Nedelja svetniških kandidatov Metropolije Ljubljana
Slovenija | 18.09.2011, 00:34
Danes obhajamo nedeljo svetniških kandidatov Metropolije Ljubljana - škofa Friderika Barage, škofa Janeza Frančiška Gnidovca, Andreja Majcna SDB in nadškofa Antona Vovka. Slovesna maša bo popoldne v cerkvi Matere Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani. V ospredju letošnjega praznovanja bo salezijanski duhovnik in misijonar Božji služabnik Andrej Majcen, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.
Slovesnost se bo začela v cerkvi ob 14.30 z molitveno uro, ob 15.00 bo somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov, ki ga bo vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres, pridigal pa bo novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Somaševal bo tudi vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez. Po maši bo v cerkvi slavnostna akademija v okviru katere bodo postulatorji predstavili stanje posameznih postopkov.
Predstavitev svetniških kandidatov v metropoliji Ljubljana:
Božji služabnik Andrej Majcen, salezijanski duhovnik ter misijonar na Kitajskem in v Vietnamu, se je 30. septembra 1904 rodil v Mariboru. V letih 1924 in 1925 je opravil noviciat, leta 1932 izpovedal večne zaobljube, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1933. Bil je ponosen in goreč don Boskov sin. Bogu je bil hvaležen za poklic Kristusovega blagovestnika, kar je postal z odhodom v misijone (1935). Služboval je v Kunmingu na Kitajskem (1935–1951), Makau (1951–1952), Hanoiju v Severnem Vietnamu (1952–1954), Hongkongu (1954–1956), Saigonu v Južnem Vietnamu (1956–1976) ter v Tainanu na Tajvanu (1976–1979). V ponižni pokorščini je sprejel dejstvo, da se je moral leta 1979 vrniti v domovino.
Škof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti svojega življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama živel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je »kriv« za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje. Leta 1821 stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih. Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti.
Škof Janez F. Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. Med leti 1884–1892 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, med leti 1892–1896 pa je bil v ljubljanskem bogoslovju. Dne 23. julija 1896 je v Ljubljani prejel mašniško posvečenje. Prvo pastoralno poslanstvo je med leti 1897–1899 opravljal kot kaplan v Idriji in Vipavi. Po tem je študiral klasično filologijo ter slovenski in nemški jezik na dunajski filozofski fakulteti, kjer je 1904 tudi diplomiral. Poklicanost v duhovniški stan je 7. decembra 1919 dopolnil z vstopom v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega (k lazaristom), kjer je 8. decembra 1921 v Ljubljani naredil večne zaobljube. Za skopskega škofa v Makedoniji je bil imenovan 29. oktobra 1924. Umrl je 3. februarja 1939 v Leonišču na Zaloški cesti v Ljubljani.
Škof Anton Vovk se jo rodil 19. maja 1900 v Breznici na Gorenjskem. Zaradi vzornega delovanja kot kaplan in župnik v ljubljanski škofiji je bil imenovan za stolnega kanonika in ravnatelja škofijskega semenišča. Maja 1945 je od škofa Gregorija Rožmana prevzel upravo takratne ljubljanske škofije. Za naslovnega in ljubljanskega pomožnega škofa je bil imenovan 15. septembra 1946, 27. septembra 1950 pa tudi administrator s pravicami rezidencialnega škofa. Leta 1960 je postal ljubljanski krajevni škof, od 1961 pa je s preimenovanjem škofije v nadškofijo postal nadškof. Njegovo življenje je močno zaznamovala izkušnja, ko so ga na vlaku blizu Novega mesta polili z bencinom in zažgali. Ko se je udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), so ga tam pozdravili kot sodobnega mučenca. Zaradi posledic trpljenja je leta 1963 tudi umrl.
Postopek razglasitve za blaženega in svetnika
Postopek razglasitve kandidata za blaženega se začne, če med verniki obstaja zavest o posameznikovih izrednih krepostih in se na lastno pobudo obračajo nanj za priprošnjo v različnih duhovnih in telesnih potrebah. Ko krajevni škof ugotovi, da je predpostavka o kandidatovem izrednem življenjskem pričevanju vere v Kristusa utemeljena, prosi Kongregacijo za zadeve svetnikov za dovoljenje za začetek postopka zbiranja gradiva na škofijski ravni. Zbiranje gradiva je namenjeno dokazovanju in utemeljevanju svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki v njegovem imenu vodi postopek, ki lahko traja tudi več desetletij. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo pošljejo na Kongregacijo za zadeve svetnikov, ki ga znova preuči.
Kandidat oziroma Božji služabnik, pri katerem se ugotovi nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, če se na njegovo priprošnjo zgodi dokazljiv čudež. Navadno je to čudežno ozdravljenje kakšne neozdravljive bolezni. Primer mora preučiti neodvisna komisija zdravnikov, ki poda strokovno mnenje, katerega sklep mora biti, da z vidika stroke razplet bolezni ni razložljiv. Mnenje preveri tudi pristojna komisija na omenjeni Kongregaciji. Če ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je s tem izpolnjen pogoj za razglasitev Božjega služabnika za blaženega. Za razglasitev za svetnika pa je po razglasitvi za blaženega potreben še dodaten čudež.
