Poslovil se je duhovnik Branko Rozman

Cerkev na Slovenskem 02. 02. 2011, 12:47

Na god Janeza Boska, 31. januarja 2011, je v Ljubljani umrl izseljeniški duhovnik Branko Rozman, ki je dolga leta deloval med rojaki v Argentini in Nemčiji. Mnogi so ga pa poznali kot urednika mesečnika za Slovence po svetu Naša luč. Maša zadušnica za pokojnega duhovnika bo v petek, 4. februarja, ob 12. 30. v cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žalah, po njej pa bo pogreb.

Pesnik, dramatik, urednik in duhovnik Branko Rozman se je rodil 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici. Mladost je preživljal v Ljubljani v Spodnji Šiški, kjer je bila doma njegova mati. Po osnovni šoli je odšel na škofijsko gimnazijo v škofove zavode. Kot dijak se je med vojno pridružil domobrancem in se z njimi maja 1945 umaknil na Koroško. Študij je nadaljeval v begunskem semenišču, ki so ga pozneje preselili v Argentino. Škof Rožman ga je leta 1952 v Buenos Airesu skupaj z enajstimi sošolci posvetil v duhovnika. Po doktoratu iz teologije je bil prefekt semenišča oziroma Rožmanovega zavoda in predavatelj v tamkajšnji bogoslovni šoli. Po letu 1965 je bil petindvajset let zdomski duhovnik v Münchnu ter urednik revije Naša luč. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo, kjer je vrsto let s kritičnimi zapisi sodeloval pri tedniku Družina. Obenem je nadaljeval poslanstvo duhovnika. Ob svoji zlati maši je o tem poklicu dejal: Duhovništvo, kot vsak drug poklic, je božji dar. In edino modro, pametno, razumno, smiselno je, ob takem jubileju se Bogu zahvaljevat ...

Branko Rozman je začel pisati pesmi že v dijaški letih in z objavljanjem poezije nadaljeval tudi v begunsvtu in izseljenstvu. Njegov pesniški prvenec „Na steni spi čas“ je izšel leta 1954 v Rimu. Mohorjeva pa je 2004 izdala njegove izbrane pesmi „Čas je zreli plod jeseni“. Sam je bil najbolj ponosen na drame „Roka za steno“, „Človek, ki je umoril Boga“ v kateri lahko podoživljamo umor Ehricha, in „Obsodili so Kristusa“. Poleg tega je objavil več krajših črtic in prevedel je dramo italijanskega dramatika Diega Fabria „Preiskava“. Med proznimi besedili pa je najbolj znana njegova knjižica V Rogu ležimo pobiti. Branko Rozman je poskrbel tudi za žepno izdajo pesmi Franceta Balantiča, ki je sicer izšla v tujini, a pogosto našla pot v domovino, kjer so pesnika več desetletij skušali izbrisati iz kolektivnega spomina.