Ločitev in otroci
| 02.04.2011, 13:40 Blaž Lesnik
Nedvomno nosijo otroci najtežje breme ločitvenega procesa in posledic, ki jih ta prinese. A dejstvo je, da se starševstvo ne končna z ločitvijo. V aprilski oddaji Za življenje, za danes in jutri smo o tej temi govorili s kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.
Otroci so pri ločitvi žrtve vsega, kar se dogaja med partnerjema. Otrok tudi pri "neločitvenih" prepirih srka vse, kar se dogaja. Če bi pri teh prepirih otroku izmerili krvni pritisk, utrip, hitrost dihanja, bi bili rezultati zgovorni. Otroci čakajo, kaj se bo zgodilo, kakšen bo rezultat. Otroci ne morejo sprejeti dejstva, da se je oče / mama ločil(a). Starši vedno ostanejo v svoji poklicanosti starševstva. V čustvenem svetu ni nikoli mogoče sprejeti odhoda očeta (matere).
Bolečina, ki jo doživlja otrok ob ločitvi staršev, je podobna bolečini ob smrti... Otrok ima oba starša rad, ne more se jima kar enostavno odpovedati. To so hujše stvari kot smrt, pravi dr. Christian Gostečnik, saj je oče / mama v primeru ločitve še vedno ob nas. Je nekdo, ki naj bi ljubil, zavaroval, dal ponos in nekdo, ob katerem naj bi čutil osnovno varnost in zaščito. Ravno ta človek pa postaja pri ločitvi najhujši sovražnik. Nekdo, ki razdira dom, ki odhaja in ruši... Otrok ob vsem tem doživlja krivdo, prezir do staršev, počuti se, da je manj vreden, da ni ljubljen. Pogosto se takemu otroku zniža samozavest, tako da prosjači za pozornost. Po drugi strani je lahko silno nemiren, konflikten.
Kako otroku to hudo bolečino ob ločitvi olajšati, mu pomagati v tem procesu?
Noč in dan mi pripovedovati, da on ni nič kriv in da bosta vedno skrbela zanj. Naslednja pomembna stvar je, da zakonca v ločitvenem postopku vsa odprta vprašanja (preko sodišča, mediacij...) držita zase, kar je sicer skrajno težko, je pa zelo pomembno. Pomembno je, da ne iščeta v otroku zaveznika. Najhuje je, da bi otroku rekli: točno tak(a) si, kot tvoja mati/oče.
P. dr. Christian Gostečnik v oddajih odgovarjal tudi na druga vprašanja:
Ali je prav, da se breme odločitve, s kom bo živel – torej z očetom ali z materjo – dodeli otroku ali ne?
Velika preizkušnja za zakonca, ki se ločita, je tudi dogovor glede vzgoje, dogovarjanje pri čisto praktičnih zadevah: koliko časa bo otrok preživel pri kom, kaj naj ima s seboj, itd.... Kaj jima lahko olajša komunikacijo, kako se lahko izogneta prepirom in konfliktom...?
