Mag. Brščič: Slovenija naj rešuje svoje in ne grških financ

Slovenija | 15.05.2011, 08:00

Države članice Evropske unije imajo na mizi nov, 60 milijard evrov vreden paket pomoči s katerim bi naj že drugič reševale grške finance. Ekonomist mag. Bernard Brščič je do novega paketa pomoči Grčiji zelo kritičen. Prepričan je, da se je Evropska unija reševanja lotila na napačen način, saj je bilo že od vsega začetka jasno, da Grki, ki za servisiranje svojih dolgov namenijo skoraj desetino BDP-ja, ne bodo mogli odplačati glavnice in obresti posojila.

Ekonomist mag. Bernard Brščič, vas preseneča, da se grški scenarij seli tudi v druge evropske države?

„Sam sem to pričakoval že v lanskem letu. Lanskega maja je bila zgodba enaka: vprašanje ali pomagati Grčiji ali ne? Že takrat sem bil prepričan, da se bo to zelo slabo končalo, saj je bil že takratni obseg grškega javnega dolga v višini 130 odstotkov BDP-ja neobvladljiv. Da država, ki za zgolj za obrestno servisiranje svojih dolgov nameni skoraj desetino BDP, ne bo mogla odplačati glavnice in obresti. Evropskih politiki bi ravnali spodobno in razumno, če bi se že v lanskem letu skupaj z grško vlado odločili za nadzorovano objavo plačilne nesposobnosti Grčije. Očitno je bilo, da Grčija teh dolgov ne bo mogla odplačati. Temu navkljub so se evropski politiki nepripravljeni soočiti z realnostjo raje odločili odobriti paket 110 milijard evrov posojil za reševanje Grčije. Letos se je izkazalo, da to ne bo dovolj, saj je govora o novem posojilu težkem 60 milijard. Javni dolg Grčije pa še kar raste, znaša že skoraj 150 odstotkov BDP-ja, ocene so da bo v prihodnjem letu že na ravni 160 odstotkov. Ni potrebno biti prerok, da se zaveš, da Grčija teh dolgov ne bo mogla povrniti in da sta edini možnosti razglasitev insolventnosti Grčije in delni odpis dolga. Menim, da bo ta odpis znašal do 50 odstotkov. A močno dvomim, da bo v letošnjem letu prišlo do tako korenitega, a edino smiselnega načina reševanja grške krize.

Na mizi evropskih politikov je trenutno bodisi predlog novega 60 milijardnega posojila ali pa reprograma, ki bi vključeval znižanje obresti in pa hkrati podaljšanje ročnosti posojil. Menim, da ob tako visokem obsegu javnega dolga tudi reprogram ne rešuje ničesar. Tudi, če se obrestno breme zmanjša za recimo od dve do tri odstotne točke to ne reši nezmožnosti vračila posojil. Ko praktično skoraj desetino BDP-ja že na začetku leta namenite samo za odplačevanje obresti je popolnoma jasno, da se je Grčija znašla v dolžniški pasti, ki je brez delnega odpisa posojil ne bo možno rešiti. Ti precedenčni primeri odpisov so znani v državah Latinske Amerike. Morda najbolj znan je večkratni primer Argentine, ki je nazadnje leta 2001 enostransko razglasila suspenz odplačevanja dolgov in je uspešno rešila ta problem, resda na škodo upnikov.

Pojasniti, zakaj je s strani glavnih igralcev na evropskem parketu takšen revolt proti radikalnemu ukrepu razglasitvi plačilne nesposobnosti je ta, da je kar polovica grškega javnega dolga v lasti tujih bank, med drugim Evropske centralne banke. Najbolj izpostavljene so francoske in nemške banke, zato tudi nepripravljenost Sarkozya in Merklove za takšen, resen način reševanja. Jasno pa je, da če se teh ukrepov ne bo sprejelo letos, se jih bo moralo sprejeti čez dve, tri leta pri čemer bo takrat dolg še večji in bodo težave še večje. Če Grčija ne more povrniti 350 milijard zdajšnjega dolga, kako bo lahko povrnila 400 milijard čez dve leti. Soočeni smo s problemom infarkta odločanja na evropski ravni, nesposobnostjo soočenja z realnostjo. Ohranjanje statusa quo je nevzdržno. Težko si predstavljam pripravljenost nemških davkoplačevalcev, da bodo še naprej plačevali zapitke nesposobnih grških vlad.“

Kaj pa vse to pomeni za valuto evro?

„Vrednost evra lahko zaradi tega pade, vendar samo po sebi to ne bi bilo tako slabo glede na to, da depreciacija evra spodbuja izvoz. Bolj problematična je okuženost evropskega bančnega sistema z obveznicami grškega javnega dolga. Nemški in francoski politiki se bojijo, da če bi se soočili z resnico bi to pomenilo potrebo po rekapitalizaciji nemških in francoskih bank in razmišljajo v smeri, da je bolje ohranjati status quo in ne izvesti rekapitalizacije ampak, da je bolje socializirati grške izgube s prevaljevanjem na pleča evropskih davkoplačevalcev. Ocenjujem, da je to za prihodnost evra pogubna politika. Tudi dvomim, da bi bil sam izstop Grčije iz evrskega območja rešitev. Zavedati se morate, da so grški dolgovi denominirani v evrih in da z izstopom in ponovno uvedbo drahme ne bi zmanjšali obveznosti do tujine. Edina dobrobit izstopa bi bila nemara politična, za odtenek lažje bi prišlo do 30% znižanja dohodkov Grkov, ki je nujno za vzpostavitev stabilnih javnih financ.“

Kako ocenjujete slovenski prispevek k reševanju grške dolžniške krize?

„Če bi Slovenija vodila suvereno, pokončno, moško politiko, tako kot jo vodi republika Slovaška na primer, bi morala zavrniti tako jamstva posojil Grčiji kot tudi Irski in Portugalski. Preprosto je potrebno reci dovolj! Ob stanju slovenskih javnih financ je absurd, da ob dvemilijardnem proračunskem primanjkljaju na letni ravni Slovenija posoja Grčiji 384 milijonov evrov. Doma želi vlada izpeljati pokojninsko reformo hkrati pa posoja denar za katerega se ve, da ga v celoti nikoli ne bomo dobili povrnjenega. Želimo delovati kot dober evropski učenec, v bistvu pa vodimo za Slovence škodljivo politiko. Vse to kaže na omejen umski domet in servilnost vladajoče politike.“

Ali bi bilo glede na težave s katerimi se na področju financ sooča Evropska unija smiselno govoriti o enotnem evropskem fiskalnem sistemu?

„Nekateri trdijo, da bi bilo potrebno zmanjšati suverenost v fiskalni politiki in da monetarna unija zahteva enotno fiskalno politiko. Sam temu nasprotujem. Mislim, da se je potrebno centralističnih težnjam, ki gredo v smeri federalizacije Evropske unije najostreje zoperstaviti. Pomenijo konec nacionalne suverenosti, prenos še zadnje pristojnosti fiskalne politike na evrsko birokracijo, ki se v preteklosti ni izkazala za posebej sposobno. Velik del odgovornosti za pogubno stanje evrskega območja nosijo tako elite v Bruslju kot Evropska centralna banka v Frankfurtu. Zato bi bilo nujno nasprotovati kakršnimkoli centralističnim zahtevam po poenotenju fiskalne politike. Vsaka nacionalna vlada je odgovorna za vodenje vzdržne fiskalne politike in ne more biti odgovorna Bruslju ali Frankfurtu. Res pa je, da se je pokazalo, da so ekspanzivne fiskalne politike, kot so si jih privoščile „svinjske“ države Portugalska, Irska, Grčija Španija in če med te „svinjske“ države umestim tudi Slovenijo nevzdržne. „Ad infinitum“ ne morete povečevati javnega dolga, saj slej ali prej sledi reakcija finančnih trgov. Menim, da so irska, portugalska in grška izkušnja odlična učna ura za nosilce slovenske ekonomske politike, kam razbrazdana fiskalna politika privede. Res je sicer, da je trenutno slovenski javni dolg 43 odstotkov BDP še obvladljiv, a dinamika, ko smo samo v dveh letih povečali javni dolg iz 23 na 43 odstotkov, se pravi ga skoraj podvojili, je nevzdržna. Tako, da nas ta grška izkušnja lahko poceni stane v smislu, da je potreben preobrat fiskalne politike od ekspanzivnosti k restriktivnosti, da ne moremo več potrošiti kot ustvarimo, vse to pa seveda zahteva radikalne reze v javno porabo. Zato bi moral biti absolutni imperativ slovenske politike uravnoteženje proračuna. Ob dejstvu, da je vsak peti evro izplačan iz proračuna izposojen in upoštevajoč šibkost ter opravilno nesposobnost vladnega kabineta, to meji na misijo nemogoče!“