Jasno priznati osebno krivdo

Slovenija | 31.01.2012, 11:01

P. Bogdan Knavs je napisal odprto pismo Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. V pismu, ki je bilo objavljeno v prilogi tednika Družina Slovenski čas je izrazil nekatere pomisleke glede dogodkov v nadškofiji Maribor.

Pismo patra Bogdana Knavsa, ki je bilo objavljeno v prilogi tednika Družina Slovenski čas objavljamo v celoti:

V poletnih mesecih in vse do rožnovenskega oktobra je osrednje primorsko božjepotno svetišče, Sveto Goro nad Gorico, obiskalo veliko romarjev in drugih ljudi iz vse Slovenije. V pogovorih z njimi sem pogosto začutil, da doživljajo naši verniki stisko vesti, ko se sprašujejo, ali naj še verjamejo predstavnikom Cerkve na Slovenskem ali ne. Stisko njihove vesti povzročajo dejstva o finančnih poslih v mariborski metropoliji, o katerih je pred nekaj meseci govorila vsa Slovenija. Ko sem jih poslušal, sem začutil, da je Cerkev na Slovenskem kot ena sama družina: karkoli hudega se pripeti v katerikoli slovenski škofiji, je to bolečina za vse nas.

Toda ko sem želel romarjem odgovarjati na njihova vprašanja, jim pojasnjevati »sistemsko zapletenost finančnega stanja«, ki je privedla do finančnega poloma, sem kmalu uvidel, da tudi moja beseda ni verodostojna. Nisem se mogel nasloniti na nobeno jasno, odkrito in odločno besedo, ki bi jo izrekli slovenski škofje ali ljudje, ki so v naši Cerkvi odgovorni za to, na besedo, s katero bi zahtevali osebno odgovornost za nastalo stanje. Tudi dosedanje obžalovanje iz mariborske metropolije je bilo zgolj načelno in zato nepopolno, za javnost pa megleno in izmikajoče se. Ni bilo nikakršnih jasnih besed o tem, kaj se bo zgodilo, ko bodo ugotovili, da je nekdo osebno kriv za tolikšno finančno in ekonomsko polomijo. Vmes so bile sicer podane zahteve, da mora delovati neodvisno sodstvo, da pravni postopki tečejo itd. Toda, ali ne bi bilo primerno, da Cerkev na Slovenskem, ki je pravno urejena ustanova, državnim inštitucijam pokaže, da je sposobna delovati strogo moralno in tudi spoštovati načela pravičnosti, čeprav je državne ustanove v to ne morejo prisiliti? Ali ne bi bilo potrebno, da bi vodstvo slovenskih metropolij jasno zahtevalo, da v Cerkvi na Slovenskem nekdo vzame nase osebno odgovornost za nastalo stanje in da s tem nosi tudi posledice za svoje odločitve? Če bomo vse prepustili državnim ustanovam, za katere vemo, da niso učinkovite, saj pravnomočno ni bil obsojen še noben velik prevarant ali mogotec, potem tudi veliki sporni posli znotraj družb, ki jih je nadzorovala mariborska nadškofijska ekonomija, ne bodo nikoli razčiščeni.

Bili smo potrpežljivi in smo čakali, da bi bile stvari v miru raziskane. Od tedaj je preteklo kar nekaj mesecev in razkrivajo se samo nove nepravilnosti, nihče pa še ni prevzel osebne odgovornosti za nastalo stanje. Kako v tem trenutku Cerkvi povrniti moralni ugled ter verodostojnost? Slovenski dušni pastirji smo pred hudo težavo, kako oznanjati »leto pravičnosti«, se pravi leto krščanskega socialnega nauka, da bi naše oznanjevanje ne bi bilo le prazna beseda.

Zaradi vseh teh vprašanj sem se odločil, da se z odprtim pismom obrnem na Vas, na Komisijo Pravičnost in mir, da bi dali pobudo za odkrite besede obžalovanja za posamična dejanja in opustitve ter da bi, skupaj s tem, zahtevali tudi jasno sprejemanje osebne odgovornosti za nastalo stanje.

Žal namesto klica k etičnemu spreobrnjenju slišimo še vedno le tožbe o gospodarski krizi in o Cerkvi nenaklonjenih medijih. Papež Benedikt XVI. je ob nekem drugem vprašanju opozoril, da je »največjo zlo v Cerkvi sami«. Podobno vidim, da se tudi znotraj Cerkve na Slovenskem več govori o zunanjih sovražnikih kot pa o lastnih hibah, ki so povzročile tudi to finančno katastrofo. Nadškof Anton Stres je sicer na lanski Dragi napravil jasen premik od obtoževanja zunanje družbe h kritičnosti do lastne pastoralne prakse, česar smo lahko samo veseli. Toda še vedno ni jasno postavil zahteve po etičnem spreobrnjenju glede same ekonomske prakse cerkvenih ustanov in popravljanja gospodarskih krivic.

Tudi sam sem prepričan, da Cerkev ima pravico ukvarjati se z ekonomijo. Vendar spomnimo se, da je sveti oče našim škofom ob obisku ad limina povedal, da tudi gospodarska dejavnost v Cerkvi ne more biti brez preroške razsežnosti. Na začetku je bilo tako tudi videti: zbirali smo certifikate, ustanovljena je bila Krekova banka, da bi bilo v duhu Janeza Evangelista Kreka slovensko bančništvo bližje ljudem in za ljudi. Duhovniki so ljudji nagovorjali, naj vložijo certifikate v Krekove sklade. Potem pa … »Nekdo« je zapravil denar ubogih. Tiste Krekove banke za vzajemno pomoč malih ljudi preprosto ni bilo več. Kriv je bil sistem, slišimo. A v Cerkvi je greh vendar nekaj osebnega, ne zgolj neosebno družbeno stanje ali »sistem«. Nekdo mora stopiti pred te uboge ljudi in jim povedati, kaj je bilo narobe in zakaj so bili opeharjeni. Tudi preroki v babilonski sužnosti so dejali, da je mogoče začeti znova le, če bo izvoljeni narod jasno priznal svoje napake in grehe. Temeljno etično načelo se lahko uveljavi le z jasno priznano osebno krivdo. Zato se obračam na Komisijo, da na etičnih in evangeljskih temeljih, iz katerih izhajajo njene zahteve in izjave, doseže:

1. da krivci osebno priznajo krivdo in jo tudi obžalujejo;

2. da krivci zares prevzamejo odgovornost in posledice za svoje ravnanje ter da vendar pride do javno izraženih odstopov od odgovornih služb, kajti sramežljive upokojitve in prestavitve ter menjava služb niso jasno izražena odgovornost za tako hud finančni, predvsem pa moralni polom;

3. da se sproži veriga jasnih moralno-preroških dejanj, kar pomeni, da se vendar najdejo sredstva, tudi za ceno osebnih žrtev odgovornih oseb v Cerkvi, s katerimi bi se začelo izplačevati najmanjše delničarje. Cerkev mora jasno pokazati, da je pripravljena tudi na osebne žrtve, ne samo na iskanje novih »sistemskih rešitev«.

4. Treba je začeti poslovati popolnoma jasno in pregledno, z verodostojnimi številkami, ki bodo tudi preverljive.

V moralni teologiji velja, da največja tragičnost ni pasti v greh ali skreniti s poti. Največji moralni polom je ne vstati, se ne spokoriti in se ne naravnati na pravo pot.

Slovenski škofje so letošnje pastoralno leto razglasili za leto družbenega nauka Cerkve in mu dali uraden naslov: Pravičnost v ljubezni. Toda če sami znotraj Cerkve in ustanov, ki jih je naša Cerkev osnovala ali pa postala njihova lastnica, nismo sposobni vzpostaviti osnovne socialne pravičnosti, potem bo oznanjevanje krščanskega socialnega nauka postalo novo smešenje lastne Cerkve. Ne znam si tudi razložiti, kako bomo reševali moralna in pastoralna vprašanja, če niti tega »materialnega« problema ne znamo reševati transparentno.

Vse to sem napisal, ker ostaja v meni ljubezen do Cerkve in ker sem prepričan, da bomo vsi enkrat dajali odgovor za to, ali smo ali nismo spregovorili takrat, ko je bilo to potrebno ali celo nujno.

p. Bogdan Knavs