Odmevno Cankarjevo priznanje

Sociala | 12.10.2011, 20:07 Tanja Dominko

Potem ko je Komisija za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje za letošnje šolsko leto na seznam knjig uvrstila tudi dve, ki po mnenju mnogih za 13 in 14 letnike nista primerni, se je na različnih forumih in časopisju razvila ostra polemika. Gre za prvenec avtorja Andreja Predina z naslovom Na zeleno vejo in pa zbirko novel Andreja Makuca z naslovom Oči. Prva je bila s seznama obvezne literature umaknjena, druga ostaja. V oddaji Pogovor o smo s pomočjo različnih sogovornikov slišali argumente za in proti dejstvu, da je mladim ponujena tovrstna literatura.

Predsednik Komisije za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje dr. Igor Saksida je prepričan, da komisija ni naredila nobene napake. „Ni prvič, da je Cankarjevo tekmovanje izbralo problemska besedila. Če jih izbere, je normalno, da bo kakemu delu beročega občinstva to sitno, se s tem ne bodo strinjali.“ Poudaril je tudi, da otroci v tretjem triletju osnovne šole ne berejo samo mladinske literature, tudi Prešerna, Aškerca, ki prav tako postrežeta s krutimi stavki. V knjigi Oči so po mnenju dr. Sakside le dve strani krutih prizorov, s čimer pa se ne moremo strinjati.

Izredna profesorica na Pedagoški fakulteti dr. Milena Mileva Blažič je poudarila, da knjiga Na zeleno vejo vsebuje elemente pornografske literature in da druga z naslovom Oči prav tako ni primerna zaradi nasilja do živali, ki je glavni motiv dela. Opozorila je tudi na dejstvo, da gre za tekmovalno literaturo, ne za nekaj, kar se bere v prostem času. Prepričana je, da pri nobenem od omenjenih del ne gre za literarni presežek. „Celotno Cankarjevo priznanje se je oddaljilo od književnosti, se je oddaljilo od branja in svojega prvotnega poslanstva, ki je zapisano v učnem načrtu, skratka trivializacija literature.“

Literarni kritik in avtor številnih slovenskih učbenikov akademik dr. Janko Kos je bil mnenja, da gre pri obeh delih za estetiko grdega in da bi morala komisija dobro premisliti, kako delovati v prihodnje. Takih del, ki vsebujejo toliko spolnosti in nasilja, mladim bralcem ne bi smeli priporočiti. Glede obeh knjig je ocenil, da ne gre za kvalitetno delo. „Avtor obvlada obrt pisanja, ampak proti koncu besedilo zelo pada, ni izvedeno po tistih motivih, ki naj utemeljijo poanto. To je polizdelek.“ Glede knjige Oči pa je dejal, da je tudi v Cankarjevih črticah prihajalo do prizorov mučenja živali, ampak on tega ni pisal za mladino. „Tudi ta avtor obvlada obrt, je spreten v jeziku in slogu, ampak njegovo popisovanje teh muk stopa precej čez tisto, kar je poskusil že Cankar. Pri nekaterih opisih je to čez mejo. Za normalnega bralca je to patološko, kako občutijo to mladi bralci, je drugo vprašanje.“

Slovenistka na osnovni šoli Mengeš Nada Cotman je komisijo pozvala, naj na seznam literature za Cankarjevo priznanje v prihodnje raje uvrsti klasike, o katerih se da s šolarji veliko lažje razpravljati, so jim povsem razumljivi, zlasti pa je jezik, ki se pojavlja v teh delih, na precej višji ravni, kot v delu Na zeleno vejo, kjer je poln vulgarizmov. Navedla je tudi primer šolarja, ki je bil zgrožen ob seznanitvi z odstavkom iz knjige. Osnovna šola Mengeš se je sicer pridružila šolam, kjer bodo Cankarjevo priznanje letos bojkotirali, tako so se odločili učitelji slovenščine in starši otrok.

V oddaji smo prisluhnili trem kratkim odlomkom iz knjige Andreja Predina Na zeleno vejo, zgolj zato, da smo dali jasno vedeti, da ne pretiravamo, ko trdimo, da literatura ni primerna. Naj navedem enega samega:

„Kake zize, stari!“ navdušeno reče Strajki in pobere naključen izvod.

„To je Jessica Von Fogel,“ naju z vso resnostjo pouči Mihec.

„Ona je full dobra prasička. Tako pizdo ma, da jo je enkrat fukalo pet črncov hkrati,“ nadaljuje kot poznavalec.

Komisija v javnosti velikokrat poudari, da gre za kakovostni deli, da sta bili obe nominirani za nagrado Večernica. Andrej Predin se je potegoval za nagrado Večernica 2007, bil je eden od petih nominiranih avtorjev, žirija je izbrala Ervina Fritza in njegove Vrane. Predin tako takrat ni prepričal žirije in ni osvojil nagrade, le nominacijo. Na vprašanje, ali je morda kak avtor potem nagrajen pozneje, in sicer tako, da ga izberejo za Cankarjevo priznanje in mu s tem zagotovijo precejšnje število prodanih izvodov, objavljenih kritik, kar morda navsezadnje pripomore tudi k štipendiji, ki jo podeljujejo iz naslova knjižničnega nadomestila (enkrat je Predin že izpadel zaradi premajhnega števila točk, zdaj bi mu verjetno bolje kazalo ob dejstvu, koliko knjig so naročile šole, koliko izvodov imajo knjižnice, kako težko je pravzaprav dobiti knjigo, saj je skoraj povsod izposojena), je dr. Saksida zanikal, da gre za teorijo zarote. Sam Predina ne pozna, je poudaril.

O tem, kakšna je razlika v razvojnem smislu med najstniki različnih starosti, sem vprašala tudi psihologinjo dr. Zdenko Zalokar Divjak. Dejala je, da je razlika očitna. Problem je tudi v tem, da otroci ne zmorejo vzpostaviti distance do dela, ki ga berejo, imajo močno vizualizacijo, zato ni nemogoče, da jih podobe iz knjige (problematična je zlasti knjiga s prizori mučenja živali z naslovom Oči) preganjale tudi mnogo let pozneje. Poudarila je, da naj otroci berejo o lepem in dobrem, predvsem pa naj imajo knjige, ki prinašajo neke stiske, žalostne zgodbe, primerno poanto na koncu.