Aktivistka Tamara Čikunova na radiu Ognjišče

Slovenija | 22.02.2011, 19:09

Naš radio je obiskala borka za človekove pravice iz Uzbekistana Tamara Čikunova. Ustanoviteljica organizacije, ki opozarja na nedopustnost smrtne kazni in mučenja, je letos prejela nagrado Nadje Maganje.

Čikunova je svoj boj za pravičnejši svet začela pred dobrimi desetimi leti, ko je doživela družinsko tragedijo. "10. junija 2000 so, ne da bi vedela, ustrelili mojega sina Dimitrija Čikunova. Ko se je to zgodilo, nisem vedela, kako naprej. Nato sem dobila njegovo zadnje pismo, v katerem mi je med drugim sporočil:‚Draga mama, če bo usoda hotela, da se ne bova več videla, ti povem, da rajši umrem, kot da bi mučili tebe.‘ Njegove besede ‚spomni se name‘ so me spodbudile, da sem razumela, da je treba živeti naprej, da se je treba boriti proti tej grozi, proti smrtni kazni, proti tej krutosti do ljudi, ki jo država opravičuje z zakonom. Nihče na tem svetu nima pravice odločati, kdo lahko živi in kdo ne," je dejala v pogovoru za radio Ognjišče.

Dosegla je ukinitev smrtne kazni v Uzbekistanu

V svojem boju za človekove pravice je Čikunova pisala številnim organizacijam in jih prosila za podporo. Na njene prošnje se je med drugim odzvala skupnost svetega Egidija in sprožila mednarodno akcijo proti smrtni kazni v Uzbekistanu. Leta 2008 jim je uspelo. A Čikunova je povedala, da je bil to težak boj. "S pomočjo Boga sem našla pot naprej. Društvo svetega Egidija, s katerim sem stopila v stik, mi je dalo moč, da sprejemam življenje takšno, kot je. Zdaj vem, da delam prav. Društvo svetega Egidija pomaga naši organizaciji, da rešuje ljudi pred smrtno kaznijo. To je osnovna naloga naše organizacije in mnogih organizacij po vsem svetu. Nihče ne sme kršiti naše pravice do življenja, ubijati ljudi. Pravico do življenja nam je podaril Bog. Če mi ljudje nekomu vzamemo življenje, tudi s smrtno kaznijo, kršimo Božjo zapoved ‚ne ubijaj‘. To morajo vsi razumeti. Nasilje namreč za sabo potegne še večje nasilje. V svetu je tega preveč. Pomembno je, da vsi razumemo, da samo ljubezen prinaša napredek. Ljubezen je upanje za prihodnost, da človekovo srce vidi naprej," je še dodala. Organizacija, ki jo je ustanovila, združuje vse, ki so prepričani, da smrtna kazen ni rešitev. "V organizaciji smo matere, žene, katerih bližnji so obsojeni na smrtno kazen. Prav tako so člani očetje, mladi, ki so proti smrtni kazni. Skupaj smo se borili za tiste, ki so bili obsojeni na smrt," je pojasnila.

Čikunova se je s svojo organizacijo in s skupnostjo svetega Egidija usmerila tudi v ostale države Srednje Azije, Kirgizijo, Kazahstan in Tadžikistan, kjer so prav tako ukinili smrtno kazen. V Mongoliji postopek ukinjanja še teče, velike težave pa imajo v Belorusiji, kjer je znova izvoljeni predsednik Aleksander Lukašenko prelomil obljubo o ukinitvi streljanja zapornikov. Čikunova svoja prizadevanja usmerja tudi v Indonezijo.

Kaj je namen nagrade Nadje Maganja?

Nagrado Nadje Maganja podeljuje posebni odbor, ki ga sestavljajo člani društva slovenskih izobražencev, slovenske zamejske skavtske organizacije, skupnosti svetega Egidija in družine Nadje Maganja. Predsednik društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor je povedal, da so nagrado začeli podeljevati ob četrti obletnici njene smrti leta 2010. "Prerano umrla zaslužna javna delavka nas je spodbudila, da se je spomnimo s to nagrado. Najprej smo jo podelili Metki Klevišar za njeno človekoljubno delo. /.../ Cilj nagrade je, da se spomnimo pokojne Nadje v duhu vrednot, ki so bila vodilo njenega življenja," je pojasnil Pahor. Kot je dodal, se je Maganja delovala v duhu demokracije, solidarnosti, miru in mednarodnega sodelovanja. Zavzemala se je za te vrednote tako na političnem kot kulturnem področju.