S. Polona Švigelj v oddaji Naš gost

| 21.08.2011, 00:48 Matjaž Merljak

V afriški državi Senegal, ki je večinsko muslimanska in kjer je skoraj polovica prebivalstva mlajša od 15 let, deluje dvanajst uršulink, tudi Slovenka, sestra Polona Švigelj. Spoznali smo njeno pot do redovnega poklica, zakaj je izbrala uršulinke in zakaj je odšla v misijone v Senegal ter tudi kakšno je tam misijonsko delo.

S. Polona je doma iz Dolnjega Logatca. Po gimnaziji se je vpisala na pedagoško akademijo. V glasbeni šoli Logatec so jo navduševali, da bi obiskovala glasbeni oddelek, a v tedanjih svinčenih časih - konec 80-ih let prejšnjega stoletja - so bile težave, ker je orglala v cerkvi. Temu bi se morala odpovedati. Ker je spoznala, da tako ne bo šlo, se je raje zaposlila na banki.

V tistem času so na župniji dobili novega župnika, ki se je rad ukvarjal z mladino. Postala je organistka in nato še pastoralna sodelavka na župniji, službo pa je pustila. Tako je bilo do leta 1998. Že prej je v sebi čutila še drugačen klic in tistega poletja je na duhovnih vajah pri Svetem Duhu pri Škofji Loki v božji besedi razločila, kaj Gospod želi od nje. Stopila je k uršulinkam. Izbira reda ni bilo vprašanje. Poznala je tudi druge, a uršulinke so bile najbližje delu, ki ga je že opravljala, z uršulinkami pa se je seznanila tudi na katehetski in orglarski šoli.

Do leta 2000 je bila doma, čeprav jo je vleklo v misijone. Ker je bila zdravstveno šibka, so ji odsvetovali. Vedno pa so jo navduševali razni obiski misijonarjev. Prepustila se je Gospodu. Tistega leta je bila v uršulinskem inštitutu izmenjava provinc. To je razumela kot znamenje. V noviciatu se je že nekoliko seznanila s francoščino, ponujali so delo z mladimi in tako je odločitev za Senegal hitro padla. Tam je bila tri mesece, nato se je vrnila domov. Leta 2003 pa je odšla v Senegal kot misijonarka.

Prva velika sprememba, ki jo je doživela, ko je prišla v to afriško državo, je islam. 95 odstotkov ljudi je muslimanov in mošeje ter hrup okoli njih, poleg tega še prometni nered na cestah večjih mest, še posebej glavnega, so bili zanjo povsem novi. 80 odstotkov ljudi živi v Dakarju in njegovi okolici. Veliko ljudi se je preselilo pred leti, ko so bile velike suše. Ljudje so zelo odprti, prijazni in gostoljubni. Službo je težko najti. Največ se ukvarjajo s trgovino. Na podeželju ase ukvarjajo s poljedelstvom. Glavna kultura je mil, to je proso, iz katerega pridelajo kus kus. Ta kultura ne potrebuje veliko vode. Veliko sicer pridelajo še manioka, ki je zelo hranljiv. Velik delež v prehrani predstavljajo tudi ribe. Zelo radi pa ponudijo vodo iz 'kanarjev'. Pred hišami imajo velike, debele vrče, ki ohranja temperaturo vode.

Katoličanov okoli 5 odstotkov, polovica muslimanov in katoličanov pa je še vedno povezanih s tradicionalnimi verstvi - animizmom. Redovnice dobro sprejemajo, saj vodijo šole in dispanzerje, uradno šolstvo in zdravstvo pa sta veliki rak rani države. Ni dovolj zdravnikov in zdravstvenega osebja, šol in učiteljev. Tudi muslimani so hvaležni za to delo, ker je pri sestran delo dobro opravljeno. Kolidž za dekleta, ki ga v Thiesu vodijo uršulinke, je med najboljšimi. Starši dekleta vpisujejo za več let v naprej. Obiskuje ga 600 deklet, polovica je muslimank. Pouk poteka vzporedno, ko imajo katoličanke religijo, imajo muslimanke moralko. Poučujejo tako sestre kot laiki.

Na misijonu v dakarskem predmestju Thiaroy, kjer deluje sestra Polona, imajo tudi dispanzer. Vsak dan pride 300 ljudi, oskrbujejo najnujnejše primere, težje primere pošljejo v bolnico v Dakar.

Kako poteka življenje, kako se odvija promet? Če greš iz predmestja v središče ob 5-ih zjutraj, prideš v 25-ih minutah, že slabi dve uri pozneje pa porabiš dve uri. To velja za sušno dobo, ki traja devet mesecev, v deževni dobi se pot precej podaljša. Takrat je veliko vode in ker ni kanalizacije, voda zastaja. Voda odnaša ceste, te so tudi luknjaste. Brez dobrega avtomobila težko kam prideš. Avtomobil potrebujejo tudi misijonarji. Nedavno so ga dobili prek akcije MIVA.

V Senegalu je dvanajst uršulink v treh hišah. Vodijo kolidž, dva dispanzerja, center za promocijo žensk in deklet. V slednjem se naučijo pisati, brati in šivati. Zadnja leta so se pridružili tudi fantje.

Skoraj polovica prebivalcev je mlajših od 15 let. Velika težava mladih je z zaposlitvijo: večinoma niso dovolj izobraženi. Zdravniki in višje kvalificirani gredo rajši v Francijo. Življenjska doba je za moške 55 let, za žene 60 let, starčka tako težje vidiš. Življenje je trdo in težko, veliko bolezni - malarija - jih pokoplje, ker nimajo vsi dostopa do zdravstva. Do starejših so sicer zelo spoštljivi. Ko nek starec odide z vasi, rečejo, da je to, kot bi zgorela knjižnica.

S. Polona dela na župniji s kateheti. Teh je 40 za otroke in 10 za katehumene. Program za slednje imajo v treh večjih jezikovnih skupinah. Največ jih prestopi iz animizma, nekaj jih je tudi iz muslimanske vere. V slednjem primeru jih domača družina popolnoma odreže, zato se za tak korak ne odločijo vsi, ki bi se radi.

Mladi kristjani se radi priporočajo svetemu Antonu, afriški mučenki Jozefini Bakito, sveti Terezijki in tudi Kizitu, ki je pri 15-ih letih raje izbral Jezusa Kristusa kot življenje in je konec 19. stoletja umrl kot mučenec. Vsi mladinski centri so posvečeni njemu.

Kot je dejala ob koncu, bi bile misijonske moči še kako potrebne, imajo možnosti graditi novo šolo, a zaenkrat nimajo dovolj sester, da bi se tega lotili.