Nadškof Turnšek nagovoril vernike s pastirskim pismom

Slovenija | 10.04.2011, 09:30

Novi mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek se je ob nastopu službe s pastirskim pismom obrnil na vernike v nadškofiji. V njem je posebej poudaril, da je to službo sprejel z zaupanjem v Boga in v molitveno podporo ter sodelovanje.

Pismo, ki so ga v župnijah mariborske nadškofije brali na današnjo tiho nedeljo objavljamo v celoti:

Dragi verniki mariborske nadškofije, od 3. februarja letos vas na poseben način nosim v srcu in izročam Gospodu po Božji Materi Mariji, škofijskem zavetniku sv. Andreju in po priprošnji blaženega škofa Antona Martina. Verjamem, da je tudi v vaših molitvah prostor zame in se vam zato prisrčno zahvaljujem. Kajti na koncu vrste šestdesetih, duhovno močnih in celo svetniških škofov na sedežu lavantinsko-mariborske (nad)škofije in v njej kot 7. naslednik blaženega Slomška čutim svojo nemoč in neprimernost. To službo sem sprejel z zaupanjem v Boga ter v vašo molitveno podporo in sodelovanje. Predhodnikom na mariborskem škofijskem sedežu sem hvaležen za njihovo žrtev; še posebej neposrednemu predhodniku msgr. dr. Francu Krambergerju. Od njega nisem sprejel le upravljanje nadškofije, ampak po polaganju njegovih rok tudi apostolsko nasledstvo. Hvaležen sem mu za zgled pokončnega, duhovno močnega in pastoralno naravnanega pastirja Božjega ljudstva.

Danes, na tiho nedeljo, vam želim prvič spregovoriti, ker vstopamo v obdobje skrivnostne tihote, v kateri bodo nato govorili veliki dogodki vrhunca Jezusovega življenja sami. V ta vrhunec nas uvaja današnji evangelij, v katerem Jezus Ezekijelovo prerokbo, »Glejte, jaz odprem vaše grobove« (Ezk 37,12), v pogovoru z Marto naobrne nase: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25).

Obuditev Lazarja je Jezusovo zadnje znamenje pred njegovo veliko nočjo. In prav to želi biti moje prvo oznanilo: Kristus nam podarja svobodo pred našo zadnjo omejenost jo, ki je v smrti kot posledici greha. Rešiti se je, pa je najgloblje hrepenenje vsakega človeka. Ko se srečamo z njo, poskušamo narediti vse, da zmanjšamo njeno ostrino, a je že v naprej vse zaman. Tudi Kristus nas ne reši telesne smrti, nas pa zato odreši v smrti! Zato se ga skupaj še bolj oklenimo! Postavimo ga v središče svojih življenj, družin in skupnosti! Če v Jezusu ne prepoznamo smrti, ki je za življenje, smo obsojeni na življenje, ki je samo za smrt. Vabim vas, da skupaj prepoznavamo temeljno skušnjavo, ki sta ji sledila že Adam in Eva, ko sta življenje pričakovala od »drevesa« namesto od Boga. Kolikšna duhovna slepota, ki je »bolezen« tudi našega časa!

Draga mariborska krajevna Cerkev, to vero posebej poglabljajmo ob nedeljskem obhajanju svete evharistije! Ker zvonovi niso več sposobni priklicati vseh vernikov k Božji službi, je vsak izmed nas poslan, da spodbuja in vabi k njej. Kot očeta iz prilike o izgubljenih sinovih, naj bo v nas bolečina za vsakega izmed njih, ki so se oddaljili od evharistije in jim pohitimo naproti (prim. Lk 15,11-32).

Zaradi Kristusove navzočnosti pri sveti maši, ki daje življenje, vas nadalje vabim: spreglejmo skušnjavo needinosti v naši nadškofijski skupnosti, ki v zadnjem času dobiva še bolj plodna tla ob težavnem dogajanju na gospodarskem področju. Oba z dosedanjim nadškofom sva že obžalovala vse, kar je bilo v preteklosti napačno zastavljeno ali narobe storjeno. Spoznanje, da Cerkev tudi na tem področju ne sme delovati kot ostali svet, je zdaj mnogo bolj jasno in odločitev za naprej trdna. Ves čas se že iskreno trudimo, da bi z vso poštenostjo in strokovnostjo reševali resnično težko stanje.

Skušnjava je lahko v tem, da bi vse življenje nadškofije presojali samo v luči tega dogajanja. A resnica je tudi, da je v preteklosti, kakor tudi sedaj, nadškofija večinsko delovala na pastoralnem, dobrodelnem, vzgojnoizobraževalnem, kulturnem in bogoslužnem področju. Ker pa kriza ni samo naša, ampak je v njo ujet ves svet, vas vabim, da se v njej odločimo za priložnost očiščenja in prerojenja v duhu evangeljskih svetov čistosti, uboštva in pokorščine in to na vseh področjih življenja. To je Kristusov program za vse, ki mu sledimo. Naj bodo te evangeljske drže naš poživljen odgovor na uživaštvo, na nepravo bogastvo ter na zlorabo moči in oblasti nad drugimi. S tem bomo kot Cerkev služili iskanju in vzpostavljanju marsikje izgubljene harmonije v svetu. Osrednji temelj tega ravnovesja ostaja vera v Boga, brez katere se prej ali slej vse zamaje. K takšnemu načinu življenja nas kliče Kristus, da bi služili svetu in skupnemu dobremu v domovini.

Na začetku svojega škofovskega služenja v mariborski nadškofiji želim poudariti: vedno je kakšen razlog za življenje! Ne-kultura zavračanja življenja ob spočetju ali pred naravno smrtjo je usodna za posameznike in za celotno družbo, saj vodi v njen propad. Zato, dragi zakonci in družine: ne bojte se novega življenja; prav tako ne onemoglega ali drugačnega! Vsako življenje prinaša s seboj svoj blagoslov. Pomagajmo drug drugemu odkrivati veličino in lepoto prav vsakega človeškega življenja in rojevati upanje v bližnjih. Neusahljiv vir moči za takšno držo je Kristusovo delovanje v zakramentu svetega zakona. A Cerkev sprejema tudi tiste, ki ne morejo zaživeti te zakramentalne resničnosti in jih ne obsoja; vabi jih v svojo sredo in jim želi pomagati nositi križ nepopolne udeležbe pri svetih skrivnostih.

Dragi mladi, pogled na vas me vedno poživi. Polni življenja ste: to je resnični »kapital«! Unovčite ga po poti, na kateri boste skupaj s Kristusom nosili bremena drug drugemu. To je sicer pot žrtve in odpovedi, a prav zato tudi pot pravega mladostnega veselja, ki se nikoli ne postara! Tudi v starosti ne. Živite čas začetka vaše ljubezni. Ne prepustite se kar neki ljubezni, ki jo propagira svet okoli vas; ljubezni, skrčeni na menjavo, na potrošnjo brez spoštovanja sebe in drugih; ljubezni, ki ni sposobna čistosti srca in telesa. Ustvarjeni in poklicani ste v mnogo, mnogo več! Marsikaj, kar ponujajo mediji, internet in reklame, ni ljubezen, ampak egoizem, zaprtost in ne more osrečiti. Ne pomaga dozoreti, ampak zveže s sponami nesvobode in zasvojenosti ter duši prave vzgibe srca. Moč in ogenj Svetega Duha pa sta sposobna prežariti vaša življenja, vaše misli, čustva in dejanja, s Kristusovo ljubeznijo.

Dragi otroci, vi ste upanje jutrišnjega dne. Starši vas vpisujejo v najrazličnejše krožke, da bi razvili vaše neštete darove. Jezus, ki so mu otroci še posebej blizu, vas vabi v svojo šolo, da bi se ob Njem naučili pravega odnosa do življenja, da bi vaš jutri bil lep in odgovoren.

Dragi bolniki, trpeči, osamljeni, tudi vam želim stisniti roko bližine in vas povabiti, da svoj križ darujete za duhovno rast naše nadškofije. Darovanje vaše preizkušnje Bogu tako postaja soudeleženje pri Kristusovem križu in Njegovi zveličavni daritvi. S tem postajate naše pravo bogastvo, za kar se vam iz srca zahvaljujem!

Kot pomembno skupno nalogo zaznavam potrebo, da z vnemo nove evangelizacije nagovorimo sodobnike, ki vedno bolj živijo digitalno kulturo z njenimi vedno novimi načini izražanja, v katerih se sporazumevajo. Če želimo evangelij prevesti vanje, smo dolžni te nove »jezike« poznati in razumeti. Ob tem želim z vami ozavestiti, da ponovna evangelizacija tistih, ki so se oddaljili od Kristusa in Cerkve, ni samo nekaj ob vsem ostalem, ampak je za Kristusovo Cerkev nekaj, kar jo vzpostavlja. Želim si skupaj z vami pogumno svoje upanje postaviti v Boga, ne v denar, kariero, posvetni uspeh, v zgolj nekaj človeškega ... Samo Bog lahko izpolni najgloblje potrebe naših src.

Dragi verniki, ko se vam ob koncu pisma spet priporočam v molitev, da bi zmogel služiti do konca, vas želim še enkrat potrditi v veri, da je Kristus vstajenje in življenje.

Prejmite obilje blagoslova v tem zadnjem delu postne priprave na velikonočni praznik!

Vaš nadškof

+ Marjan Turnšek