P. Cantalamessa v adventnih pridigah za papeža in rimsko kurijo o novi enavgelizaciji

Cerkev po svetu | 09.12.2011, 20:35

Papež Benedikt XVI. in člani rimske kurije so 2. in 9. decembra prisluhnil prvi in drugi adventni pridigi, ki jo je v kapeli Redemptoris Mater v apostolski palači v Vatikanu imel papeški pridigar p. Radiero Cantalamessa.

Tema letošnjih pridig, ki potekajo ob petkih vse do božiča, je vzeta iz evangelija po Marku: Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15). Na adventne pridige so povabljeni tudi kardinali, škofje, nadškofje in tajniki kongregacij, duhovniki rimske kurije in rimskega vikariata ter vrhovni predstojniki redovnih skupnosti, ki so del papeške družine.

Otresti se je treba vsakega občutka nemoči in vdanosti

P. Cantalamessa je letošnje adventne pridige postavil v okvir priprave na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji, ki bo potekala oktobra 2012. Spregovoril bo o štirih pomembnih obdobjih misijonarskega prizadevanja skozi zgodovino. Prvo pridigo, 2. decembra je namenil prvemu obdobju, ki obsega prva tri stoletja, ko se je zaradi oznanjevalnega dela škofov v krščanstvo spreobrnil velik del prebivalstva rimskega imperija. V preostalih treh pridigah pa bo najprej govoril o obdobju, ki ga zaznamuje čas med petim in devetim stoletjem, ko je v ospredje stopilo delovanje menihov za ponovno evangelizacijo Evrope po vpadih barbarov. Tretje obdobje predstavlja 16. stoletje s odkritjem 'novega sveta' in evangeliziranje prebivalcev ameriške celine. V današnjem času pa smo priča ponovni evangelizaciji sekulariziranega Zahoda, kjer imajo pomembno nalogo verniki laiki.

O krščanski evangelizaciji v prvih treh stoletjih je Cantalamessa dejal, da gre za obdobje, ko se je krščanstvo širilo izključno s svojo lastno močjo. Spreobrnjenje ni pogojeno z zunanjimi, materialnimi in kulturnimi prednostmi, krščanstvo ni ne navada ne moda, ampak izbira, ki je v nasprotju z običajnim, in pogosto tvega življenje. Skozi zgodovino so nastale mnoge razlage, ki so razloge za naglo in uspešno širjenje krščanstva pripisovale konkretni krščanski ljubezni ali pa čudežem in karizmi. P. Cantalamessa je dejal, da vsa ta pojasnila v ospredje postavljajo subjekt in ne objekt misijonarske dejavnosti, torej same evangelizatorje in okoliščine, ne pa vsebino. Opozoril je, da nevarnost takega pristopanja obstaja tudi danes, ko govorimo o novi evangelizaciji. Pozablja pa se, da je Jezus sam vnaprej dal pojasnilo za širjenje njegovega evangelija, in k temu se je treba vračati pri vsakem misijonarskem prizadevanju. Cantalamessa je pri tem spomnil na priliko o semenu, ki raste samo: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev« (Mr 4,26-29). Po besedah papeškega pridigarja nam prilika govori o glavnem razlogu za uspeh krščanskega poslanstva, ki ne pride od zunaj, ampak od znotraj. Ni torej delo sejalca in ne zemlje, ampak najprej semena samega. Seme se samo ne more posejati, a nato klije, in sejalec lahko odite spat, kajti življenje semena ni več odvisno od njega. Cantalamessa je izpostavil, da je to seme Jezus Kristus in nič mu ne more preprečiti, da ne bi obrodilo mnogo sadov. To je spoznal tudi sv. Pavel, ko je dejal, da nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak je Bog tisti, ki daje rast (1 Kor 3,6-7). Jezusove besede: „Kjer koli po svetu bo oznanjen ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin“ (Mt 26,13), nas morajo navdajati z mirno gotovostjo v uspeh evangelija. Zato je danes treba v kristjanih ponovno prebuditi notranjo gotovost v resnico tega, kar oznanjajo. Moramo zares verovati. Uspeh nove evangelizacije bo namreč odvisen od vere, ki se bo v Cerkvi ustvarila med samimi evangelizatorji, je izpostavil Cantalamessa. Otresti se je treba vsakega občutka nemoči in vdanosti. Res je, da imamo pred sabo svet, ki je zaprt v svoj sekularizem, pijan od tehničnih uspehov in možnosti, ki jih daje znanost, neobčutljiv za evangelij. A v takem svetu, zaverovanem vase in zaprtem za evangelij, so se znašli tudi prvi kristjani, je dejal papeški pridigar.

Jezus ni molil samo pred pridiganjem, ampak je molil, da bi vedel, kaj pridigati, da bi iz molitve črpal oznanilo za svet

V drugi pridigi pa je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa spregovoril o evangelizaciji med petim in devetim stoletjem, ko je evropsko celino zaznamoval propad rimskega imperija leta 476 in so posledično nastala številna kraljestva barbarskih ljudstev. Evangelizacija barbarov se je v primerjavi z grško-romanskim svetom pokazala v novi obliki, saj se je obenem morala povezati tudi s civiliziranjem barbarskih ljudstev, jih učiti brati in pisati. Veliko vlogo v evangelizaciji Evrope tega obdobja so imeli menihi, pri čemer je Cantalamessa izpostavil Patricija, Kolumba, Benedikta, Avguština, Kolumbana in Bonifacija.

Papeški pridigar je med drugim dejal, da danes v Evropo ne prihajajo poganski narodi ali heretiki, ampak narodi, ki imajo svojo religijo. Kot novo dejstvo je Cantalamessa omenol dialog, ki ne nasprotuje evangelizaciji, ampak določa njen slog. Kot je Janez Pavel II. zapisal v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo, je dialog med verami del evangelizacijskega poslanstva Cerkve. Če ga razumemo kot način in sredstvo za medsebojno spoznavanje in obogatitev, ni v nasprotju z oznanjevanjem ad gentes, ampak je z njimi na poseben način povezan in je njihov izraz. V luči odrešenja, Cerkev ne vidi nasprotja med Kristusovim oznanilom in dialogom med verami; čuti pa potrebo, da ju uskladi v okviru svojega poslanstva ad gentes. Potrebno je namreč, da ta dva elementa ohranita svojo notranjo vez in obenem medsebojno razliko, zaradi česar ju ne gre mešati, ne uporabljati kot sredstvo, niti ju imeti za enakovredna, kot da bi se ju lahko zamenjalo.

Cantalamessa je nadaljeval, da se je z evangelizacijo v Evropi tistega časa pokazala pomembna povezanost kontemplativnega življenja in oznanjevanja. Koncilski dekret O misijonski dejavnosti Cerkve izpostavlja, da so pomembne različne pobude, ki so namenjene vzpostavitvi kontemplativnega življenja. Določene ustanove ohranjajo temeljne elemente meniškega življenja, da bi to bogato tradicijo vnesle tudi v lastne redovne skupnosti; druge ustanove se želijo vrniti k preprostim oblikam prvotnega meništva. Vsi pa se morajo prilagoditi lokalnim pogojem. Ker je kontemplativno življenje pomembno za cerkveno stvarnost, je nujno, da je del predvsem mladih Cerkva. Kot je dejal Cantalamessa, se je to vabilo k novim oblikam meništva v luči evangelizacije skozi zgodovino upoštevalo. Kot primer je navedel Jeruzalemsko meniško bratovščino, znano tudi kot menihi in menihinje mest. Znana sta tudi samostana Bose v Italiji in Taizé v Franciji. Vse te nove oblike ne zamenjujejo tradicionalnega meništva, ampak ga podpirajo in bogatijo.

Papeški pridigar je poudaril, da ni dovolj, da v Cerkvi obstajajo osebe, ki se posvečajo kontemplaciji, in osebe, ki se posvečajo oznanjevanju. Potrebna je namreč sinteza med obojim v življenju vsakega misijonarja. Ni dovolj, da se moli za misijonarje, ampak je potrebna molitev samih misijonarjev. Pomembni menihi, ki so evangelizirali Evropo po barbarskih vpadih, so prišli iz tišine in kontemplacije, a s srcem niso nikoli izstopili iz samostana. Kot zgled je Cantalamessa dal Jezusa, ki je znal preplesti molitev in pridiganje. Ni molil samo pred pridiganjem, ampak je molil, da bi vedel, kaj pridigati, da bi iz molitve črpal oznanilo za svet. „Kar torej jaz govorim,“ pravi Jezus v Janezovem evangeliju, „govorim tako, kakor mi je povedal Oče.“ Cantalamessa je izpostavil tudi dve nevarnosti, ki se nanašata na novo evangelizacijo. Prva je lenoba, torej ne storiti ničesar, druga pa človeški aktivizem, ki izgublja stik z izvirom.

Papeški pridigar je omeli tudi Marijo kot zvezdo evangelizacije, kajti ona je nosila Besedo za ves svet in ne le za določen narod. Besedo je nosila v svojem telesu, ne na ustih. Tudi v fizičnem smislu je bila polna Kristusa in ga je izžarevala s svojo navzočnostjo. Jezus je bil v njenih oči in na obrazu, izžarevala ga je vsa njena osebnost.