Papež na začetku velikonočnega tridnevja: Jezus se bori za nas
Svet | 05.04.2012, 23:12
Z velikim četrtkom se je začelo praznovanje velikonočnega tridnevja. Sveti oče je popoldne v baziliki sv. Janeza v Lateranu vodil evharistično bogoslužje. Na veliki četrtek se sicer spominjamo zadnje večerje, med katero je Jezus postavil evharistijo. Hkrati pa je postavil tudi zapoved medsebojne ljubezni. Simbolično jo je udejanjil z umivanjem nog učencem. To dejanje vsako leto ponovi tudi papež, ko med bogoslužjem velikega četrtka umije noge dvanajstim duhovnikom rimske škofije. Tudi vsi zbrani verniki so bili povabljeni k dejanju ljubezni. Nabirka med mašo je bila letos namreč namenjena pomoči sirskim beguncem.
„Veliki četrtek ni le dan postavitve najsvetejše evharistije,“ je po poročanju slovenskega uredništva Radia Vatikan poudaril papež Benedikt XVI. med homilijo v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Del velikega četrtka so tudi temna noč, Jezusova samota in zapuščenost, Judova izdaja in Petrova zatajitev. Skrivnost našega odrešenja se odvije znotraj vseh teh dogodkov. „Noč predstavlja pomanjkanje komunikacije, situacijo, v kateri se ne vidi drug drugega. Je simbol nerazumevanja, zatemnitev resnice. Je prostor, v katerem se lahko razvija zlo, ki se mora pred lučjo skrivati. Jezus sam je luč in resnica, komunikacija, čistost in dobrota.“ In On vstopi v noč. Vstopi, da bi jo presegel, da bi se za zgodovino človeštva začel nov dan.
Drugače kot ponavadi, ko je Jezus molil sam in kot Sin govoril z Očetom, je tokrat želel imeti ob sebi Petra, Jakoba in Janeza. To so trije učenci, ki so bili priče njegovi spremenitvi, ko so ga videli govoriti z Mojzesom in Elijem. Zdaj so postali tudi priče začetku Jezusovega „eksodusa“ v Jeruzalemu. To je skrajnega ponižanja, ki pa je bil bistveni korak na poti proti svobodi in novemu življenju. Jezus se je v tistem trenutku skrajne bolečine na Boga obrnil z besedo „Aba“, torej na način kot svojega očeta prisrčno kličejo otroci. Tako je molil z besedami nekoga, ki je „resnično 'otrok', Sin Očeta, nekoga, ki je v občestvu z Bogom, v najgloblji edinosti z Njim“.
„Jezus je vedno v občestvu z Bogom. Biti z Očetom je jedro njegove osebnosti.“ Preko njega spoznavamo Boga, ki je Oče, neskončno dober in vsemogočen in kateremu se lahko zaupamo. Tega zaupanja se lahko naučimo iz Jezusove molitve na Oljski gori. Evangelista Matej in Marko o Jezusovi drži med to molitvijo pravita, da je „padel na obraz in molil“. To je drža popolne podreditve. Luka pa je zapisal nekoliko drugače, da je „padel na kolena“. Kasneje, v Apostolskih delih, tudi o nekaterih svetnikih piše, da so molili na kolenih. Ko kristjani pokleknejo, so tako soudeleženi pri Jezusovi molitvi. Na kolenih pred Očetom, pred Božjo slavo, kristjan prizna njegovo božanskost in hkrati izrazi zaupanje v Njegovo zmago.
„Jezus se bori z Očetom. Bori se s samim seboj. In bori se za nas.“ Izkuša tesnobo pred močjo smrti, ki je lastna človeku in vsakemu živemu bitju. Vendar gre pri Jezusu še za nekaj več. Njegov pogled namreč seže dlje: „On vidi tudi mene in moli tudi zame.“ Ta trenutek Jezusove smrtne tesnobe je tako bistveni element v odrešenjskem načrtu. V tej molitvi je Gospod vzel nase greh človeštva in nas privedel k Očetu. „Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!“ Človeška volja se je umaknila pred Očetovo. S tem je Jezus preoblikoval Adamovo držo, prvi greh človeštva, ter na ta način človeka ozdravil. Adamova drža, ko je sam želel biti bog, izraža napuh, ki je bistvo greha. Mislimo si, da se moramo osvoboditi Boga in slediti le svoji volji, da bi bili zares mi sami in svobodni. „Kadar človek nasprotuje Bogu, nasprotuje lastni resnici in zato ne postane svoboden, temveč odtujen od samega sebe. Svobodni smo le, kadar smo v naši resnici, ko smo združeni z Bogom. Takrat zares postanemo 'kot Bog'. Ko se mu ne upiramo, ko se ga ne poskušamo znebiti, ko ga ne zanikamo.“
VIR: Radio Vatikan
