S cvetno nedeljo se je začel veliki teden
| 18.04.2011, 15:32 Blaž Lesnik
Vstopamo v teden največjih skrivnosti naše vere. Naj nam pri pripravi na veliko noč pomaga razmišljanje ob Matejevem pasijonu, ki smo ga poslušali na cvetno nedeljo.
MOLITEV
Jezus, tvoje razmišljanje o svojem trpljenju in smrti je boleča izkušnja tudi zame, a ker poznam tvojo zmagovito zgodbo, me navdaja tudi upanje. Naj se trdno oklenem tvoje roke, da me boš iz žrela smrti potegnil v življenje. Naj čutim, da hodiš z mano, da me hraniš in oživljaš in skozi smrt prerajaš. Nauči me korakov plesa življenja, s katerim vse preustvarjaš.
PREMIŠLJEVANJE
Vsako slovo je težko, a najtežje je slovo človeka, ki odhaja za vedno. Še posebej v času umiranja imajo besede in dejanja umirajočega veliko težo in so hkrati velik izziv za tiste, ki ostajajo. Če ste bili kdaj ob umirajočem, se verjetno spomnite, kako si želite biti ob njem, hkrati pa ste se bali biti blizu smrti. Kakor da bi smrt, katere priča si, vrgla oko tudi nate in te zaznamovala za svojega. Ni čudno torej, da bežimo od smrti.
Pasijon ali pripoved o trpljenju in smrti Jezusa nas zaznamuje na podoben način. Jezus se zaveda, da bo umrl. Zaveda se, kako globoka in boleča je izkušnja smrti, ne samo za umirajočega, temveč za vso skupnost. Zaveda se, da njegova smrt prinaša temo, preizkušnjo in bolečino njegovim učencem, zato jim skuša pomagati s tem, da v obredu judovske pashe prevzame vlogo jagnjeta. Pasha je praznik praznovanja zaznamovanja za življenje in ne za smrt. Judje so podboje svojih vrat zaznamovali s krvjo jagnjeta, ki so ga skupaj zaužili. Vse, ki so bili zaznamovani z jagnjetovo krvjo, je angel smrti, ki je takrat kosil po Egiptu, pustil pri življenju. Obred pashe, kot ga je preoblikoval Jezus, ohranja pri življenju vse tiste, ki se ga udeležujejo in so tako zaznamovani z njegovo krvjo.
Da bi bila takšna zmaga nad smrtjo mogoča, pa mora Jezus najprej sam premagati smrt. Smrt je kakor vsrkanje v črnjo luknjo, ki se nahaja sredi galaksije - žrelo, ki použiva vse, kar se mu probliža. Smrt je naša neizbežna in nikakor lahka usoda. Tudi za Jezusa ni drugače. Zavedajoč se, da bo strt, požrt in uničen v kaosu, v katerega se spušča, od strahu poti kri v vrtu Getsemani. Učenci, na katere se je do sedaj najbolj zanašal, spijo. Veliko bi mu pomenilo, če bi bdeli ob njem, če ne bi bil sam. A smrt je konec koncev samotna izkušnja. Vsak odhod je samoten in pušča praznino.
Smrt je razpad znanega in vstop v kaos neznanega. Kako boleče se začne Jezusovo umiranje – s poljubom prijatelja. Vsako drugo nasilje je verjetno manj uničujoče za duha. Jezusovo umiranje se nadaljuje s tem, ko se razbežijo njegovi najbližji in ga zapustijo nasilju tujcev. Tudi ta del smrti želi Jezus premagati in edini način, da ga premaga, je odpuščanje.
Ideološko, psihično in fizično nasilje smrti, ki se znese nad Jezusa, je naslednji korak bližje kaosu in razpadu. Umreti je težko, a umreti zaradi krive sodbe in v zasramovanju, je še težje. Smrt je trenutek občutka popolne zapuščenosti: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Jezusova smrt, tako se zdi, je triumf teme nad svetlobo, zmaga kaosa nad redom, razpadljivosti nad stvarstvom. Jeruzalemski tempelj, popek sveta, preko katerega je zemlja povezana z nebom, je zapuščen. Svet je prepuščen samemu sebi in zapisan črni luknji, ki použiva in razkraja vse, kar vsrka.
Razen, če....
Razen, če obstaja sila, ki je večja od smrti. Razen, če je smisel večji od nesmisla, če je odpuščanje močnejše od žalitve in izdajstva, razen če je stvarstvo silnejše od entropije. Razen, če Jezus premaga neskončno gravitacijo smrti in izide iz črne luknje zmagovit. Njegovo truplo lahko, da leži položeno v grob, a njegov duh je zmagovit, njegova vez s stvarnikom in stvarstvom nepretrgana. Ljubezen do ljudi je tista, ki Jezusa povezuje s prijatelji in vsem stvarstvom. Sredi se Jezus drži te niti in pleše nov red stvarjenja. Njegovi gibi so odrešujoči, njegovi koraki utirajo pot iz teme, dokler ponovno ne zasveti v novi luči.
RAZMISLI
Kako doživljaš Jezusovo trpljenje in smrt? Opiši in pripoveduj Bogu, kaj ob tem čutiš?
Kako doživljaš dejstvo, da si tudi sam zapisan smrti? Verjameš, da lahko v moči Jezusove zmage nad smrtjo vstaneš tudi sam?
Kako ti pri tem lahko pomaga obred evharistije? Mar ostajati v občestvu z Jezusom preko evharistije ne pomeni, da ne boš umrl sam, temveč da bo tudi v tistih trenutkih s tabo Jezus?
Jezus je preustvaril tudi smrt, tako da je postala nova maternica, skozi katero se lahko prerodiš. Kako bi sebe rad videl kot prerojenega človeka? Kaj te ustavlja pri tem, da bi del prerojenja doživel že sedaj?
