Jezus napove svojo smrt in vstajenje
Blaž Lesnik
V tokratnem odlomku naletimo na konflikt med Jezusovim in 'satanskim', oziroma padlim pogledom na življenje. Jezus se je vnaprej pripravljal na to, da bo življenje izgubil. Zaveda se celo, da bo trpel preden umre. Jezus se zaveda in sprejema dejstvo svoje smrtnosti; popolnoma se namreč identificira s svojo človeško naravo, ki je končna.
Imeti pred seboj konec v nekem smislu pomeni biti odprt za življenje sedaj in ne šele v namišljeni prihodnosti. Vendar Jezus nikakor ni življenjski pesimist. Njegova povezanost z virom vsega, s Stvarnikom, mu daje upanje in moč za življenje sedaj in za življenje onkraj smrti. Sprejeti mejo, v tem primeru smrt, pomeni sprejeti stvarnost. Prejeti stvarnost, pomeni zbuditi se iz zablod strahu, panike in obupa.
Petrovo nasprotovanje Jezusu v resnici ne pomeni volje do resničnega življenja, ki je sicer v Stvarnikovih rokah, temveč pomeni oklepati se idej, ki nastajajo iz strahu pred smrtjo. Kdor ne sprejme dejstva smrti, ima resnično težavo sprejeti dejstva življenja, med katerimi je smrt najbolj gotovo dejstvo. Namesto da bi živel v stvarnosti, živi v namišljenem svetu, kjer človek lahko z voljo uide neizogibnemu. Do neke mere je to sicer možno, a končna meja, ki je človek ne more premagati, je smrt. Razumemo lahko Petrov strah, ki predstavlja skušnjavo tudi Jezusu, ki ji nasprotuje na podoben način, kot se je uprl skušnjavam v puščavi. Skušnjava namreč lahko prihaja pod vidikom dobrega, a ima končno katastrofalne posledice. V imenu dobrega se namreč dogaja veliko zla. Odlomek, ki smo ga slišali, nam pomaga premagati to izvirno človekovo skušnjavo, ki jo opisuje tudi zgodba o padcu človeka v Genezi.
V Stvarnikovih očeh ni namreč pomembno, kaj si človek želi, da bi bilo, temveč tisto, kar dela tukaj in sedaj. Zgolj dobre želje in dobri nameni so brezplodni. Dejanja človeka, ki je sprejel končnost življenja in odgovornost za življenje, šele odpira možnost nesmrtnosti.
MOLITEV
Gospod, ko si me poklical v življenje, si mislil resno. Oživel sem, da bi bil živ. Kako to, da mi je to včasih težko dojeti? Mojemu življenju si postavil mejo, da bi se ne navezoval nanj in da bi ga hkrati zavestno in odgovorno živel. Samo v tem primeru sem pripravljen na resnično in večno življenje in ne na življenje večnih iluzij. Gospod, pomnoži mi vero!
RAZMISLI
Kako dojemaš življenje, kako dojemaš smrt?
Ti lahko dejstvo tvoje smrtnosti pomaga živeti?
Kje prepoznavaš lastne utvare glede življenja?
Kako razumeš, da je sprejetje dejstev življenja edina možnost za življenje v večnosti?
Če ti je ob tem težko, prosi Jezusovega duha, da ti odpre oči in te osvobodi strahu pred smrtjo.
