Nadškof Ivan Jurkovič
Msgr. Jurkovič o prvem letu službovanja v Rusiji
Cerkev po svetu | 22.12.2011, 07:00 Marta Jerebič
Nadškof Ivan Jurkovič je v pogovoru za agencijo AsiaNews spregovoril o svojem prvem letu službovanja v Rusiji.
Msgr. Jurkovič je povedal, da je sicer zanj to prvi božič v vlogi nuncija v Rusija, vendar pa so Rusija in slovanske dežele že dolgo njegov dom. Bogastvo in lepota izročila vzhodne Cerkve, ki nujno odseva tudi v katoliški skupnosti, je že več let del njegovega življenja. Predvsem pa je božič praznovanje upanja in čas prenovitve krščanskega poklica. Po njegovih besedah katoličani v Rusiji letos morda ne bodo odkrili kakšen poseben vidik praznovanja božiča, zanesljivo pa majhna krajevna Cerkev vedno bolj pričuje za latinsko izročilo praznika in v nekem smislu uvaja rusko družbo v božično ozračje, ki vrhunec – po julijanskem koledarju – v pravoslavnem praznovanju doseže 13 dni pozneje.
Vsekakor pa gre za božič v času velike finančne krize. Kakšno sporočilo upanja lahko ponudi ta krščanski praznik toliko ljudem v stiski?
Msgr. Jurkovič pravi, da je božič praznovanje preprostosti, tovarištva, majhnih radosti, ki imajo korenine v lepoti notranjega življenja. Izhaja iz prizora, ki je iz človeškega zornega kota lepljenka neugodnih in negotovih dogodkov. In vendar je prišlo sredi teh razmer 'veselje za ves svet'. Morda nam lahko ta božič pomaga bolje razumeti zunanje preizkušnje kot spodbudo, da se znova usmerimo proti večnim ciljem, da bolje razumemo, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju in da odpremo oči, da bomo videli svoje bližnje v njihovih potrebah in jim pomagali, kot zahteva krščanska solidarnost. V zadnjih letih relativne blaginje je božiču grozilo, da to obdobje postane čas nebrzdanega zapravljanja, kar je tolikokrat postajalo nekakšen nadomestek za resnično praznovanje. Morda lahko težave, s katerimi se spopadamo, po Božji previdnosti, v nas prebujajo čut za skupno odgovornost, ki jo moramo kot kristjani vsi imeti, zlasti do najpotrebnejših, meni nadškof Jurkovič.
V prvem letu so ga kot nuncija v Rusiji najbolj pretresle slovesnosti ob stoletnici nekaterih katoliških cerkva (stolnice v Moskvi, cerkve v Krasnojarsku). Te slovesnosti so pričale o vnovični pridobitvi svobode v začetku 20. stoletja in ki je znova oživela v tem prvem desetletju 21. stoletja. Katoličani v Rusiji so danes prežeti s tem pozitivnim ozračjem in to je morda največje in najprijetnejše presenečenje, ki ga je bil deležen ob začetku svojega službovanja v Rusiji.
Msgr. Ivan Jurkovič dodaja, da odnosi s pravoslavnimi tečejo v ozračju vedrine in bratskega sodelovanja. Srečanja med predstavniki obeh cerkva so številna in na zelo visoki ravni. Vendar ne le stiki na visoki ravni, vsaka pobuda je po svoje pomembna in vezi prijateljstva in sodelovanja se lahko tkejo na veliko načinov. Pred nekaj dnevi so v Moskvi končali pomembno konferenco o preganjanju kristjanov. Na njej se je zbrala presenetljiva skupina predstavnikov krščanskih veroizpovedi in verstev z vsega sveta. Lahko si občutil duh solidarnosti in edinosti. Druga 'ekumenska' tema je družina. Pripravljajo se na svetovno srečanje družin poleti 2012. Pravoslavni Cerkvi je to vprašanje zelo pomembno. Takrat bo prišlo tudi do številnih srečanj z različnimi dikasterji rimske kurije, kar je zdaj že običajno, prav tako tudi akademske in kulturne pobude.
Glede odnosa z rusko državo, msgr. Jurkovič poudarja pomen oplemenitenja odnosov med Svetim sedežem in Rusko federacijo ter vzpostavitev diplomatskih stikov leta 2009. Ta dogodek ima poseben zgodovinski pomen. Po letu 1806 je odnose med Svetim sedežem in Rusijo kljub več obdobjem relativno dejavnega sodelovanja vedno kalila odsotnost polnih diplomatskih obojestranskih odnosov. V zadnjih letih so tudi skupna stališča Svetega sedeža in Ruske federacije na različnih mednarodnih forumih prinesla nekaj pozitivnih sadov, zlasti pri obrambi in spodbujanju tradicionalnih krščanskih vrednot v sodobni družbi. Potem je tu še veliko skupnih točk pri delu za mir in družbeno pravičnost v svetu.
Msgr. Ivan Jurkovič je komentiral tudi javne demonstracije in vlogo vere pri tem. Kot vsaka družba je tudi ruska družba v procesu nenehnega razvijanja in zorenja, pravi in dodaja, da ti procesi zadevajo vse žive sile družbe, zanje pa je značilen pojav močne religioznosti, zavzemanje za resnico in osebno odgovornost. Ob tem navaja 3 milijone ljudi, ki so pred kratkim počastili Marijine relikvije z gore Atos po več ruskih mestih in se več ur izpostavljali ledenim temperaturam. Vera ima po njegovih besedah zanesljivo privilegirano vlogo v človekovi vzgoji, prispeva h konstruktivnemu dialogu, ki je temelj vsakega jamstva za mirno sožitje, in spodbuja človeško osebo v vseh njenih razsežnostih.