Dr. Ščuka: otrok ni stroj za sprejemanje informacij
Oddaje | 14.03.2012, 10:35 Tanja Dominko
Šolski zdravnik, psihoterapevt in predavatelj dr. Viljem Ščuka, ki ima približno 35 let prakse v šolski medicini in tudi drugje, je v zadnjih letih obiskal številne šole z namenom, da pobližje spozna način dela učiteljev in življenje in način razmišljanja učencev. Pa ne zgolj iz radovednosti, pač pa da jim pomaga pregnati meglo iz glave, kot sam rad reče. Cilj njegovih dolgoletnih prizadevanj je oblikovati zdrave in zrele osebnosti, ki znajo razmišljati s svojo glavo, živeti in se odločati svobodno in biti odgovorne za sprejete odločitve. Štiriletni projekt in njegove sadove je opisal v knjigi z naslovom Država v megli, ki je izšla nedavno.
„Sprva sem se dela lotil kot teoretik, a sem človek, ki ne ostaja pri besedah, tako da sem se dobil s 40- imi somišljeniki in izpeljal projekt tudi v praksi.“ Kot pravi, se je pokazalo, da šole in mladostniki kar čakajo na take projekte, vsi so bili navdušeni, tudi starši in učitelji, saj se je pokazalo, da so mnogi izboljšali svoj uspeh. Ampak ni pomembno samo to, kakšen učni uspeh ima mladostnik, poudarja Ščuka, ampak ali je odgovoren.„Otrok ni samo bitje, ki naj ima veliko znanja, ampak je predvsem osebnost. Oblikovanje osebnosti ima zame kot zdravnika in nevrofiziologa prednost pred oblikovanjem znanja. Kajti če hočemo otroku dati znanje, ga moramo najprej oblikovati kot osebnost, šele potem bo motiviran za znanje, ga bo dobesedno požiral.“ Ampak problem je, da se že nekaj desetletij o osebnosti nič ne govori.
„Slovenci smo izgubili zgodovinski spomin. Tisto, kar so učili dedje, učitelji, župniki, znanstveniki, tega ni več. Ni več tega, da gre neko sporočilo, modrost, iz roda v rod. Stare ljudi smo postavili v domove za starejše, smo jih označili za dementne, njihova modrost počasi zgnije. Tisto, kar naj bi te generacije dale, manjka.“ Samo znanje, ki se podaja na fakultetah, je prazno, če ni poleg tega tudi duhovnosti, meni Ščuka.
Poudarja tudi, da je v šolah vse preveč teorije in premalo prakse, da so učenci precej obremenjeni s številnimi podatki, učenje se jim upira. Kako pri tem pomagati? Dr. Ščuka pravi, da je treba pri učencih doseči motiviranost. Napačno izhodišče je, da se nekdo mora nekaj naučiti, ta moram mora spremeniti v hočem. O stresu pri srednješolcih pa pravi, da je res prisoten, ampak ne zaradi preobloženosti z učno snovjo. „Otrok je bitje, ki ima v svojih možganih ohranjenih 100 milijard živčnih celic. Te lahko zelo s pridom uporabi. Ni problem količina učne snovi, ampak to, kako se jo podaja. Otrok je bitje duha, ne stroj za sprejemanje informacij.“ Problem je tudi pri razvajenosti otrok, njihovih delovnih navadah, ki jih kot otroci niso osvojili. „Povsem zgrešeno je prizadevanje nekaterih staršev, da bi otrokom napravili življenje sladko, brez stisk in naporov. Napravijo jih kvečjemu osebnostno invalidne, saj ne znajo reševati življenjskih nalog. Zanje so jih reševali drugi, ne znajo premagovati naporov, se prilagajati, odlagati neposrednih zadovoljitev, predvsem pa ne znajo biti potrpežljivi v stiski... Šola je lahko prijazna in človeška, ne pa vedno prijetna in lahkotna“, poudarja dr. Ščuka. Pojasni tudi, kako poteka proces učenja v naših možganih.
Z različnimi primeri, ki so posledica predvsem potrošništva v družbi, se je v svoji praksi dr. Viljem Ščuka srečeval tudi kot šolski terapevt. Patologija se je kazala na različne načine, mladi so „brez volje, brez želje po učenju, motivacije za delo, brez hrepenenj, mladina, ki živi v prazno, ki bolšči. Pri mladini se to kaže v vedenjskih motnjah, pri otrocih pa so čustvene in telesne motnje, kot so anksioznost, jokavost, grizenje nohtov, mokrenje posteljice in podobno.“ Dr. Ščuka tega ni mirno gledal, kljub starosti, ki mu je omogočala upokojitev, se je lotil projekta, s katerim po slovenskih šolah dviga zavest med mladimi, učitelji in starši, da je otrok najprej osebnost.
„Osnovni problem sodobnega človeštva je zavračanje duhovnosti in s tem zavračanje vrednot... Dokler se bomo ljudje izogibali duhovne razsežnosti, ne bomo niti pametni niti modri. Bomo sicer učeni, vendar nesvobodni in še naprej odvisni od lastnih nagonov in strasti,“ v knjigi piše dr. Ščuka in dodaja, da je „moder tisti, ki obvladuje lastne strasti po neposrednih užitkih, težnje po pohlepu in kopičenju nepotrebnih dobrin, težnje po brezobzirni tekmovalnosti in bolestne težnje po vladanju. Zrela osebnost pa je človek, ki obvladuje te težnje in zna deliti z drugimi svojo ljubezen, moč, lastna spoznanja in osebne izkušnje.“
Prisluhnite celotnemu pogovoru z dr. Viljemom Ščuko.
