Šele ko razumemo, se lahko spravimo

Slovenija | 23.08.2011, 11:57

Evropski parlament je z veliko večino 2. aprila 2009 z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime; nacizem, fašizem in komunizem. Hkrati je pozval, naj se današnji dan, 23. avgust, razglasi za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Z njim naj bi se dostojanstveno in nepristransko poklonili vsem žrtvam. 23. avgust je datum podpisa sporazuma o nenapadanju Ribbentrop-Molotov. Podpisan je bil leta 1939, predvideval pa je delitev Poljske med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Ob tej priložnosti smo se odpravili na Študijski center za narodno spravo, kjer smo se pogovarjali z direktorico centra mag. Andrejo Valič.

Letos obeležujemo dvajseto obletnico samostojne države. Kako je v teh dvajsetih letih potekalo prizadevanje za dosego narodne sprave med Slovenci?

Zdi se, da je bila morda pred dvajsetimi leti, ko je nastala samostojna slovenska država, volja za spravni proces močnejša, kot je danes. Zdi se, da so bile odločujoče politične strukture takrat bolj naklonjene spravnemu procesu, kot dan današnji. Danes se ustvarja vtis, da korakamo nazaj v spravnem procesu, česar ne opažamo le Slovenci sami, ampak to opaža tudi Evropa.

Omenila sva, da gremo nazaj. To se zdi tudi glede na zadnja dogajanja: Titova ulica, kovanec za dva evra, na katerem je podoba Franca Rozmana-Staneta, predsednik države Danilo Türk je dejal, da je Huda jama drugorazredna tema, in pa zadnji izmed takšnih dogodkov, ki nima pozitivne vrednosti v tej smeri, to je poziv igralca Iva Godniča k ponovnemu polnjenju rova svete Barbare, predvsem s tistimi, ki so kritični do nekdanjega Titovega režima. Kje smo s spravo danes, glede na te poglede?

Najprej bi rada rekla, da so takšne in podobne izjave vredne vse obsodbe demokratične javnosti. Ampak zdi se, da take demokratične javnosti v Sloveniji primanjkuje, ali pa se ne oglaša v javnosti. Sprava je namreč temeljni pogoj za prihodnost slovenske družbe. Slovenska družba pa je del evropske družbe in del svetovne družbe. Mnogi razmišljujoči ljudje nam vedo povedati, da brez poznavanja in razumevanja preteklosti ni sprave. Brez poznavanja in razumevanja preteklosti ni sedanjosti in ne prihodnosti. Že stari Rimljani so dejali, da je zgodovina učiteljica življenja. Kakor koli človek obrne zadeve je temu vendarle tako. Ampak preteklost moramo poznati v vseh njenih razsežnostih, ne samo ene plati, ampak moramo poskušati čim bolj celovito poznati preteklost. V tej smeri si moramo Slovenci še zelo veliko prizadevati. Tukaj pa imam v mislih prizadevanja, ne samo na področju zgodovinopisja, ampak na področju politike, prava, izobraževanja in tudi na povsem osebnem področju.

Kako racionalno odgovarjati na „izzive“, predvsem v diskusijah ene in druge strani, recimo na forumih, in tudi tistim, ki pravijo, da naj, kot pravijo „že prenehamo premetavati kosti“?

Omenili ste internetne forume, na katerih se preliva mnogo sovražnega govora, ampak žal v slovenskem prostoru na take izlive reakcij več ali manj ni, kar je vsem nam skupna škoda. Sprava, kot sem že dejala, je neki temeljni predpogoj za prihodnost naše družbe. Brez sprave prihodnost sicer bo, ampak bo skrivenčena, bo prihodnost poškodovanih mentalitet. Tako prihodnost pa lahko najdemo, če se ukvarjamo s preteklostjo, npr. v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji pa v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Italiji. Vsi vemo, kam se je takšna totalitarna prihodnost obrnila: v zločine proti človeštvu, genocid, v vojne zločine, torej v vse tisto, kar je Evropa že preživela. Če si ne želimo takšnega dejavu, potem moramo poznati preteklost in se moramo spraviti med seboj.

Vse bolj se obuja tudi titoistični kult. Omenil sem že Titovo cesto, kipi iz časa komunizma še vedno stojijo, Irak npr. je kip Husseina odstranil takoj, ko je njegov režim padel. Evropska unija je sprejela resolucijo o obsodbi vseh totalitarnih režimov, pri nas smo se s tem samo seznanili, do obsodbe še ni prišlo. Kakšno vlogo ima pri tem Evropska unija in kako Študijski center za narodno spravo pripomore kot tak k temu, ali bi lahko pripomogel kaj bolj k spravi?

Primeri, ki ste jih našteli so samo še en žalostni dokaz trenutnega korakanja na tem področju, korakanja v preteklost. Evropska unija temelji na človekovih pravicah, spoštovanju človekovega dostojanstva, svobodi, demokraciji, spoštovanju pravne države, kar je izredno pomembno. Slovenci tudi tu v nekaterih pogledih capljamo zadaj. Evropska unija je zlasti z znano resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih leta 2009 poslala jasno sporočilo, na kakšen način si predstavlja, kako bo opravila s totalitarno preteklostjo svojega lastnega prostora. Slovenci smo tudi tukaj zamudili tisti trenutek, ko bi lahko politiki v parlamentu obsodili totalitarne režime, še zlasti zadnjega, ki nam je krojil usodo nekaj zadnjih desetletij in te politične volje se zdi je v slovenskem prostoru premalo. Samo spomenik ne bo rešil tega problema. Potrebni so celostni procesi. Tukaj je zelo pomembno, da imajo ljudje pravico vedeti, kaj se je zgodilo. In to v vseh razsežnostih. Tukaj je vprašanje dokumentacije, arhivov, pričevanje, nenazadnje tudi pogrešanih oseb. Zelo pomembna je pravica do poprave krivic. Vse krivice še vedno niso bile, kljub zakonom, popravljene. Pomemben je izobraževalni material. Torej to, kaj učimo otroke v šolah. Pravno področje, pravica do zakonitosti. V Sloveniji ni bil obsojen nihče, ki je izvrševal zločine. In pa zelo pomembna je, kot sem že omenila, pravna država, ki zagotavlja ne ponavljanje teh strahot.

No, glede na to, da se v Sloveniji, kot se zdi, ne premika na tem področju, bi lahko Evropska unija kako pritisnila na Slovenijo?

Evropska unija ne deluje na način pritiska, ampak so to bolj mehke variante. Nenazadnje je v začetku letošnjega junija Svet Evropske unije sprejel predloge sklepov, ki ponovno opozarjajo na številne resolucije, ki so bile sprejete v sestavo Evropskega sveta, v Evropskem parlamentu pa v Svetu Evrope. Skratka cela vrsta najpomembnejših evropskih institucij je dala priporočila, resolucije, deklaracije, kako opraviti s totalitarizmom in kako se ga spominjati. In prav v tem zadnjem dokumentu Sveta Evropske unije je rečeno, da je v interesu sprave spomin na te zločine kolektiven spomin, ki je skupen vsem nam, in če je le možno si moramo vsi prizadevati za njegovo ohranjanje. Unija mora imeti pri tem spodbujevalno vlogo.

Spomnim se neke okrogle mize Združenja za vrednote Slovenske osamosvojitve, kjer je Igor Bavčar dejal, da je nekakšen paradoks demokracije in človekovih pravic ravno v tem, da dopusti tudi nasprotna mnenja, ko sva se prej dotaknila sovražnega govora na forumih in tudi na kakšnih javnih prireditvah, celo nekaterih visokih predstavnikov vlade in države. Kako komentirate to?

Bi se kar strinjala z gospodom Bavčarjem. To je nekakšen blagoslov in na nek način prekletstvo demokracije. A vendarle, spomniva se, da je pravica govora ena temeljnih človekovih pravic, ki jo je moramo spoštovati. Je pa tako: z besedo nad besedo. Če nekdo izrazi neko nasprotno mnenje, moramo imeti pripravljen odgovor, ampak mislim, da to ne bi smelo biti pretežko.

Francija in Nemčija sta obe hitro opravili s svojo preteklostjo po drugi svetovni vojni in dosegli spravo. V čem, po vašem, ti dve državi razlikujeta od Slovenije, da ne pride do tako hitrega preskoka v narodno spravo?

Predvsem sta imeli Francija in Nemčija konkretne zgodovinske okoliščine drugačne, kot je bilo to na Slovenskem. Tu je bil ta čas po vojni izjemno zapleten. Tukaj je bilo več različnih procesov: od okupacije, revolucije, tudi kolaboracije, osvobodilne vojne, državljanske vojne, skratka izjemen preplet, pravi gordijski vozel. Ko je prišla na oblast komunistična revolucija, se je slišala samo ena resnica, ena zgodba. Ta je prevladovala v javnosti desetletja. Zdaj počasi in mukoma odkrivamo tudi druge plasti, ki pa morajo biti odkrite, da bomo poznali resnico. Resnica je tisto, kar iščemo.

Kako lahko posamezen državljan, ne glede na to, kateri strani pripada, ali zagovarja spravo, ali je njen nasprotnik, pa četudi je indiferenten do nje, pripomore k narodni spravi?

No, prej ste omenili argumente v pogovoru. Za to, da imamo argumente v pogovoru, pa moramo poznati stvari. In zopet smo pri izobraževanju. To je ena taka mehka varianta prepričevanja oz. odpiranja oči. Šele ko vemo lahko razumemo in šele ko razumemo, se lahko spravimo.