Duhovna oporoka Šabaza Batija
Cerkev po svetu | 14.03.2011, 08:52 Marta Jerebič
Moje ime je Šabaz Bati. Rodil sem se v katoliški družini. Moj oče, upokojeni učitelj, in mati, gospodinja, sta me vzgajala v skladu s krščanskimi vrednotami in z nauki Svetega pisma, ki so name vplivali v otroštvu.
Že kot otrok sem bil navajen hoditi v cerkev, saj sem našel globok navdih v Jezusovih naukih, njegovi žrtvi in njegovem križanju. Prav ljubezen do Jezusa me je nagnila, da sem se ponudil za služenje Cerkvi. Strašne razmere,
v katerih so kristjani v Pakistanu, so me pretresle. Spominjam se petka ob veliki noči, ko sem bil star šele trinajst let: poslušal sem pridigo, kako se je Jezus žrtvoval, da bi odrešil nas in rešil svet. In želel sem odgovoriti na to njegovo ljubezen z izkazovanjem ljubezni našim bratom in sestram, tako da služim kristjanom, posebno ubogim, potrebnim in
preganjanim, ki živijo v tej muslimanski deželi. Zahtevali so, da se neham bojevati, toda te predloge sem vedno zavračal, tudi za ceno svojega življenja. Moj odgovor je bil vedno isti. Nočem biti popularen, nočem biti na oblasti. Hočem samo mesto ob Jezusovih nogah. Hočem, da namesto mene govorijo moje življenje, moj značaj, moja dejanja in povedo, da hodim za Jezusom Kristusom.
Ta želja je v meni tako močna, da bi se imel za privilegiranega, če bi - v tem bojevitem prizadevanju, da pomagam potrebnim, ubogim, kristjanom, ki jih v Pakistanu preganjajo - Jezus hotel sprejeti žrtev mojega življenja. Hočem živeti za Kristusa in zanj hočem umreti. V tej deželi ne doživljam nobenega strahu. Skrajneži so me hoteli že mnogokrat ubiti, me spraviti v zapor; grozili so mi, me preganjali in bili nasilni do moje družine. Pravim, da bom, dokler bom živ, do svojega zadnjega diha še naprej služil Jezusu in temu ubogemu in trpečemu človeštvu, kristjanom, potrebnim, ubogim.
Prepričan sem, da so kristjani po svetu, ki so ponudili roko muslimanom, ki jih je zadel nesrečni potres leta 2005, zgradili mostove solidarnosti, ljubezni, razumevanja, sodelovanja in strpnosti med obema verstvoma. Prepričan sem: če se bo takšno prizadevanje nadaljevalo, nam bo uspelo premagati srce in duha skrajnežev.
To bo privedlo do pozitivne spremembe: narodi se ne bodo sovražili, ne bodo ubijali v imenu vere, ampak bodo ljubili drug drugega, prinašali bodo harmonijo ter skrbeli za mir in razumevanje v tej pokrajini. Prepričan sem, da je treba imeti potrebne, uboge, sirote, katera koli je že njihova vera, predvsem za človeška bitja. Mislim, da so ti ljudje del mojega telesa v Kristusu, da so preganjani in potrebni del Kristusovega telesa. Če bomo izpolnili to poslanstvo, si bomo zaslužili mesto ob Jezusovih nogah in lahko ga bom gledal, ne da bi se sramoval.
