Nadškof Stres: Boj proti zlu je naša krščanska dolžnost

Cerkev na Slovenskem | 15.08.2011, 11:39 Petra Stopar

Ob prazniku Marijinega Vnebovzetja je slovesno sveto mašo v romarski cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah daroval ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Anton Stres. Opisal je pomembno vlogo Kristusove matere za naše odrešenje, ki je potrebna tudi zato, ker je naša vera danes ogrožena bolj kot še nikoli.

Nagovor nadškofa Stresa objavljamo v celoti:

Zbrani smo v našem narodnem Marijinem svetišču, tukaj na Brezjah, na njen najbolj priljubljeni praznik. Zakaj je Vnebovzetje najbolj priljubljen Marijin praznik? Najprej zato, ker smo kot učenci njenega Sina tudi mi njeni sinovi in hčere ter smo veseli in ponosni na svojo nebeško Mater, ki je tako srečno sklenila in dovršila svoje zemeljsko življenje, da je bila z dušo in telesom pridružena slavi vstajenja svojega Sina. Ta praznik pa nas osrečuje in razveseljuje tudi zato, ker vemo, da je naša nebeška Mati šla pred nami in da nam kaže pot in zadnjo postajo, na kateri nas čaka. Te sreče večnega življenja si ne moremo natančneje predstavljati, kakor nas opozarja tudi apostol Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Bog se v svoji velikodušnosti ne da prekositi, zato nam pripravlja srečo, o kateri niti sanjati ne moremo. Drugače bi ne bil Bog. To bolj ali manj razločno čutimo v svojem verujočem, upajočem in ljubečem srcu.

To zaupanje sodi k bistvu naše krščanske vere v neskončno Božjo ljubezen, ki nam jo je razodel in izpričal Jezus Kristus, Marijin Sin. Ker je Bog neskončna Ljubezen, naše upanje vanj ne more biti preveliko. Preveliko je lahko včasih za naše ubogo srce, če nas je življenje tako razočaralo, da si ne upamo več upati in samo še rečemo: »To je preveč lepo, da bi bilo res.« Za Božjo ljubezen, ki nam jo je z Jezusom izpričal Bog, ko je postal eden izmed nas, se rodil, trpel in umrl kot človek, za to Božjo Ljubezen, ki je šla tako daleč, pa ne more biti nič preveč lepo in pretežko, da bi ne moglo biti res in bi ne moglo postati predmet našega zaupnega pričakovanja. Bolj ko so časi težki in brezupni, bolj ko je razočaranje grenko, bolj potrebujemo vere in upanja v tisto ljubezen, ki nima primerjave, v Ljubezen Boga samega do vsakega od nas.

Ko je Bog postal človek, da bi izpričal in nas prepričal, kako nas ima rad, ter nas povabil, da v to njegovo ljubezen verujemo, ji zaupamo in jo posnemamo, je bila Devica Marija, ponižno in skromno nazareško dekle, njegova prva učenka, njegova prva sodelavka in s tem naša učiteljica in vzornica vere, upanja in zveste ljubezni. Kmalu potem, ko ga je na tako nesluten način sprejela pod svoje srce in ga nato rodila v betlehemski revščini, mu je začela slediti. Z njim je šla v egiptovsko pregnanstvo, tesnobno ga je iskala, preden ga je našla v templju, zaskrbljena je spremljala njegove prve korake v javnem delovanju, z materinskim strahom je opazovala, kako so se nad njim zgrinjali črni oblaki sovraštva in groženj, dokler mu ni sledila na križevem potu in obstala pod njegovim križem, ko so ga v strahu za svojo kožo skoraj vsi zapustili. Tako je v veri in zaupanju hodila za njim in ni izpustila z oči njegovih korakov ne glede na ovire in nevarnosti, skozi katere je hodil. Ker je tako zvesto in tesno hodila za njim, je za njim prva prišla tudi v njegovo slavo vstajenja. Prva je sprejela Božjo Besedo, prva je požela sadove tega sprejetja Božje besede, sad svoje vere. To obhajamo danes, obhajamo zato, da bi po njenem zgledu tudi mi kljub vsemu kamenju, oviram in prepadom ostali na njegovi in njeni poti, ki edina vodi v Življenje.

Ta pot ni bila ravna in ni bila zložna. Ni bila ravna, ker srečnega cilja ni bilo takoj videti. Ni bila položna in lahkotna, ni bila široka in shojena, ki bi človeka kar sama od sebe vlekla, naj gre po njej. Jezus sam jo je označil kot ozko in zahtevno. Takšna je ostala za vsakega od nas.

To potrjuje tudi prvo berilo, ki nam slika boj med ženo in zmajem, boj med dobrim in zlom. Na eni strani sta žena in njen sin, njima nasproti pa zmaj, ognjen in rdeč, s krono na vsaki od sedmerih glav. Kristjani so to stran knjige Razodetja razumeli kot podobo Marije, ki tukaj predstavlja Cerkev, in njenega sina Jezusa. Na drugi strani pa je zmaj, pošastna podoba nasilja, rdeča od krvi, ki jo preliva, in pijana od oblasti, s katero nosi krono na vsaki glavi. Jezus in Marija sta novi par, ki rešuje svet. Na začetku zgodovine človeštva je zlo premagalo Adama in Evo, ob koncu časov pa zmaga novi Adam in v tej zmagi mu je pridružena njegova Mati kot nova Eva. Jezus kot novi Adam premaga celo smrt in tako je Marijino vnebovzetje prvi sad Jezusove zmage nad smrtjo in njegovega vstajenja.

Ko si danes v našo krščansko zavest kličemo te čudovite resnice, ki jih pozna in oznanja samo krščanska vera, je to zato, da bi tudi mi pogumno in zvesto ostali na Jezusovi in Marijini strani v različnih večjih ali manjših bojih, naporih in prizadevanjih za tiste vrednote, brez katerih ne moremo ostati kristjani. To je najprej prizadevanje za našo osebno vero, ki je v našem okolju ogrožena bolj kot kdaj prej. To je prizadevanje za naše poštenje, zvestobo, dobroto, pravičnost, odpuščanje in ljubezen. To je prizadevanje našega krščanskega občestva, naše Cerkve, za zvestobo Jezusu Kristusu najprej v njenih lastnih vrstah. Potem pa je to tudi naporno prizadevanje vseh ljudi dobre volje – tudi kristjanov in članov Cerkve – za pravičnost in resnicoljubnost, za medsebojno spoštovanje in poštenje, za spoštovanje dela in pravično plačilo za opravljeno delo, za človekovo dostojanstvo in varstvo človeškega življenja, za spoštovanje dobrega imena in Božjega stvarstva v naši družbi in državi. V letu, ki je pred nami, in ki je v naši Cerkvi posvečeno pravičnosti v ljubezni, se bomo teh družbenih nalog še posebej zavedali. Če nam nihče ne oporeka, da z dobrodelnimi dejavnostmi lajšamo najrazličnejše stiske svojih bratov in sester, nam ne more nihče oporekati, če si bomo prizadevali, da bi med nami ne bilo več pojavov in ravnanj, ki te stiske povzročajo.

Boj proti zlu v vseh njegovih pojavnih oblikah, proti zmaju, ki ima nešteto glav, je naša krščanska dolžnost, če hočemo ostati na strani Žene in njenega Sina iz svetopisemske knjige Razodetja. Med pristnimi in preverjenimi krščanskimi vrednotami, za katere se moramo truditi, je vrednota družine na posebnem mestu. Nobeno naključje ni, da je učlovečeni Božji Sin hotel odraščati ob ljubeči materi ter skrbnem in odgovornem krušnem očetu. Sveta družina je simbol in ideal družine, ki se je v stoletjih in tisočletjih izkazala za najboljšo osnovo narodnega obstoja in družbenega napredka, nenazadnje pa je družina tista domača Cerkev, ki je nenadomestljiva vzgojiteljica za osebno vero v Jezusa Kristusa. Tudi od nas kristjanov je odvisno, ali bo ta ideal ostal ideal tudi v nedvomno težkih časih za marsikatero družino. Toda ko so časi težki, je toliko bolj potrebno, da imamo ideal in vzor jasno pred očmi. Za to gre in tukaj so naše dolžnosti in odgovornosti neodložljive.

Drage sestre in dragi bratje! Vsem, ki ste danes prihiteli sem na Brezje, in vsem, ki ste z nami po radijskih valovih, želim še naprej lepo praznovanje Marijinega vnebovzetja, da vas bo še bolj utrdilo v sreči in hvaležnosti, da smemo biti kristjani. Vera je velik dar. »Blagor ji, ki je verovala,« Mariji rekla teta Elizabeta in Marija je na to odgovorila s hvalnico: »Moja duša poveličuje Gospoda.« Želim pa vam tudi, da bi nas to praznovanje še bolj okrepilo v našem pogumu in prizadevni odločenosti za Božje kraljestvo med nami in s tem namenom bomo sedaj obnovili našo izročitev Materi Mariji.