Pričevanje redovnice Marie Simon-Pierre
Cerkev po svetu | 30.04.2011, 21:42 Marta Jerebič
S. Marie Simon-Pierre je bila na priprošnjo papeža Janeza Pavla II. ozdravljena Parkinsonove bolezni.
S. Marie Simon-Pierre iz kongregacije Malih sester katoliških materinstev (Petites Sœurs des Maternités Catholiques) se je rodila leta 1961 v Rumillyju-en-Cambrésis v Franciji. Nenadoma je bila ozdravljena Parkinsonove bolezni, česar po mnenju zdravniške komisije znanstveno ni mogoče razložiti. Ozdravitev je čudež, ki ga pripisujejo priprošnji papeža Janeza Pavla II. v kanonskem postopku za njegovo beatifikacijo.
Zbolela sem za Parkinsonovo boleznijo. Diagnosticirali so jo junija 2001.
Bolezen je prizadela vso levo stran mojega telesa in mi povzročala resne težave, ker sem levičarka. Po začetnem obdobju bolezni so se po treh letih, ko je bolezen počasi napredovala, začeli kazati hujši znaki: povečali so se tresenje, okornost, bolečine, nespečnost ... V času od 2. aprila 2005 dalje, ko je papež Janez Pavel II. umrl, se mi je stanje slabšalo od tedna do tedna, vsak dan sem bolj propadala. Nisem mogla več pisati. Ponavljam, da sem levičarka. Če sem poskušala kaj napisati, je bilo to, kar sem napisala, težko prebrati. Avta nisem več mogla voziti, razen na zelo kratkih razdaljah, ker je bila leva noga v nevarnosti, da mi odpove tudi za dolgo časa in tovrstna okorelost mi ni omogočala daljše vožnje. Za opravljanje dela v bolnišnici, sem potrebovala vedno več časa. Bila sem popolnoma izčrpana. Po znani diagnozi sem papeža Janeza Pavla II. na televiziji spremljala s težavo.
V molitvi pa sem se čutila zelo blizu njemu in vedela sem, da lahko razume, kar preživljam. Občudovala sem tudi njegovo moč in pogum, ki sta me spodbujala, naj se ne vdam in naj ljubim trpljenje, ki me je doletelo. Vsemu temu lahko da smisel samo ljubezen. To je bil vsakdanji boj, a želela sem si edinole, da bi ta boj živela v veri in se z ljubeznijo oklepala Očetove volje.
Za veliko noč leta 2005 sem želela videti našega svetega očeta na televiziji, saj sem v srcu čutila, da bom to lahko storila zadnjikrat. Ves dopoldan sem se pripravljala na tisto »srečanje«, saj me je spominjal na to, kakšna bom čez nekaj let. Zame je bilo težko, saj sem bila mlada ... Zgodilo se je nekaj nepredvidenega, zato ga nisem mogla videti.
Drugega aprila 2005 zvečer se je zbrala vsa skupnost, da bi se udeležila molitvenega bedenja na Trgu sv. Petra. ki ga je neposredno prenašala francoska televizija pariške škofije (KTO) ... Ko so povedali, da je papež Janez Pavel II. umrl, se mi je podrl svet, izgubila sem prijatelja, ki me je razumel in me krepil, da sem živela naprej. V tistih dneh sem imela občutek velike praznine, hkrati pa sem bila tudi prepričana, da je živo navzoč.
13. maja 2005, ko se spominjamo Naše Gospe iz Fatime, je papež Benedikt XVI. uradno naznanil, da daje poseben spregled za začetek postopka beatifikacije in kanonizacije Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. 14. maja 2005 so sosestre iz francoskih in afriških skupnosti začele prositi za priprošnjo papeža Janeza Pavla II. za moje ozdravljenje. Molile so nenehno, ne da bi se naveličale, dokler niso izvedele, da sem ozdravela.
V tistem času sem bila na počitnicah. Ko je bilo 26. maja 2005 konec počitka, sem se vrnila v skupnost, zaradi bolezni popolnoma izčrpana. »Če veruješ, boš videla Božjo slavo« – ta odlomek iz evangelija sv. Janeza me je spremljal od 14. maja 2005. Prišel je 1. junij 2005: ne morem več! S težavo sem se obdržala na nogah in hodila. 2. junija 2005 popoldne sem šla k svoji predstojnici in jo prosila, naj me oprosti dela. Rekla mi je, naj še malo zdržim do povratka iz Lurda v mesecu avgustu, in je dodala: »Janez Pavel II. še ni rekel zadnje besede.« Papež je bil gotovo navzoč pri tistem mirnem in vedrem srečanju. Potem mi je ponudila nalivno pero in mi rekla, naj napišem »Janez Pavel II.«. Ura je 17.00. S težavo sem napisala »Janez Pavel II.«. Ob nečitljivi pisavi sva dolgo ostali v tišini ... da pa se nadaljuje, kakor običajno.
Po večerni molitvi ob 21.00 sem šla v svojo pisarno za namenom, da bi se kasneje vrnila v sobo. Začutila sem željo, da bi vzela pero in pisala, kakor da bi mi kdo rekel: »Vzemi svoje pero in piši.« ...Ura je bila med 21.30 in 21.45. Pisava je presenetljivo postala lepo čitljiva! Začudena sem legla na posteljo. Minila sta natančno dva meseca, odkar se je Janez Pavel II. vrnil v Očetovo hišo ... Ponoči sem se zbudila ob 4.30 in presenečena ugotovila, da sem lahko spala.
Nenadoma sem vstala iz postelje: moje telo ni bilo več otrplo, nobene okornosti ni bilo več, v svoji notranjosti pa tudi nisem bila več ista. Po tem sem začutila notranji klic in močno spodbudo, naj grem molit pred Najsvetejše. Šla sem v molilnico in ostala v češčenju. V sebi sem okušala globok mir in imela sem občutek, da se dobro počutim. To je prevelika izkušnja, skrivnost in jo je z besedami težko razložiti.
Potem sem pred Najsvetejšim premišljevala o skrivnostih luči Janeza Pavla II. Ob šestih zjutraj sem šla ven, da bi se pridružila sosestram v kapeli za čas molitve, ki ji je sledila maša. Morala sem prehoditi okoli 50 metrov in v tistem trenutku sem se zavedla, da moja leva roka med hojo niha sem in tja in da ni več kot mrtva ob telesu. Opazila sem tudi, da je moje telo postalo lahko in gibčno, česar že dolgo časa nisem poznala. Med mašo sem bila polna veselja in miru. 3. junij 2005 je bil praznik presvetega Jezusovega Srca. Po odhodu od maše sem bila prepričana, da sem ozdravela ... Moja roka se ni več tresla. Šla sem spet pisat in opoldne sem prenehala jemati zdravila.
Kakor je bilo predvideno, sem šla 7. junija 2005 k nevrologu, ki je zame skrbel štiri leta. Tudi on je bil presenečen, ko je ugotovil, da so nenadoma izginili vsi bolezenski znaki, čeprav sem nekaj dni pred obiskom pri njem nehala jemati zdravila. Naslednji dan je generalna predstojnica vsem našim skupnostim naročila, naj se zahvaljujejo. Celotna kongregacija je začela devetdnevnico k Janezu Pavlu II. Zdaj je minilo že deset mesecev, odkar sem opustila vsako zdravljenje. Začela sem normalno delati, pri pisanju nimam več nikakršnih težav in avto lahko vozim tudi na dolge razdalje. Zdi se mi, da sem se ponovno rodila; to je novo življenje, kajti nič več ni tako, kakor je bilo poprej.
Danes lahko rečem, da je prijatelj (Janez Pavel II.), ki je zapustil našo zemljo, zelo blizu mojemu srcu. Dal je, da sta v mojem srcu zrasli želja po češčenju najsvetejšega zakramenta in ljubezen do evharistije. Oboje ima v mojem vsakdanjem življenju prednostno mesto. To, kar mi je dal Gospod živeti po priprošnji Janeza Pavla II., je velika skrivnost, težko razložljiva z besedami ... A Bogu ni nič nemogoče. Res je: »Če veruješ, boš videla Božjo slavo.«
