Papeževa poslanica za 49. svetovni dan molitve za duhovne poklice

Cerkev po svetu | 14.02.2012, 10:14 Marta Jerebič

Vatikan je včeraj objavil papeževo poslanico za 49. svetovni dan molitve za duhovne poklice z naslovom Poklici so dar Božje ljubezni. Obeležili ga bomo na četrto velikonočno nedeljo, 29. aprila. Benedikt XVI. v poslanici vabi k razmišljanju o Božji ljubezni. Poudarja, da vsak poklic vznikne na Božjo pobudo in je torej dar Božje ljubezni. On naredi prvi korak, in sicer ne zaradi kakšne posebne dobrote v nas, ampak zaradi prisotnosti njegove ljubezni. Na tej darovanjski podlagi, v odprtosti za Božjo ljubezen in kot njen sad, se rojevajo in rastejo vsi poklici, še poudarja sveti oče.

Benedikt XVI. v poslanici vabi k razmišljanju o Božji ljubezni. Bog, ki je Ljubezen, je »vir vsakega popolnega daru«. Kot je zapisano v Janezovem evangeliju: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). V Svetem pismu najdemo več izrekov, ki govorijo o tej izvorni povezanosti med Bogom in človekom, ki je celo starejša od samega stvarjenja. Sveti Pavel v pismu Efežanom piše, da nas je Oče »pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Bog nas torej ljubi še pred našim obstojem: »Vsako bitje, zlasti pa človeška oseba, je sad misli in dejanja Božje ljubezni, velikanske, zveste in večne ljubezni.« Odkritje te globoke resnice pa zares spreminja naše življenje. Papež Benedikt XVI. spominja na besede sv. Avguština, s katerimi je le-ta skušal opisati neizrekljivo skrivnost srečanja z Bogom in Njegovo ljubeznijo, ki preobraža celotno bivanje: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru« (prim. X, 27.38).

Gre za ljubezen, nadaljuje sveti oče v poslanici, ki »hodi pred nami, nas podpira in kliče na vsej življenjski poti. Vsak poklic namreč vznikne na Božjo pobudo in je torej dar Božje ljubezni. On naredi prvi korak, in sicer ne zaradi kakšne posebne dobrote v nas, ampak zaradi prisotnosti njegove ljubezni, 'ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu' (Rim 5,5).« Božja ljubezen ostane za vedno, je zvesta sama sebi, je skrivnostna vzmet, pobuda, ki ne izgine niti v najtežjih okoliščinah. In tej ljubezni moramo odpreti svoje življenje: »Merilo krščanskega življenja je, da ljubimo kakor Bog. Gre za ljubezen, ki se kaže v popolni, zvesti in plodoviti samopodaritvi.«

Na tej darovanjski podlagi, v odprtosti za Božjo ljubezen in kot njen sad, se rojevajo in rastejo vsi poklici. Zajemajoč iz tega studenca je mogoče živeti tudi ljubezen do bližnjega. Ti dve obliki ljubezni, ljubezen do Boga in do bližnjega, ki izhajata iz istega Božjega vira, morajo posebej močno in s čistostjo srca živeti tisti, ki so se odločili stopiti na pot razločevanja duhovniškega in redovniškega poklica: »Ljubezen do Boga je spodbuda za odgovor na klic k posebni posvetitvi Gospodu prek duhovniškega posvečenja ali izpovedi evangeljskih svetov.« Ljubezen do bližnjega pa »je odločilna pobuda, ki duhovnika ali posvečeno osebo spremeni v spodbujevalca občestva med ljudmi in sejalca upanja«. Odnos posvečenih oseb do krščanske skupnosti je namreč življenjskega pomena. Sveti arški župnik je v zvezi s tem večkrat ponavljal: »Duhovnik ni duhovnik zase, ampak za vas.«

Sveti oče v nadaljevanju letošnje poslanice spodbudi škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice, katehiste, pastoralne delavce in vse, ki delujejo na področju vzgoje novih rodov, naj pozorno prisluhnejo vsem, ki opažajo znamenja poklica v duhovništvo ali v posebno posvetitev. Naloga pastorale na tem področju je ponuditi smernice. Njihove osrednje sestavine naj bodo »ljubezen do Božje Besede, gojenje vedno večje domačnosti do Svetega pisma ter osebna in skupna pozorna in redna molitev«. Posebno mesto pa mora imeti tudi »evharistija, kjer se nas Božja ljubezen dotika v Kristusovem darovanju, ki je popoln izraz ljubezni«. Prav Božja beseda, molitev in evharistija so »dragoceni dar za razumevanje lepote življenja, ki se v celoti daje za Božje kraljestvo«.

Svojo vlogo pa morajo odigrati tudi krajevne Cerkve, ki naj bodo kraj pozornega razločevanja in globokega preverjanja poklicev, tako da mladim nudijo modro in trdno duhovno spremljanje. Na ta način krščanska skupnost sama postaja razodetje Božje ljubezni. Izraz Kristusove ljubezni, ki je dal samega sebe za svojo Cerkev, pa je skrit tudi v krščanskih družinah. Le-te novim rodovom lahko omogočijo čudovite izkušnje darovanjske ljubezni. Družine namreč niso samo prednostni kraj človeškega in krščanskega oblikovanja, ampak predstavljajo tudi »prvo in najboljše semenišče, saj lahko ravno znotraj družine pride do odkritja lepote in pomembnosti duhovništva in posvečenega življenja«.