Tone Lesnik
Sveča manj – je več
Jože Bartolj
Politika v pričakovanju volitev vse bolj razvnema ljudi v naši deželi. Stari in mladi, ženske in moški, vsi vneto ali že kar strastno razpravljamo o političnih strankah, kandidatih in možnih izbrancih. Zadeve so seveda resne. Nikakor ni vseeno, kdo bo vodil našo državo v prihodnjih letih. Velikokrat slišim: »Važni so programi, na podlagi teh se bomo odločali«. Zame je pomemben tudi človek in njegove osebne ter voditeljske sposobnosti in vrednote.
Med temi je v ospredju tudi odnos do ljudi, narave in okolja. Kako zanič morejo biti voditelji in vodenje države že dramatično doživljamo in le upamo lahko, da bo v prihodnje boljše. Sredi politične vročice pa se počasi, a zanesljivo bližamo krščanskemu prazniku Vseh svetih oziroma Dnevu spomina na mrtve, kot se uradno imenuje državni praznik. Letos bo skupaj z Dnevom reformacije kar za dva dni podaljšal vikend in bodo nastale prave male počitnice. V teh dneh bodo spet številna romanja na neštete grobove ter prižiganje premnogih sveč.
Rekorderji v številu sveč in grobišč
V Sloveniji na leto prižgemo kar 23 milijonov sveč, največ ob Dnevu spomina na mrtve« (vir: internet,24 ur.com, 2010 ). Ta številka nas je umestila čisto v vrh sveta. Ob tem se seveda lahko vprašamo: zakaj toliko sveč ravno v Sloveniji?. Ne morem mimo misli, da imamo poleg pokopališč tudi veliko število grobišč, nastalih med in po 2. svetovni vojni, razsutih po gozdovih, ki zrcalijo našo žalostno zgodovino. Nekatera od teh grobišč so že urejena, mnoga še niso, verjetno pa na večini ob prazniku zagorijo sveče. Goreče sveče že od davnine simbolizirajo spomin na pokojne. Davno nazaj jih seveda ni bilo toliko in niso bile obdane s plastičnimi ohišji. Danes prav zaradi teh ohišij lahko gorijo dolgo. Z žarenjem v nočeh med prazniki nam dajejo občutek, da smo nekaj dobrega storili za mrtve. Ta zunanji učinek pa nas morda tudi prehitro zadovolji in odvede stran od globljega odnosa do pokojnih.
Okoljski problem
Na grobovih in grobiščih prižgane sveče kmalu postanejo odpadek, ki obsega kar 4.500 ton na leto, veliko tega med novembrskimi prazniki. Od leta 2008 je odlaganje odpadnih sveč urejeno z Uredbo o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Vir:Ur. list RS štev. 78/2008). Zahtevani so posebni zabojniki, ki jih lahko vidimo tudi na ljubljanskih Žalah. Malo verjetno je, da so postavljeni že povsod, kjer nastajajo odpadne sveče. Leta 2010 je na Jesenicah nastala predelovalnica za reciklažo sveč, menda prva na svetu. Obremenitev okolja zaradi velikega števila odpadnih sveč pa ostaja. Pri sežiganju materialov, iz katerih so narejena ohišja nagrobnih sveč, ki jih pri nas največ uporabljamo (polivinil klorid ali PVC), nastanejo strupeni plini (klor), za katere bi morali imeti posebne in drage filtrirne naprave. Na evropskem tržišču so tudi sveče z ohišjem iz polipropilena (PP), za katerega pravijo, da ga je lažje reciklirati. Ne vem, ali se take sveče že dobijo tudi v Sloveniji, bi pa bilo dobro povprašati. Obstajajo tudi ohišja iz materialov, ki jih je prav tako možno reciklirati (na primer steklo) in v katerih je mogoče sveče menjavati.
Slovenski škofje podprli pobudo države
Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije (MOP) je v preteklih letih že opozarjalo na problem odpadnih sveč. Ta problem raziskuje in nanj opozarja tudi Okoljsko raziskovalni zavod iz Slovenskih Konjic. Letos so se na MOP odločili za akcijo »Bi prižgali svečo manj?«. Z njo želijo zmanjšati število odpadnih sveč in tako razbremeniti okolje ter obenem tudi osveščati ljudi. Pri tej akciji je zanimivost, za katero mislim, da se je zgodila prvič. K sodelovanju so povabili Katoliško Cerkev (vir: internet, http://aktualno.rkc.si) . Na ta način je država priznala Cerkvi pomen kot javni civilni organizaciji pri varovanju okolja. Slovenski škofje so akcijo podprli in pričakujem, da nas bodo o tem obveščali mediji, še posebno katoliški in župnije s plakati ter živo besedo pri oznanilih in homilijah. To je lep primer za razjasnitev pojmov tistim, ki še nimajo jasne slike o »ločitvi Cerkve od države« in se razburjajo, kadarkoli je Cerkev dejavna v javnosti. Primer kaže, da lahko Cerkev in država dobro sodelujeta v korist vsem državljanom in obenem ohranjata ustavno ločenost.
Ravnati drugače!
Učinek akcije Prižgimo svečo manj in drugih okoljskih opozoril bo v prihajajočih praznikih odvisen predvsem od vsakega posameznika. Mrtvi sveč ne potrebujejo. Potrebujemo jih živi, ki na ta način kažemo odnos do njih. To se prav množično dogaja med novembrskimi prazniki. Sveče pogosto prižigamo tudi zato, da jih vidijo drugi. Ob tem se oglasijo tudi spomini, bolečine. Premislek in strah vzbuja to, da je premnogo pokojnih umrlo zaradi človeškega nasilja, posrednega ali neposrednega. Veliko tega je bilo pri nas zaradi divjanja nove oblasti po 2. svetovni vojni. Lahko je razumeti zamere, očitke, kar se bo najbrž dogajalo tudi letos v predvolilni vročici. S krščanskega stališča je pač edino prav odpustiti in si prizadevati za spravo. Z mrtvimi nas povezuje dejstvo, da so že odšli čez skrivnostno mejo, čez katero bomo šli tudi vsi živi. V odnosu do njih v novembrskih praznikih je gotovo najbolj primerno postati ob grobu, se jih spominjati v dobrem in moliti za njih. To lahko storimo tudi brez prižiganja sveč. So pa še druge možnosti, na primer prižgati vsaj eno svečo manj, izbirati sveče iz okolju prijaznejših materialov. Takšno ravnanje pa zahteva voljo in pogum, ker je pač drugačno od ustaljenega in večinskega, vsaj dokler ne pritegne tudi drugih.
Več komentarjev na Casnik.si
