje delovanje dogaja v sedanjem času in da to ni samo spomin na pretekle dogodke.

VELIKI ČETRTEK – dan olja, kruha in vina

Na veliki četrtek dopoldne poteka pomenljivo bogoslužje, krizmena maša, med katero duhovniki neke škofije, zbrani okrog škofa, obnovijo duhovniške obljube, sodelujejo pri blagoslovu bolniškega in krstnega olja ter posvetitvi svete krizme. „Veliki četrtek je treba razdeliti na dva dela, na dopoldanski in popoldanski, ker gre za dan z dvema močnima simbolnima vsebinama. Če ju ponazorim z neko materijo, bi rekel, da je četrtek dan olja. Kajti prav ob teh svetih oljih se združijo duhovniki posameznih škofij s škofom, pri maši pa se posvetijo tista sveta olja, ki so v uporabi vse leto: sveta krizma, bolniško olje in krstno olje. Olje pa je znamenje posebne miline in blagosti, zdravja, posvečenja“ je za Radio Ognjišče pojasnil brat frančiškan Miran Špelič. Duhovniki ob tem izražajo svojo duhovniško solidarnost in ob tem obnovijo svoje zaobljube. Ob svetih oljih, ki jih sprejmejo iz škofovih rok v materni cerkvi, se duhovniki zavežejo, da bodo služabniki Božjih zakramentov. Z obnovljeno zavezo in močjo lahko potem oznanjajo evangelij.

Glavno vsebino praznika izraža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Veliki četrtek je namreč spominski dan dveh zakramentov: poleg ustanovitve mašniškega posvečenja se na veliki četrtek spominjamo tudi popolnega darovanja Kristusa človeštvu v zakramentu svete evharistije. „Kot simbolni predmet četrtkovega popoldneva kruh in vino. Ti dve prvini kažeta na ohranjanje in dajanje življenja. Pri zadnji večerji smo ljudje dobili novo razsežnost v hrani, ki je predvsem hrana za našega duha. Kristus sam se nam daje v hrano, da bi lahko mi zares živeli, da bi v nas raslo njegovo Božje življenje,“ pravi brat Špelič. V četrtkovo večerno mašo je včasih vključen tudi obred umivanja nog. Tisti večer, ko je Kristus ob sebi zbral apostole, je dal novo zapoved ljubezni, umil jim je noge in pokazal, naj tudi oni to počnejo in naj bodo glasniki odpuščanja. Zato je tu na neki način vključen tudi zakrament spovedi. „Bog je nam, navadnim ljudem, umil noge. On nam odpušča in nam s tem daje možnost, da se učimo odpuščanja. Obred četrtkovega večera se navadno zaključi z molitveno uro, ker se že spominjamo tudi Jezusovega prijetja v Gecemaniju in njegovega prvega bivanja v ječi. Zato se takrat spominjamo besed 'niti uro niste mogli čuti z menoj', ki jih naslovi na svoje apostole. Ti so med njegovo agonijo namreč zaspali. In tudi mi velikokrat v življenju zaspimo,“ je povedal p. Špelič.

VELIKI PETEK – dan teme

V petek je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjamo zlasti ob molitvi križevega pota. „Na nek način hodimo po jeruzalemskih ulicah. V Sloveniji težko najdemo cerkev, ki ne bi imela vsaj simbolno nakazanih 14 postaj, ob katerih premišljujemo, kaj vse se je zgodilo tisti dan, ko je bil Bog od nas obsojen na smrt, vendar pa nam je tudi s tem svojim trpljenjem dal svoje življenje.“

Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo svete maše. Najpomembnejši del posebnega obreda je branje Gospodovega pasijona, ki predstavlja spomin na vzroke in pomembnost odrešitve. „Ob tem obredu po cerkvi gori manj luči. Veliki petek bi zato simbolično označil kot dan teme, kajti takrat je tudi sonce izgubilo svojo svetlobe in se je zmračilo. Dejstvo je, da takrat, ko mi Bogu ne pustimo, da bi živel med nami, sebe prikrajšamo za tisto luč, v kateri bi sploh lahko videli, kdo smo, kaj smo. Obredi velikega petka nam zato želijo dramatično prikazati resnost tega trenutka in našo odgovornost zanj,“ razmišlja p. Špelič. Pri obredih se navadno prebere ali zapoje pasijon. Poleg cvetne nedelje je to edina priložnost, da prisluhnemo temu odlomku iz evangelija, medtem ko določenim odlomkom prisluhnemo večkrat. Sledijo slovesne prošnje za vse potrebe, za potrebe Cerkve in vsega sveta. Čeprav ta dan ni maše, je možnost prejeti obhajilo.

Čaščenje križa je bilo dodano pozneje. To je bil poseben obred Cerkve v Jeruzalemu, ki je imela med najbolj dragocenimi svetinjami prav križ, na katerem je bil križan Kristus. Po nekaj stoletjih se je ta obred prenesel tudi v Rim, ki se je najprej začel z branjem Gospodovega pasijona po Evangelistu Janezu in zelo znanimi slovesnimi molitvami velikega petka. Brat Miran Špelič dodaja: „Ko se približamo lesu, ki kaže na vsa sveta drevesa v naši zgodovini odrešenja, smemo stegniti roko in prejeti ta sad.“

VELIKA SOBOTA – dan molka

Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja Božjega groba, poteka pa tudi več blagoslovov. To je dan, ko se na različne načine pripravljamo na veliko noč, a ne samo z jedili, pač pa se moramo znati umakniti tudi v tihoto groba, pravi frančiškan Miran Špelič. „Ta dan je dan molka, ko tudi Bog na nek način molči. Dostikrat se nam v življenju lahko zgodi, da kričimo, molimo, iščemo Boga, njega pa kakor, da nikjer ni. A to ne pomeni, da nas je Bog zapustil. Ne, to je čas, ko se s pomnoženim hrepenenjem pripravljamo na srečanje z Gospodom. Na veliko soboto dopoldne nosimo jedi k blagoslovu. Prav je, da se takrat ustavimo tudi ob Božjem grobu, da se približamo Bogu in smo z njim, tudi ko na videz ne spregovori.“

V soboto zgodaj zjutraj nekateri duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Velikonočna jedila imajo tudi v Sloveniji določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono. Na velikonočno nedeljo so v Sloveniji v navadi vstajenjske procesije, na čelu katerih nosijo kip vstalega Kristusa.

Velikonočna vigilija vsebuje obred veselega pričakovanja vstajenja. Pomembna dela večernega bogoslužje sta slavje luči, ki simbolizira vstalega Kristusa, in vesela aleluja, hvalnica vstalemu Kristusu. „Tista aleluja, ki smo se ji odrekali vse od pepelnice, spet zadoni. Tudi zvonovi, ki v četrtek obmolknejo, se v soboto zvečer spet oglasijo. Prav je, če se ta obred začne z mrakom, saj gre že za dogajanje velike noči. Luč sredi teme je prvi simbol velikonočne vigilije. V času, ko še ni bilo elektrike, je bil ta obred še veliko bolj pomenljiv. To je hrepenenje po luči, odrešenju, ki ga moramo v sebi obuditi, da hodimo v svetlobi Božjega odrešenjskega dogajanja,“ je povedal br. Miran Špelič, ki omenja še drugi močan simbol, krstno vodo. Z njo bodo krščeni vsi otroci v velikonočnem času.

VELIKA NOČ - skrivnost vstajenja

Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in ta dogodek praznujemo kot največji krščanski praznik. Spominjamo se največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Kako lahko razumemo skrivnost vstajenja? „Skrivnost vstajenja je nadzgodovisnki dogodek, ki pa vstopa v zgodbo vsakega človeka. S tem, ko verujemo v Kristusa kot Božjega sina, ki se je učlovečil, s tem ko verujemo, da je od mrtvih tudi vstal, se tudi mi priključimo temu dogajanju. Mi smo samo ljudje, ki ne moremo vstati, smo umrljivi, vendar pa nam Kristus svojim vstajenjem tudi našo človeško naravo rešuje pred propadom, v katerega smo sami zajadrali, a nas on tam s svojim usmiljenjem ne pušča.“

Papež bo na dan vstajenja pred baziliko sv. Petra vodil slovesno evharistično bogoslužje velike nedelje. Po sveti maši bo z osrednje lože nad baziliko prebral velikonočno poslanico in vsem podelil apostolski blagoslov.