Benedikt XVI. nagovoril Italijansko Karitas
Cerkev po svetu | 25.11.2011, 08:16 Marta Jerebič
Papež Benedikt XVI. je včeraj nagovoril približno 12 tisoč udeležencev srečanja, ki ga je ob svoji 40. obletnici pripravila Italijanska Karitas. Sveti oče jih je spodbudil, naj pomagajo Cerkvi Božjo ljubezen napraviti vidno.
Spomnil jih je, da je papež Pavel VI. na njihovem prvem nacionalnem srečanju leta 1972 poudaril njihovo vzgojno nalogo v skupnostih, družinah in civilni družbi. Le-ta je pomembnejša od zgolj materialnega vidika njihovega delovanja. Gre za prevzem odgovornosti za vzgajanje k dobremu življenju po evangeliju, ki mora vključevati dela usmiljenja. O tem govori apostol Pavel, ki v Pismu Galačanom piše: »Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,5-6). Benedikt XVI. je Karitas spodbudil, naj vztrajajo pri svoji nalogi tudi, kadar je težko in se zdi, da njihov trud ne obrodi sadov. Živijo naj v zvestobi Cerkvi in izkoristijo, kar jih je naučila preteklost. Kot temelj njihove metode dela se je tako izoblikovala tesna povezanost treh elementov: »poslušati, opazovati in razločevati«. Na ta način lahko sodelujejo v pastoralnem delovanju in hkrati iščejo rodoviten dialog z različnimi področji cerkvenega življenja, kot na primer z raznimi gibanji in prostovoljci. Karitas mora biti kot »straža«, o kateri govori prerok Izaija (Iz 21,11-12): sposobna mora biti zavedati se in pomagati doumeti drugim, predvidevati in preprečevati, podpirati in predlagati poti rešitve, ki vodijo po zanesljivih sledeh evangelija in družbenega nauka Cerkve.
Ko prebiramo evangelij, nas pretresejo Jezusova dejanja. To so dejanja milosti, ozdravljenja, sprejemanja, usmiljenja, upanja, prihodnosti in sočutja. Po papeževih besedah tudi Karitas preko dejanj in konkretnih znamenj govori, oznanja in vzgaja. »Delo usmiljenja govori o Bogu, oznanja upanje, navaja, da si začnemo zastavljati vprašanja.« Sveti oče jim je zaželel, da bi bila njihova dela »govoreča«. To so lahko le dela, ki izvirajo iz vere, ki ubogim pomagajo rasti v njihovem dostojanstvu, krščanskim skupnostim hoditi za Kristusom, civilni javnosti pa pomagajo zavestno prevzemati lastne dolžnosti.
Nazadnje je sveti oče izpostavil še pomen razvejanosti delovanja Karitas, kar pomeni področno delovanje po škofijah in župnijah. Pri tem je pomembno sodelovanje s pastirji in pozornost na življenje ljudi, na njihove težave in skrbi, pa tudi možnosti, ki jih imajo: »Usmiljenje zahteva odprtost uma, širok pogled, intuicijo in predvidevanje, srce, ki vidi.« Odgovoriti na potrebe ne pomeni le dati kruh lačnemu, ampak tudi vprašati se o razlogih za lakoto. Tako kot je tudi Jezus znal videti globoko resničnost osebe, ki se mu je približala. »Človeštvo ne potrebuje le dobrotnikov, temveč tudi ponižne in praktične osebe, ki tako kot Jezus znajo stati ob strani bratom in deliti z njimi nekaj njihovega napora. Z eno besedo, človeštvo išče znamenja upanja. Naš vir upanja pa je v Gospodu. In zato je potrebna Karitas: ne ker bi bila pooblaščena za dobrodelne dejavnosti, ampak ker naj bi bila znamenje Kristusove ljubezni, znamenje, ki prinaša upanje.«
