Pri Jokajoči Mariji in praznik apostolov Petra in Pavla

Slovenija | 29.06.2011, 13:13

Obisk starodavnega mesta Sirakuze ni bil namenjen samo baziliki Marijinega rojstva, v kateri je grob Sv. Lucije, ampak tudi modernemu svetišču - baziliki Jokajoče Marije, ki je bila zgrajena šele pred tremi desetletji.

Ob teh popoldne smo se zbrali v tem svetišču in zapeli litanije Matere Božje. S tem smo našemu romarskemu dnevu pred praznikom apostolov Petra in Pavla dali “piko na i”. Ob koncu litanij nam je nadškof Alojz Uran podelil blagoslov z relikviarijem, v katerem so shranjene solze milostne podobe, ki jo hrani to svetišče. Na nek način smo podoživeli naše Brezje, saj je ta kraj največje Marijino romarsko središče na otoku, čeprav njegov nastanek sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja.

Reliefna podoba Marijinega brezmadežnega srca, ki sta jo imela v svoji spalnici mlada zakonca, je konec avgusta in v začetku septembra 1953 potočila nekaj solz. Skupina zdravnikov in drugih strokovnjakov je po navodilih raziskala in potrdila pristnost solz; ob tem je dokazala, da so bile to človeške solze. S koncem raziskave je podoba prenehala jokati. Nenavadni pojav so škofje razumeli kot Marijino povabilo k pokori in čaščenju Marijinega Brezmadežnega srca. Tako so zapisali tudi na osnovi tega, da se je v nekaj mesecih zgodilo več sto ozdravljenj, vrstila pa so se tudi spreobrnjenja. Že papež Pij XII. je svet seznanil z dogodkom v Sirakuzah in izjavo krajevnih škofov glede čudežev. Papež Janez Pavel II, pa je med obiskom na Siciliji posvetil svetišče, zgrajeno v obliki solze, ki sprejme več kot deset tisoč vernikov.

Vsak na svoj način smo doživljali srečanje z Jokajočo Marijo. Za vse pa so bili to trenutki, ki jih doživljamo na romanjih in ne toliko na običajnih počitnicah. Svetišče ima celo vrsto oltarjev, pri katerih se romarji obračajo na Sveto Rešnje Telo, Patra Pia in druge svetnike. Tudi pri teh so se ustavljale skupine romarjev. Pred svetiščem oziroma na stopnicah, ki vodijo v baziliko smo se postavili za skupinsko sliko letošnjih 9. radijskih počitnic. Spominjala nas bo na Sirakuze in na dneve, ki smo jih preživeli na Siciliji.

Torkov večer je bil namenjen predstavitvi Fidimeda. Voditeljica Nataša Ličen je v sproščenem kramljanju z zdravnico Barbaro Hrvatin predstavila podjetje, ki se ukvarja z lajšanjem vsakovrstnih težav, s katerimi se srečujejo zlasti starejši, pa tudi mlajšim niso neznane. Tako smo ob koncu romarskega dneva lahko izvedeli še to, kaj lahko storimo za svoje telo.

Praznik apostolov Petra in Pavla smo obhajali v Taormini, kjer se nahaja bazilika Sv. Pankracija. Gre za mondeno mestece, ki leži na skalnatih pečinah nad morjem. Pod njim čudovito morje, v ozadju pa Etna s svojim kadečim vrhom. Pravi raj za umetnike, zato so v zadnjih stoletjih mnogi pisatelji, slikarji, igralci in drugi radi prihajali v ta kraj na oddih in tudi po navdih.

Taormina - Tauromenium so ustanovili leta 304 pred Kr. kot kolonijo mogočnih Sirakuz. Stoji na čudovitem mestu pod goro Tauro, z njega pa se odpira razgled na skalnato obalo, modro-zeleno morje in osupljivo Etno. Mesto ima značilno siciljsko zgodovino: najprej je bilo rimsko, nato arabsko, normansko in špansko. Zaradi svoje lege in antičnega amfiteatra so mesto začele obiskovati množice radovednežev že v 19. stoletju. Počitnice so tukaj preživljali denimo Oscar Wilde, Johann Wolfgang von Goethe, Nietzsche, Richard Wagner in mnogi drugi. V začetku 20. stoletja je mesto postalo središče umetnikov, pisateljev in intelektualcev. V zadnjem času pa postaja mesto najrazličnejših festivalov. V njem je polno hotelov, restavracij in trgovin, pa tudi plaž in negovanih parkov, zato je najbolj priljubljeno letovišče na Siciliji.

Maša v baziliki Sv. Pankracija je potekala v znamenju duhovniških posvečenj in jubilejev. Spomnili smo se svetega očeta, ki praznuje 60. obletnico duhovniškega posvečenja. Tudi duhovniki pri oltarju, ki so se z nadškofom Alojzom Uranom zahvaljevali za dar duhovništva, so bili posvečeni na praznik današnjih godovnjakov. Zato smo že pred mašo molili več rožnih vencev za vse, ki se pripravljajo na duhovniški poklic, za vse, ki so danes posvečeni, za vse, ki že leta delajo v Gospodovem vinogradu, pa tudi za pokojne duhovnike. Prosili smo, da bi ostali zvesti Kristusu, da bi bili bratje med seboj, kot jim je naročil Jezus pri zadnji večerji in da bi dali oziroma po koščkih dajali življenje za svoje ovce. Pridigal je nadškof Uran, ki je spregovoril o daru duhovništva, o Svetem Petru in Pavlu, o nujnosti molitve za duhovne poklice ... Spomnil se je tudi pokojnega nadškofa Šuštarja, ki je umrl na današnji dan pred štirimi leti in na njgov zgled duhovništva. Tako je naša sreda kljub sprehodu po mondenem letoviškem mestecu praznična v smislu običaja v katoliški Cerkvi, ki povezuje ta dan z duhovniškimi posvečenji in njihovimi obletnicami.

Zdaj je napočil čas za oddih in ogled čudovitega mesteca s še lepšim razgledom. Z vsem tem pa se boste seznanili v naši fotogaleriji.