Tanja DominkoTanja Dominko
Jožica Ličen (foto: Jože Bartolj)
Jožica Ličen

Točno opoldne na sončni strani Alp

Slovenija | 27.01.2012, 14:45

Prepričana sem, da se v teh dneh pri nas vse kar leze in gre zanima za politiko, čeprav je veliko, veliko stvari, ki bi potrebovale več časa in energije. Škoda, škoda. Politiki nam ponujajo svoje videnje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, nam pa ne ostane drugega, kot da to komentiramo, se prepiramo, hvalimo…skratka Bogu in sebi krademo čas.

Poučno zgodbo, ki je spravila v dobro voljo podalpski svet, smo videli na ljubljanski tržnici. Gospe, ki bi lahko v miru popile kavico in se pogovarjale o prijetnih rečeh, sta se prepirali o svojih političnih idolih. Mladi bi rekli: »Brez veze.« Pred časom mi je neki človek potožil: »Ko sem včasih prišel na obisk k materi, ki se bliža 90-im me je ta spraševala ali sem zdrav, kako so žena in otroci, če kaj potrebujem; v zadnjem času teh vprašanj ni več, sprašuje me kaj mislim o tem ali onem politiku, vneto pripoveduje vse trače, ki jih je slišala po TV. A ni to grozno?« je še dodal.

Sredin točno opoldne me je spomnil na film s podobnim imenom. In res je bilo tako, točno opoldne sta se oglasila dva novodobna kavboja – kdo je ta pridni in kdo ta hudobni – presodite sami oz. bo pokazal čas. Da se nimata rada pa je bilo več, za moj okus, celo preveč, očitno. Razlika med filmom izpred 40 let je morda le v tem, da sta se takrat glavna junaka srečala iz oči v oči in se udarila tako, kot se za moža spodobi. Vendar to je bilo nekoč, danes smo kultivirani ljudje in se spopadi odvijajo na medijski sceni, kjer ni bojazni, da bi se videli iz oči v oči. Glavno je, da je k obleki izbrana prava barva kravate in v kamero samozavestno in poučno povedo svoje, potem pa naj se sprejo med seboj tisti, ki so zame ali zate. Večina Slovencev, ki si močno želimo, da bi na sončni strani Alp vladalo spoštovanje in strpnost, je pričakovala, jaz sem potihoma celo upala in želela, da bi se na tiskovni konferenci pojavila oba skupaj, predsednik države in bodoči mandatar, kar bi bilo že iz praktičnih razlogov razumljivo in za dane razmere tudi koristno. Prvi skupni korak sta tako zamudila, škoda, pa tako malo bi bilo potrebno, da bi državljani razumeli, da z izhodom iz krize mislita resno.

Pri predsedniku države me najbolj skrbi to, da je v svojem opoldanskem nagovoru vso težo trenutka posvetil neki zadevi, ki se kot jara kača vleče že vrsto let in jo imamo državljani že 'poln kufer', vsekakor pa nima prav nobenega vpliva na blaginjo Slovencev. Če bi bilo vsaj malo politične volje bi sodniki lahko že kdaj povedali svoje, ne da to povlečejo iz naftalina prav v trenutku, ko hočejo zamegliti pravo vsebino. Kakorkoli bo zadeva zaključena, brezposelnost bo ostala enaka, pokojnine in štipendije se ne bodo zaradi tega spremenile, celo sonce bo sijalo na vse, brez razlike. Ja, pri nastopu gospoda predsednika me je še nekaj presenetilo, in to priznanje, da ne pozna koalicijske pogodbe desnosredinske opcije, kar je za tako pomembnega človeka, kot je predsednik države, neodgovorno. Ključne stvari, ki so jih v pogodbe zapisale stranke ene in druge opcije ve večina Slovencev, saj pridno sledimo obljubam in dogovorom, da jih bomo v pravem trenutku pocukali za rokav in zahtevali, da naredijo to, kar so obljubili. Očitno se nekomu, ki ne zmore biti predsednik vseh Slovencev, vedenje o programu desnosredinske opcije ni zdelo vredno, medtem, ko je o programu druge opcije, za katero bi težko trdila, da je levosredinska, vedel in znal povedati vse. Škoda, res škoda.

Zanimivi so bili tudi premiki in pogovori koalicije, ki bo, če se ne bo ponovil scenarij 'pucko' ustoličila mandatarja, ki je v preteklosti že dokazal, da zna biti državnik, pa ne samo državnik, tudi Evropejec. Ko je Slovenija v prvem polletju 2008 predsedovala EU, je bilo s strani EU večkrat povedano o sposobnosti slovenske diplomacije, ki je bila čeprav mlada in majhna članica EU sposobna voditi 500 milijonov prebivalcev Evrope in to pod vodstvom tokrat predlaganega mandatarja. Joj, kako hitro pozabimo dobra dela in se obesimo na to, kar so za trenutno politiko zaželene novice. Upam, da bo znal krmariti med apetiti po oblasti in resničnimi težnjami k blaginji vseh Slovencev. Zavedati se je potrebno, da ne bo lahko, kajti revščina trka že na marsikatera vrata, zato bo potreben nov družbeni dogovor, bolj kot to pa solidarnost vseh. Nemogoče je zahtevati nekaj kar ni, in razrez državnega proračuna bo nedvomno prvi tek čez ovire.

Koliko smo v zadnjih mesecih slišali o socialnih transferih, predvsem pokojninah. Zadnji čas je, da vsi razumemo nastalo situacijo in odgovornim zaupamo, da se bodo po pameti odločili. Po moje pa je v vsaki odločitvi potrebno imeti vsaj dve opciji. Če se zopet dotaknem socialne reforme na področju pokojnin. Pri nas smo začeli z reformo pri tistih, ki imajo najmanj, to je pri državnih pokojninah in varstvenih dodatkih. In vsi nas prepričujejo, da je to nujno in potrebno, ker drugače se bo zgodil 'grški' scenarij. V podobnem položaju se je znašla tudi naša soseda Italija, tudi oni imajo nepriljubljeno pokojninsko reformo, tudi njim grozi 'grški' scenarij, vendar so začeli na drugem koncu. Linearno so znižali najvišje pokojnine. Škoda, res škoda, da si pri nas ne upajo niti razmišljati v to smer.

No ja, morda pa so imeli tisti, ki naj bi takrat zagovarjali upokojence preveč dela sami s sabo, saj toliko slalomskih nastopov, kot jih je imela v tem času stranka upokojencev, premore malokdo, zato nič čudnega, da so pozabili na osnovno poslanstvo. In ko so že prišli skozi vrata desnosredinske koalicije, ko že človek misli, da bodo upokojenci imeli v vladi svojega človeka ti mili gospod pove, da je njihov pogoj za vstop v koalicijo, da ne bo verouka v šoli. Razumem, če bi to rekel kandidat za šolskega ministra, ne pa predstavnik starejše generacije, ki ji verouk kaj dosti več ne pomaga. Da smo si na jasnem, Cerkvi ni potreben verouk v šoli, saj imamo duhovnike, katehete in prostore, pa tudi starše, ki svojim otrokom to omogočijo. Mlademu rodu pa je potrebno znanje o veri in kulturi, končno, če bodo v pouku o verstvih, med drugim, zvedeli tudi za deset božjih zapovedi, ne bo škode, prej dodatek k iskanju življenjskih vrednot, na katere tako radi prisegamo.

V dnevnem časopisju beremo o krčenju ministrstev in javne uprave. Vse lepo in prav. Toda najprej je potrebno poenostaviti zakone, po katerih bo zmanjšan obseg birokracije, šele potem se lahko ugotovi katero delovno mesto odpade. Na tak način pa se lahko kaj kmalu zgodi, da se bo 110.000 obstoječim brezposelnim pridružilo še 10.000 odvečnih delavcev v javni upravi. In kaj bomo imeli od tega? Odgovor je preprost: Nekaj več denarja za tiste, ki bodo ostali in veliko manj za tiste, ki bodo še dodatno pristali na cesti. Dragi moji, tako imenovana »socialna kapica« bo postala premajhna. Ob tej novi socialni iznajdbi kar začutim asociacijo na 'rdečo kapico', ki jo je požrešni volk požrl. Socialne pomoči morajo postati izjema in ne pravilo, ki se kar bohoti. Zato bo tudi na tem področju potreben razmislek o skupnem dobrem. In za skupno dobro je sigurno najprej potrebno gospodarstvo, pošteno delo in pošteno plačilo. Pred dnevi smo slišali znesek minimalne plače v Švici. Če bi bil prvi april, bi človek mislil, da je to prvoaprilska šala, ker pa to ni imam predlog: »Naj stane kolikor hoče, našim odgovornim predlagam, da si gredo pogledat kako na drugi strani Alp to zmorejo.« .

Jasno je, ljudje na sončni strani Alp potrebujemo demokracijo, poti nazaj ni, potrebujemo levo in desno opcijo, ki si morata gledati pod prste in uresničevati to, kar so svojim volivcem obljubili. Povedati jim moramo, da so v službi naroda in naj se tako tudi obnašajo, predvsem pa, da bodo dajali odgovor za dobro in slabo oni sami in ne strici iz ozadja. Sedaj ni čas za razprtije, kajti vsi poznamo ljudski rek, ki pravi: »Kjer se prepirata dva , tretji dobiček ima.« Tega pa nas Bog obvaruj.

Pa vse dobro vam želim.

Slovenija, Politika, Komentar tedna
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...