Kardinal Rode: "Stanje jasno narekuje potrebo po novem političnem rodu..."

Slovenija | 25.09.2011, 17:50

Na današnjo Slomškovo nedeljo, ki jo zaznamuje tudi 160 letnica Mohorjeve družbe in Apostolstva sv. Cirila in Metoda, se je letošnja osrednja slovesnost odvijala popoldne, pri Sv. Jožefu nad Celjem. Dramski igralec Zvone Hribar je v vlogi škofa Slomška zbranim v obliki bogoslužnih nagovorov podajal slomškova besedila, sledila pa je sveta maša, ki jo je ob somaševanju prisotnih škofov in duhovnikov daroval kardinal dr. Franc Rode.

Ta se je v mašnem nagovoru ustavil ob liku blaženega A. M. Slomška, času v katerem je živel in izzivi, na katere je odgovarjal, in njegovemu zgledu za današnji aktualni trenutek. Pridigo objavljamo v celoti.

Mašni nagovor Nj.Em.Dr. Franca kardinala Rode

Ko je 24. septembra 1862 umrl škof Slomšek, je Davorin Trstenjak, župnik v Šentjurju, zapisal: »Ko so zvonovi župnijskih in podružnih cerkva zapeli pogrebno melodijo, se je božje ljudstvo zgrnilo in med solzami molilo za svojega pastirja.Vsi so se priporočali njegovi priprošnji, kajti ljudje javno govorijo, da je pokojni škof živel pobožno in sveto življenje in je bil za nas resnični apostol.«

Dva meseca kasneje, 20. vinotoka (oktobra), je ljubljanska Zgodnja Danica zapisala: »Ti si bil luč Slovencev na zemlji, upajmo, da jim boš tudi zavetnik v nebesih«.

Spoznanje o veličini pastirja, ki je ravnokar odšel s tega sveta, je prodrlo v zavest ne samo vernikov lavantinske škofije, ampak celotnega slovenskega naroda. V resnici je Slomšek, posebno od leta 1846 dalje, ko je postal lavantinski škof, zavzel osrednje mesto v slovenski javnosti. Slovenija je videla v njem svojega duhovnega voditelja, osebnost, ki je povezovala med seboj slovenske dežele v medsebojnem bogatenju, pa tudi v premagovanju regionalnih ozkosti, ustvarjalca – na višji ravni – ideala zedinjene Slovenije, pogumnega branilca dostojanstva slovenskega človeka in njegovega jezika pred germanskim pritiskom, vzgojitelja in pospeševalca narodne kulture, zagovornika katoliške vere pred tokovi liberalizma, zvestega sina svete Cerkve, v polnem občestvu s Petrovim naslednikom v Rimu. Zgodovinar Franc Kovačič je videl v Slomšku »utelešenje najbolj plemenitih slovenskih lastnosti«.

Kolikor nam je dano videti v človekovo notranjost in zaznati postaje njegove osebne rasti, smemo trditi, da se je Slomšek oblikoval kot človek in kristjan, poleg izjemnega odziva Božji milosti, ob zgledu svoje matere Marije Zorko, žene blagega značaja, vesele narave in iskrene pobožnosti. V mnogih njegovih spisih je kot v filigranu navzoča podoba matere, na katero je bil silno navezan, a jo je žal izgubil, ko mu je bilo 15 let. Še v starih letih se je spominjal, kako mu je mati »svete pesmi pevala in pobožne narodne povesti pravila, katerih veliko so na pamet znali«, kot poroča njegov prvi biograf Kosar. Janezu Bleiweisu pa piše 1848: »Nisem pozabil še drage matere svoje, tudi ne bratov matere Slave.«

Drugi, ki je odločilno vplival na Slomškov osebni razvoj, je bil Jakob Prašnikar, kaplan na Ponikvi. Slomšek ga imenuje moj vzgojitelj. On je odkril nadarjenost živahnega pastirčka s Sloma, mu omogočil šolanje v Celju, v Ljubljani in Senju in mu sploh stal ob strani po smrti staršev. Prašnikar je bil tudi njegov novomašni pridigar v Olimju.

Tretja osebnost, ki je odločilno posegla v Slomškovo življenje, pa je bil Ljubljančan Janez Anton Zupančič, profesor slovenščine na celjski gimnaziji, ki je dijaka s Ponikve seznanjal s porajajočo se slovensko poezijo in ga utrjeval v narodni zavesti.

Duhovnik in zgodovinar France Dolinar (umrl 1983) imenuje Slomška Oče slovenske Cerkve. Naziv se mi ne zdi povsem utemeljen, kajti naši očetje v veri so škof Virgil iz Salzburga in oglejski patriarh Pavlin s prvo generacijo misijonarjev, med katerimi izstopa sv. Modest. Pač pa je Slomšek sredi 19. stoletja »odločilno posegel v problem razmerja med slovenskim narodom in katoliško Cerkvijo, poslovenil Cerkev na Slovenskem in dal katoliški obraz prebujajočemu se slovenstvu«, kot pravilno ugotavlja isti avtor.

S katerimi miselnimi tokovi se je srečeval Slomšek in s kakšnimi silami se je soočal v svojem boju za katoliški obraz slovenstva? Najprej je tu rastoča moč germanstva, ki od pruskega kralja Friderika Velikega dalje vse bolj odločilno posega v evropsko politiko. V sedemletni vojni (1756–1763), ob nastopu Marije Terezije, Prusija vzame Avstriji Šlezijo, sto let kasneje, leta 1866, pa jo poniža pri Sadovi, da ne omenjamo francoskega poraza pred prusko vojsko leta 1870 in razglasitev nemškega cesarstva v Versaillesu. Hkrati s svojo vojaško in gospodarsko močjo Prusija širi tudi ideje liberalnega protestantizma, sovražnega katoliški Cerkvi, in pospešuje germanizacijo na svojem vplivnem področju. Nasproti stoji katoliška Avstrija, ki pod vodstvom kneza Metternicha iz strahu pred idejami francoske revolucije in nemškega liberalizma vodi izrazito konzervativno politiko na intelektualnem področju. Vse publikacije so pod strogim policijskim nadzorom, cenzura deluje brezhibno.

V tem duhovnem ozračju izbruhne marca 1848 revolucija kot upor proti policijski državi in njenim samovoljnim metodam. Septembra istega leta je ukinjen fevdalizem; kmet postane lastnik zemlje, ki jo obdeluje, tlaka je odpravljena. Avstrijska Cerkev pod vodstvom kardinala Rauscherja odločno podpre mladega cesarja Franca Jožefa in napove boj proti liberalizmu in jožefinski zakonodaji, ki je Cerkev postavila pod državno kontrolo. S konkordatom leta 1855 dobi nadzor nad šolo, verouk je zopet šolski predmet, ustanovljena so cerkvena sodišča, dovoljene so škofijske sinode, škofje lahko brez vladnega dovoljenja kontaktirajo s Svetim sedežem. Skratka, Cerkev ponovno dobi svobodo, ki jo je izgubila pod Jožefom II.

Kot reakcija na vse večjo moč germanstva in njegove osvajalne težnje se po drugi strani krepi kulturni odpor slovanskih narodov. Medtem ko elita še govori pretežno nemško, latinsko ali francosko, se vse bolj uveljavlja misel o vrednosti narodnega jezika. Znanstvene študije o slovanskih jezikih si sledijo druga za drugo. Oče Marko Pohlin objavi Kraynsko grammatiko leta 1768. Leta 1808 zagleda na Dunaju luč sveta Kopitarjeva Grammatik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Leto kasneje Josef Dobrovsky objavi znanstveno slovnico češkega jezika. Slovaški protestantski pastor Jan Kollar v svoji odmevni poeziji pripoveduje o nesreči Slovanov, ki jih tlačijo Nemci. Pavel Šafarík, slovaški protestant, poziva k solidarnosti med Slovani. František Palacký v svoji monumentalni zgodovini Češke predstavi narodno preteklost kot boj med Nemci in Čehi. Med Hrvati Ljudevit Gaj ustanavlja čitalnice, založbo, knjižnice za promocijo štokavščine kot knjižnega jezika.

Na splošno je slovansko plemstvo in meščanstvo naklonjeno habsburški monarhiji. Palacký, na primer, vidi v Avstriji garancijo proti nemškemu in ruskemu imperializmu. Avstrija, kjer so Slovani v večini, naj bi bila najboljše jamstvo za avtonomijo slovanskih narodov. Treba pa je pripomniti, da je večina teh narodnih buditeljev liberalno usmerjenih, med njimi prevladujejo protestanti.

Kako se postavi Slomšek pred te miselne tokove? Kakšna je njegova strategija pred poskusi germanizacije njegovih slovenskih vernikov in pred vplivom liberalizma? V vseh svojih nastopih, tako v pridigah kot v spisih, poudarja dostojanstvo kristjana kot Božjega otroka in hkrati brani slovensko istovetnost in slovenski jezik pred navalom nemškutarjev, svari pred liberalizmom, ki ogroža vero, in poziva k zvestobi katoliški Cerkvi kot najboljšemu jamstvu za prihodnost slovenskega naroda.

V knjigi Življenja srečen pot (1837) poziva slovenskega fanta: »Ne pozabi, da je Slava tvoje ime, zato se tudi nosi, da boš slave, časti in hvale vreden.« Osebni ugled pa ne temelji na imenitnem izvoru, niti ne na bogastvu, ampak je odlika, ki si jo človek pribori s poštenim življenjem. »Ne zanašaj se na imenitnost svoje hiše,« pravi Slomšek, »ne na žlahtnost svojega rodu, pa tudi ne žaluj, če imenitne žlahte nimaš; skrbi le za svojo lastno vrednost. Lepe lastnosti, ki si jih osvojiš, bojo tvoja slava.«

Slomšek nenehno poziva k osebni odgovornosti. Človek kot Božji otrok je odgovoren pred Bogom za svoje življenje. Od tega, kako izpolni svojo nalogo na svetu, je odvisna njegova večnost. Takole piše v Drobtinicah leta 1852: »Dnevi našega življenja so prazne strani velikih knjig, ki nam jih je Bog popisati dal s črkami dobrih del ... Srečen, kdor na smrtni postelji strani bukev svojega življenja lahko veselo prebere in zaupa, da bo Sodnik njegovo pisanje pohvalil.«

Ena poglavitnih človekovih dolžnosti je spoštovati in ohranjati svoj materni jezik kot nosilec in izraz narodne kulture. To dolžnost Slomšek tembolj poudarja, ker je prepričan, da nezvestoba slovenski besedi vodi tudi v izgubo prave katoliške vere. Takole piše leto pred svojo smrtjo: »Naš materni jezik je varuh prave vere; katoliška vera ravno v tej meri omaguje, kakor se slovenski rod ponemčuje. To nam spričuje skušnja več kakor tristoletna« (Rokopis 1861, Zbrani spisi IV. 1885).

Usoda slovenskega jezika in usoda vere v narodu sta v naših rokah, kajti »noben sovražnik, naj bo še tako mogočen, nam ne more škodovati, ako mu mi sami ne damo priložnosti,« pravi Slomšek.

Kot pastir lavantinske škofije čuti posebno odgovornost za vero svojih štajerskih rojakov, zato jih nenehno opozarja na nevarnosti, ki jo ogrožajo. Leto po Marčni revoluciji piše: »Sovražni veter močno piha, hud vihar se vzdiguje, da bi nam luč svete vere ugasnil. Če bo ugasnilo sonce naše svete vere, kaj se nam obeta? Obšla nas bo tema nevednosti in hudobije, obdajala nas bo črna tema zmot in pregreh. Bratje in sestre moje, varujte luč svete vere, da nam jo sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne.«

Od kod te nevarnosti, se sprašuje škof. In omenja zapeljive bukve, posvetne časopise »posebno v nemškem jeziku pisane« in »slabo zadržanje kristjanov«. In zaključi s pozivom: »Ne smemo brez vseh skrbi dremati, ne križem rok držati, ampak za sveto vero poskrbeti in v dejanju in besedi pokazati, da smo pravoverni katoliški kristjani.«

Ko danes kličemo v spomin lik velikega škofa in razmišljamo o njegovi bogato obdarjeni osebnosti, o njegovi zreli narodni zavesti in čisti ljubezni do slovenske domovine, o njegovem neutrudnem delu za razvoj slovenske kulture in pogumni obrambi maternega jezika in o njegovi zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi, hvaležno ugotavljamo, da smo pred človeško veličino, ki se redkokdaj pojavi v naši zgodovini in pred čudežem slovenske svetosti.

Slomšek je živel v času, ki je bil zelo različen od našega. Njegov svet je bil v bistvu krščanski svet, ki so ga moderne prekucije, kot bi on dejal, v teku dveh stoletij uničile. Zamajale so se vrednote kot je vera v Boga, priznavanje Božjih zapovedi kot temeljnega vodila življenja, pojmovanje družine kot trajne zveze med možem in ženo, spoštovanje Gospodovega dne z obiskom svete maše, prejemanje zakramentov kot vir krščanskega življenja, itd. Vse to je bilo v Slomškovem času splošno sprejeto, čeprav ne vedno tudi živeto. Danes je zelo malo trdnih točk, na katere bi se lahko opirali.

Boj za materni jezik se danes zastavlja drugače kot v Slomškovem času, nevarnosti prihajajo od drugod in so drugačne narave. Z Alojzom Rebulo se lahko vprašamo: »Kaj bo v združeni Evropi z našo drago slovenščino?« Podobno zaskrbljenost lahko čutijo verni Slovenci glede svoje vere v Kristusa: »Kako se bo znašla slovenska krhkost, odprta vsem asimilacijam, v neki ne več krščanski, temveč že globoko poganski Evropi?« Odgovor na to vprašanje je odločno prizadevanje za šolo, ki bo vzgajala za temeljne vrednote slovenstva in krščanstva. V tem smislu nam bo Slomšek vedno svetel zgled in vir trajnega navdiha. Predvsem pa nam je Slomšek s svojo gorečnostjo in s svojim neutrudnim delom vzor bojevnika za vero in Cerkev. V tem smislu nas skupaj s papežem z Janezom Pavlom II. in papežem Benediktom XVI. poziva k zavzetemu delu za novo evangelizacijo slovenskega naroda. Prav to je ena od poglavitnih nalog Cerkve na Slovenskem v tem zgodovinskem trenutku.

Ko papež Benedikt XVI. ugotavlja, da je zahodna družba usodno sekularizirana, da Bog izginja iz zavesti evropskega človeka, da Kristusov lik kot človekov vzor bledi v njegovem spominu, da vrednote, ki jih je oblikovala Cerkev, izgubljajo splošno veljavnost v evropskem prostoru – vse to lahko brez omahovanja obrnemo na slovensko družbo. Da je evropska družba zmedena in v sebi zbegana, da se človeku majejo temelji njegove istovetnosti in osnovna načela njegovega etičnega vedenja, skratka, da smo v polnem intelektualnem in etičnem relativizmu, kar ima kot posledice prezir človekovega dostojanstva, nespoštovanje življenja in krizo družine – vse to so tudi problemi slovenskega naroda. Kot odgovor na ta pereča vprašanja je papež Benedikt XVI. pred nedavnim ustanovil Papeški svet za novo evangelizacijo. »Samo nova evangelizacije«, pravi papež, »lahko zagotovi rast čiste in globoke vere. Povsod je potrebno obnoviti krščansko tkivo človeške družbe. Toda pogoj za to je obnova krščanskega tkiva v samih krščanskih skupnostih«. Najprej torej notranja prenova Cerkve. Za to imamo kakovostne – in žal nekoliko pozabljene – smernice plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem; potem pa s svežim evangeljskim zagonom na delo k brezbrižnim, oddaljenim, neverujočim.

Cerkev se je v preteklosti nemalokrat znašla pred kriznimi situacijami. Njene izkušnje in rešitve, ki jih je znala najti, so nam lahko koristne pri izbiranju primernih sredstev v sedanjem položaju. V času protestantske reformacije je posvetila veliko pozornosti vzgoji vodilnih kadrov v svojih zavodih in univerzah. Z ljudskimi misijoni je pospeševala versko življenje med preprostim ljudstvom. Pri tej prenovitveni akciji je lahko računala na podporo evropskih dvorov v Münchnu, na Dunaju, v Madridu in Parizu. Tam, kjer ni bilo državne podpore, je bila katoliška prenova malo uspešna. Tega dejstva ne gre podcenjevati.

Vemo, kakšen vpliv ima danes v demokratičnih deželah parlament kot zakonodajno telo. Žal v naših političnih krogih prevladuje moralni relativizem, ki ni samo nevtralen, ampak pogosto naravnost nasproten krščanstvu. To stanje jasno narekuje potrebo po novem političnem rodu, po katoliškem laikatu, ki bo sposoben braniti vrednote krščanske civilizacije v politični areni, se soočati s pozicijami neverujočih na področju kulture, biti navzoč v svetu medijev in vpliven v šolstvu. Evropska unija se ne bi znašla pred zavoro, ki je preprečila priznanje krščanskih korenin njene kulture, ko bi imela ljudi z moralnim in političnim ugledom kot so bili njeni ustanovitelji: Adenauer, Schuman in De Gasperi.

Papež Benedikt XVI. je v okrožnici Ljubezen v resnici poudaril, da mora Bog zopet najti mesto v javnosti, in omenil kulturno, socialno, gospodarsko in še posebej politično področje. Za to je treba vzgojiti generacijo mladih kristjanov, sposobnih voditi dialog z miselnimi tokovi in ideologijami, ki so vse bolj oddaljene od krščanstva in odločilno vplivati na dogajanje v družbi. Najpomembnejša je torej notranja prenova Cerkve, resna, vztrajna, zavzeta. A tudi pomen družbenega vpliva kristjanov ne smemo prezreti. Eno in drugo je pogoj za uspeh nove evangelizacije. Naj nam pri tem s svojim zgledom in svojo priprošnjo stoji ob strani blaženi Anton Martin Slomšek.

Srečanje učiteljic in učiteljev ter vzgojiteljev

Že včeraj pa je na Slomškovi Ponikvi potekalo tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Njegov glavni namen je povezovanje vseh teh skupin, v Slomškovem zgledu iskati poti rešitev za današnje izzive in predvsem biti dejaven na svojem področju in tako prispevati k boljšemu svetu.

Zaslužnim učiteljem in katehetom so letos že sedmič zapored podelili Slomškova priznanja in naziv častni član Društva katoliških pedagogov Slovenije. Letošnji prejemniki priznanj so Boris Kham, Stanislav Pirnat in dr. Ivan Rojnik. Naziv častni član pa je prejel Marjan Žveglič.

Več lahko preberete na straneh Društva katoliških pedagogov Slovenije.