Nadškof Anton Stres
Nadškof Stres s simpozija o spolnih zlorabah: Potrebno je poglobiti našo zahtevo, potrebo, dolžnost po svetosti
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Ozdravljenje žrtev spolnih zlorab mora biti temeljna skrb krščanske skupnosti in mora potekati skupaj z globoko prenovo Cerkve na vseh ravneh, je zapisal papež Benedikt XVI. v sporočilu, namenjenem udeležencem mednarodnega simpozija o spolnih zlorabah mladoletnikov, ki se je danes sklenilo Papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Simpozija se je v imenu Slovenske škofovske konference udeležil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, ki je ob koncu za Radio Vatikan predstavil simpozij, njegov namen ter praktične sklepe.
„Prva glavna misel je, da je treba biti pri obravnavanju teh zločinov, teh kaznivih dejanj, teh grehov, najprej pozoren na žrtve. Ne ugled Cerkve, niti ne obzirnost do storilca, ampak na prvem mestu mora biti skrb za mladega človeka, ki je bil prizadet,“ je dejal nadškof Stres za Radio Vatikan. Povedal je, da je bilo prav to poudarjeno vseskozi simpozij, ki je nosil naslov V smeri zdravljenja in prenove.
Stres je ob tem poudaril skrb za prenovo cerkvenega življenja. „Med razveseljivimi dejstvi je to, da število prijav, tudi verjetno število dejanj, v zadnjih letih upada. Največje število tega je bilo okrog od leta 1975 do 1980. Kakšni so bili družbeni vzroki za ta širok pojav, vsaj v določenih delih sveta, ni pojasnjeno. Verjetno je tudi povezano s seksualno revolucijo, ki se je po letu 1968 v zahodnem svetu sprožila še posebej v Ameriki in je ta pojav prav gotovo povezan s sedanjo moralo oziroma nemoralo na spolnem področju. Ko gre za to, da se te stvari dogajajo tudi v Cerkvi, je razumljivo to – za krščansko skupnost in za svet – veliko pohujšanje. Nič nam ne pomaga, če se sklicujemo na to, da v Cerkvi teh pojavov ni več kot v drugih sektorjih prebivalstva, verjetno celo manj, ampak to ni dober izgovor, kajti Cerkev in še posebej vodilni ljudje v Cerkvi, duhovniki, smo poklicani k svetosti,“ je pojasnil.
Med temeljnimi držami je omenil čuječnost, transparentnost in opravičilo. O prvi je dejal: „Dogodki, o katerih mogoče niti nismo slišali, da obstajajo, so nas sedaj prebudili in nam narekujejo veliko budnost in skrb.“ Glede volje po transparentnosti je zatrdil: „Nič ne prekrivamo in tudi bi bilo nepravilno, če bi poskušali kaj prikrivati, še posebej, če bi to prikrivanje šlo na škodo tistih, ki so bili žrtve.“ Pri drži poštenosti pa gre po njegovem za „poštenost, da stvari imenujemo s pravim imenom in da potem tudi pošteno ravnamo. Iz tega sledi seveda četrta zahteva, zahteva po pravičnosti, kar pomeni, da so krivci kaznovani in da se žrtvam krivica popravi, kolikor je to mogoče“.
Ko govori o tem, kako krivico popraviti, ima nadškof Stres v mislih „način, da tudi s pomočjo Cerkve lahko pridejo zopet do normalnega življenja, da njihovo življenje ni pokvarjeno zaradi te slabe izkušnje in tudi ne njihovo versko življenje“. Kot dodaja predsednik SŠK, imata tu odločilno vlogo priznanje in prošnja za odpuščanje, „šele potem lahko takšna žrtev odpusti in gre naprej“.
„Za to je potrebna ponižnost in končno, da se v Cerkvi te stvari ne bi ponavljale, oziroma da bi jih čim bolj omejili, je potrebno poglobiti pripravo duhovnikov, pripravo nas vseh za naše pastoralno delovanje in seveda še poglobiti našo zahtevo, našo potrebo, našo dolžnost po svetosti,“ je dejal nadškof Stres.
