Leto 2011: Cerkev na Slovenskem

Komentarji | 30.12.2011, 15:17 Petra Stopar

V koledarskem letu, ki se izteka, je utrip Cerkve na Slovenskem zaznamovalo precej dogodkov. Na prvo mesto lahko postavimo nove priprošnjike v nebesih, omenimo pa lahko tudi, da je mariborska nadškofija dobila novega ordinarija in da smo iz leta krščanske solidarnosti vstopili v leto družbene pravičnosti. Dejavno smo katoličani sodelovali pri nekaterih družbenih dogajanjih v slovenskem prostoru in pri tem doživljali precej različne sprejeme. Pomen nekaterih dogodkov je za naš radio komentiral urednik revije Ognjišče Božo Rustja.

Novi blaženi

V zgodovino slovenske Cerkve in naroda so se zapisali novi blaženi, ki so življenje izgubili v drugi svetovni vojni. Doživeli smo prenos relikvij bl. Alojzija Grozdeta na Zaplaz in njegov prvi god. 14. januarja 2011 pa je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o priznanju mučeništva Drinskim mučenkam. Med njimi sta tudi Slovenki Antonija Fabjan in Krizina Bojanc z Dolenjske. Kardinal Angelo Sodano je mučenke 24. septembra v Sarajevu prištel med blažene. 15. decembra smo obhajali njihov prvi god. Tako smo za bl. Antonom Martinom Slomškom dobili nov tip svetništva.

Po mnenju Grozdetovega postulatorja Igorja Luzarja lahko v mučeništvu bl. Grozdeta in sester najdemo neke vzporednice: „Obema mučeništvoma je skupen čas – to so grozote druge svetovne vojne in vse, kar je ta vojna prinesla s seboj. Kraj mučeniške smrti je različen, saj je bil Lojze Grozde umorjen v Sloveniji, pet sester, med katerimi sta Slovenki, pa v Bosni. Sestre so bile ubite decembra 1941, Grozde pa 1. januarja 1943. Storilci so bili sicer različni. Kar pa ostaja isto vsakemu mučeništvu v Cerkvi, pa je nasprotovanje do vere in vrednot, ki iz nje izhajajo. Tistih vrednot, iz katerih je živel Lojze Grozde; tudi sestre, Bogu posvečene osebe, so bile žrtvovane in na nek način umorjene zaradi vrednot, ki so jih živele. Lahko bi se vprašali, kje je bilo sovraštvo, ki je vodilo storilce, da so posegli po najbolj skrajnem sredstvu, ko gre za fizično eliminiranje nekoga. Tukaj bi lahko odgovorili z znamenjem vere, kakor se nam razodeva v prvem pismu Korinčanom: 'Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?' Kot Lojze Grozde so se bile tudi sestre Hčera božje ljubezni iz ljubezni do Kristusa pripravljene odreči vsemu, tudi najbolj osnovnemu, kar človek ima, to je življenju, da bi pričale za neke vrednote, ki so jih tako neomajno živele in vanje verjele.“

Novi ordinarij Nadškofije Maribor

Papež je 3. februarja 2011 sprejel odpoved službi mariborskega nadškofa Franca Krambergerja in na to mesto imenoval dotedanjega nadškofa pomočnika Marjana Turnška. Novi ordinarij je poleg dolžnosti, ki mu jih nalaga pastirska služba v krajevni Cerkvi, prevzel nase še nezavidljivo finančno stanje v nadškofijskem gospodarstvu in družbah, ki so povezane z njim. Njegov komentar je bil kratek in jasen: „Spreglejmo skušnjavo razdora in se odločimo za priložnost očiščenja in prerojenja v duhu evangeljskih svetov: čistosti, uboštva in pokorščine na vseh področjih. To je Kristusov program za vse, ki mu sledijo; naj bo tudi naš,“ je povedal Turnšek.

Pastoralno leto socialne pravičnosti

Kot je za naš radio povedal predsednik Slovenske škofovske konference in ljubljanski nadškof Anton Stres, želi leto socialne pravičnosti, ki se je začelo septembra 2011, poudariti našo odgovornost do vseh ljudi v družbi, ne le do naših bližnjih, na kar marsikdaj pozabimo. O razlogih za leto družbene pravičnosti in o treh ravneh odgovornosti je dejal: „Najprej sem odgovoren sam zase, za svoje zdravje, izobraževanje, tudi za svoje medčloveške odnose. Druga raven odgovornosti je tista, ki nam je najbolj domača: čutimo se odgovorne za svoje najbližje, recimo starši za svoje otroke ali pa za brate in sestre, pa tudi za svoje bližnje, se pravi, ljudi, ki jih osebno srečujemo. Bolj poredko pa pomislimo, da smo odgovorni tudi za ljudi, ki jih sploh ne poznamo, ki živijo npr. v Prekmurju, na Primorskem ali na Novi Zelandiji ali kjerkoli … Ljudje smo med seboj povezani v družbi in ravnanje vsakega ima tudi širše družbene posledice. Pa tudi v demokratični družbi lahko vplivamo s svojim ravnanjem, s svojim glasovanjem, s svojim vključevanjem v javno življenje. In zato je tudi ta raven odgovornosti naša, in če smo najprej govorili o evharistiji, o ljubezni, ki nam jo je izkazal Bog, potem smo dolžni to ljubezen naprej izkazovati oz. zanjo pričevati v naših medčloveških odnosih. Torej, da smo zaključili leto dobrodelnosti in solidarnosti, ampak da ne bi pozabili na to, da smo odgovorni tudi za stanje v družbi, v kateri živimo, in ker je to nekaj temeljnega, bistvenega, in ker je mogoče tudi v naši krščanski skupnosti premalo zavesti o tem, smo čutili potrebo, da imamo še eno leto družbene pravičnosti, kot nadaljevanje prvih dveh. Seveda je pa tudi treba priznati, da živimo v času velike krize, velikih pretresov v svetu, ki še posebej od nas kristjanov zahtevajo in dajo priložnost, da o teh stvareh razmišljamo tudi kot kristjani,“ opozarja dr. Stres.

20. obletnica - verniki kot del slovenske družbe pomembno sodelovali pri rojevanju države

Ob jubileju neodvisne države so predstavniki največjih verskih skupnosti v Sloveniji pred dnevom državnosti dali posebno izjavo. Voditelji katoliške, evangeličanske, srbske pravoslavne in muslimanske skupnosti so se z njo Bogu zahvalili za dar samostojne in neodvisne domovine ter za celotno prehojeno pot. To so storili v zavesti, da imajo verske skupnosti s svojim duhovnim in socialnim delovanjem pomembno vlogo pri ohranjanju naših skupnih vrednot in pri vzpostavljanju bolj pravične in solidarne družbe. Ob tem so izjavili, da je naša domovina utemeljena na treh skupnih vrednotah, ki povezujejo slovensko družbo: dostojanstvo vsake človeške osebe, družinsko življenje kot temelj vsake družbe in države ter verska svoboda.

Za komentar te izjave in drugih pobud, ki so zaznamovale jubilej Slovenije, smo prosili urednika revije Ognjišče Boža Rustjo. Kot je povedal, smo zlasti verniki katoliške Cerkve kot del slovenske družbe slednjo bistveno soustvarjali. „Verniki, duhovniki in škofje so bili izredno dejavni pri nastajanju, pri rojevanju slovenske države. Lahko rečemo, da bi bila Slovenija veliko pozneje priznana s strani drugih držav, če ne bi imeli takrat nadškofa Alojzija Šuštarja. Ker smo verniki del te družbe, je prav, da se tudi ob jubilejih države veselimo, in da hkrati povemo, kaj je prav, in na čem naj bo utemeljena slovenska družba, kakor tudi vsaka druga družba. Zdi se mi, da je pomembno in dobro, če verske skupnosti nastopamo skupaj. Velikokrat v zgodovini nam očitajo, in včasih tudi upravičeno, da smo bili med seboj sprti, tudi vojne so bile med nami. Tukaj pa nastopamo skupaj, tudi za skupno dobro. Poleg tega mi je bilo všeč, da so vse verske skupnosti predlagale molitev in post za domovino. Vse velike stvari, vključno z državnimi, se rojevajo v molitvi in morajo biti izmoljene. Tega se moramo zavedati. Takih dni bi moralo biti še več, zlasti ko občutimo in spoznamo, v kakšni krizi se nahajamo.“

Ob takih jubilejih imamo na primer mašo za domovino, ekumenska bogoslužja. Med njimi je bilo ekumensko bogoslužje v Plečnikovi cerkvi na Barju o t.i. dnevu spomina oziroma ob koncu prve svetovne vojne. Tam ni bilo višjih predstavnikov države, razen ministrice za obrambo Ljubice Jelušič. Pokojni predsednik države Janez Drnovšek se je takih slovesnosti udeleževal, medtem ko zdajšnji najvišji predstavniki oblasti pogosto manjkajo. Na vprašanje, kako naj si to razlagamo, Rustja odgovarja: „Zame je zanimivo, da zmoremo obletnice iz prve svetovne vojne obhajati skupaj in s pieteto do strahotnih žrtev, ki so bile v tej vojni. Skupaj pridejo tisti, ki so bili na različnih straneh bojišča. V Sloveniji ne moremo na tak način obhajati obletnic iz druge svetovne vojne. Kakor je tam pri prvi svetovni vojni normalno, da pridemo skupaj in se spomnimo žrtev, tega nismo zmožni, ko gre za drugo svetovno vojno. V Italiji in Avstriji, ti dve državi malo bolje poznam, ni nič nenavadnega, če je pri spominskih slovesnostih za žrtve druge svetovne vojne tudi molitev ... tako pri spomenikih kot v taboriščih. Sam sem letos maševal v Rižarni, kjer tržaški Slovenci vsako leto organizirajo mašo za žrtve, ki so bila tam mučene in so izgubile življenje. Med njimi so bili številni kristjani in tudi katoličani. Nihče, tudi Judje ne oporekajo, ker vejo, da so bili tam tudi drugi, ne samo oni. Nekaj takega je v Sloveniji nepredstavljivo. Moj stari oče, ki je padel v drugi svetovni vojni, je bil kristjan. Ni bil edini; toliko drugih je bilo, ki so bili kristjani, katoličani, pa se slovenska država še ni spomnila, v spoštovanju do njihovega prepričanja, organizirala za njih mašo ali pa molitev. S tem bi se poklonila njihovemu prepričanju; oni bi si to želeli.“

Katoliška Cerkev in družba sta se pogosto srečevali na političnem prizorišču

Skozi vse leto smo se srečevali z zapleti okrog družinskega zakonika, do katerega so se opredelile verske skupnosti, zlasti katoliška Cerkev. Pred referendumom o pokojninski reformi in malem delu je Komisija pravičnost in mir prav tako opozorila, da oblastem glede omenjenih zakonov s socialnimi partnerji ni uspelo vzpostaviti konstruktivnega dialoga in doseči širšega družbenega soglasja. Komisija, kakor tudi Slovenska škofovska konferenca, se je oglasila tudi pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami.

Zanimalo nas je, ali je prav, da Cerkev na tak način posega v družbeno dogajanje. Rustja odgovarja: „Mislim, da je to tipični slovenski problem. Pred dnevi sem imel predavanje v Trstu. Tam je bilo kar nekaj časnikarjev – pri nas rečemo novinarjev – radia Trst A, ki z dolgoletno tradicijo časnikarskega dela, tudi z dolgoletno demokratično tradicijo v tem delu ... To so bili strokovnjaki, ne pa politični delavci, kot so bili pri nas. In zanimivo, kaj so mi rekli! Naj se v Sloveniji Cerkev oglaša! Kajti po njej bodo govorili, čez njo bodo govorili, tudi če bo molčala.“

Na forumih in tudi drugod se postavlja znana teza „Zakaj naj bi Cerkev govorila?“ nadaljuje Rustja. „Vprašal bi se, zakaj pa ne? Do družbeno pomembnih vprašanj se lahko izreče nogometno društvo, kotalkarsko društvo, Cerkev pa se ne bi smela. Tukaj vidimo ta slovenski apardhajdski, rasističen odnos: Vsi lahko, razen Cerkve. Ne! V demokratični cerkvi lahko vsi, torej tudi Cerkev. Naučiti se bomo morali, da je Cerkev subjekt v družbi, da smo to tudi verniki. Če smo dobri za plačevanje davkov in drugih dajatev, lahko povemo tudi svoje mnenje. To je čisti ostanek nekdanjega sistema, ko Cerkev ni bila ločena, ampak tudi izločena iz države, in ni smela govoriti. Kar se tiče družinskega zakonika, se je treba zavedat, da Cerkev, ne le v Sloveniji, ne bo popustila. Spominjam se poudarka sedanjega papeža, ko je rekel, da se v Cerkvi lahko pogovarjamo o mnogih stvareh in jih spreminjamo, ker življenje to zahteva. So pa stvari, pri katerih Cerkev ne bo popuščala, in med temi je tudi zakon, sklenjen med možem in ženo, zakon kot skupnost, v kateri se rojevajo otroci. Glede družinskega in zakonskega življenja Cerkev ostaja nepopustljiva. Ko v Cerkvi govorimo o družini kot temeljni celici družbe, se zavedamo, da so državne tvorbe, ki so tovrstno družino hotele uničiti ali zmanjšati njen pomen, propadle. Moramo pa ta nauk poudarjati, tudi v spoštovanju do tistih, ki si družine ne morejo ustvariti. Ampak to spoštovanje nas ne odvezuje od tega, da ne bi povedali svojega mnenja, ki se mi zdi ključno za napredek družbe in obstoj naroda,“ je jasen Rustja.

Vprašanje ločitve Cerkve od države

Kristjani večkrat se večkrat počutimo, kot da smo drugorazredni državljani. Ločenost Cerkve od države se pogosto postavlja tako, da je v ospredju negativen vidik. V tem letu je del politike skušal uveljaviti nov zakon o verski svobodi, ki bi, ne glede na zraščenost z narodom in večinskost, zmanjšal vlogo katoliške Cerkve v družbi.

Po besedah Boža Rustje je glede ločitve verskih skupnosti naša država nedosledna. „Ko bo neko evangeličansko bogoslužje, bo predsednik republike hitel tja. Nimam nič proti, to odobravam. Narobe je, da ne gre na katoliško. Zelo se me je dotaknilo pismo gospe iz Ljubljane, ki je omenila, da je (nekdanji) župan Ljubljane Janković med svoje uspehe uvrstil tudi gradnjo džamije. To je prvič laž, saj je še ni zgradil. Poglejte ta primer, da nek voditelj, ki si prizadeva, da bi postal postal premier, da neki verski objekt za uspeh svojega dosedanjega dela in to poudarja v predvolilni kampanji. Zamislite si, kaj bi bilo v Sloveniji, kakšen kraval bi nastal, če bi nekdo na isti način dejal, da je popravil ali sezidal cerkev; pa gre lahko za prvovrsten kulturni spomenik; vsi bi ga napadali. V primeru džamije pa nihče ni rekel nič. Tako da ta ločitev ni resnična. Ločitev v naši družbi velja samo za katoliško Cerkev, in sicer v pomenu izločitve.“

Oddaji, v kateri smo poročali o navedenem dogajanju Cerkve na Slovenskem v letu 2011, lahko prisluhnete v petek, 30. 12. ob 21.30 na Radiu Ognjišče.