Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči
| 03.09.2011, 18:55 Blaž Lesnik
V evangeliju 23. nedelje med letom imamo pred seboj Jezusov nauk o skupnosti, o Cerkvi. Le ta ni nikakršna ideja, ki prihaja od zgoraj, temveč je mreža zelo konkretnih medsebojnih odnosov. Zgrajena je od spodaj navzgor in ne obratno. Jezus zato pravi, da se moramo reševanja težav skupnosti lotiti od njene najmanjše enote naprej.
Sprava med dvema članoma skupnosti, skupnost okrepi, nesposobnost sprave pa jo slabi. Če trpi najmanjši ud, trpi celo telo. Čim večji je konflikt, tem bolj vseboleč je za celoto. Zaradi tega mora skupnost najti način, kako doseči spravo. Jezus nam glede tega daje nekaj napotkov. Če do sprave ne more priti, je bolje da se nespravljen del skupnosti za nekaj časa izloči. Zakaj bi vsi trpeli zaradi spora dveh. Jezus uporabi besede: „Naj ti bo kakor pogan in cestninar!“
Sliši se grobo, toda spomniti se moramo, da se Jezus nikoli ni izogibal ne poganom, ne cestninarjem. Izločitev iz skupnosti je vedno pospremljeno z možnostjo vrnitve. Izkušnje kažejo, da je skupnost, ki je spravljena, močnejša in bolj pripravljena na nadaljnje izzive kot skupnost, v kateri ne sme priti do konfliktov. Delo za spravo je torej delo utrjevanja skupnosti. Vendar skupnost ne sme delovati svojevoljno. Vsaka odločitev skupnosti v Jezusovem imenu ima namreč svoje posledice.
Če živimo, delujemo in se spravljamo med seboj v Jezusovem imenu, to pomeni, da naša dejanja nimajo samo posledic v neposredni stvarnosti, temveč tudi v najgloblji resničnosti. Jezus namreč predstavlja most med nebom in zemljo, se pravi med dojeto in globljo resničnostjo, zato naši konflikti in naša dejanja niso samo površinske narave, temveč se dotikajo najgloblje resničnosti. V tem je Jezusovo opozorilo, naj vendar pazimo, kako med seboj živimo, kako se prepiramo in kako se med seboj spravljamo.
Čeprav Jezus ni več otipljivo med nami, je vendarle navzoč v skupnosti, ne glede na njeno velikost. Jezusov duh je prostor za oblikovanje krščanske skupnosti, Cerkve. Kadarkoli molimo, vstopamo v to globljo stvarnost. Jezusov Duh je nekaj svetega, nekaj česar pod nobenim pogojem ne smemo preklinjati z besedami ali dejanji. Duh je namreč temelj, ki nas drži skupaj.
Evangelij po Mateju 18,15-20
RAZMISLI
Kako razumeš pripadnost krščanski skupnosti? Kaj je njen temelj?
Sprava je nekakšen mehanizem, ki skrbi za obnavljanje in utrjevanje skupnosti. Kako ti doživljaš spravo?
Kako doživljaš tiste, s katerimi se ne moreš spraviti? Ali v sebi ohranjaš Jezusovo pripravljenost, da jih ponovno sprejmeš in jim daš novo priložnost?
Ali razumeš svoja dejanja, posebej v povezavi s spravo, kot nekaj površinskega ali lahko uvidiš, da soustvarjajo tudi večjo in globljo resničnost? Kako se to pozna v tvojem konkretnem primeru?
MOLITEV
