Slovenstvo po svetu je kot slabo fiksirana fotografija - je proces mogoče ustaviti?

| 25.01.2011, 07:10 Matjaž Merljak

Florijan Auser se je s slovensko skupnostjo v Avstraliji prvič delovno povezal v letu 1994 in nato v letu 1996, ko je prevzel vodenje časopisa Glas Slovenije. V letu 1998 je oblikoval medmrežno spletišče Glas Slovenije, ki je namenjeno slovenski skupnosti v Avstraliji. V poznih 90-ih letih je bil ustanovitelj Slovenian Media House, katere glavni cilj je obveščanje avstralskih Slovencev in dokumentiranje njihovih življenjskih zgodb. Bil je med pobudniki ustanovitve podjetja Beyond Slovenija, ki se v Avstraliji od leta 2004 dalje ukvarja s promocijo Slovenije kot turistično zanimive dežele. Spregovoril je kot vabljeni govorec na 10. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru.

Mnogi od vas ste imeli staro boksovko, malo premožnejši pa ste imeli celo staro laiko. Manj od vas pa je izdelovalo črno-bele fotografije v domači kopalnici pri rdeči luči. Čar teh skrivnostnih trenutkov je bilo počasno prihajanje fotografije na fotopapir. Fotografijo je bilo treba potem še fiksirati, saj če ta postopek ni bil dobro opravljen je slika zbledela. Naše stare fotografije, spravljene v škatli za čevlje počasi bledijo in izginjajo in ne le zaradi slabega fiksiranja, ampak tudi zaradi tega, ker jim ne namenimo dovolj nege.

Slovenstvo po svetu je nekaj podobnega kot fotografija v nastajanju in potem spravljena v škatlo. Prišli smo v tuje dežele in se počasi razvili v dobro sliko. Vključevali in vključili smo se v okolje, kamor smo prišli. Gradili smo svoje lastne domove, s prostovoljnimi deli in finančnimi prispevki gradili cerkvene objekte in društva, prirejali smo zabave in učili najprej sebe tujega in sočasno otroke slovenskega jezika. Pripovedovali smo otrokom lepe zgodbe o domači grudi ter jim v glavo nežno položili ljubezen do domovine, od koder smo prišli. Otrokom smo omogočili najboljše šolanje v deželah, kjer smo se naselili, odrekali smo se vsemu, kar bi onemogočilo našo vizijo. To je bilo šolanje, ki si ga sami nismo mogli niti zamisliti, saj so nam grozote druge vojne to onemogočile. Delali smo v tujih rudnikih, sekali sladkorni trs v nemogočih pogojih, gradili smo mogočne objekte v tujih deželah, prijeli smo za vsako delo. Vse smo storili za to našo drugo, tretjo generacijo, da se lahko danes Slovenci po svetu s ponosom ozremo nazaj na prehojeno pot in gledamo na svoje visoko izobražene potomce, ki so uspešni zdravniki, znanstveniki, uspešni politiki ali podjetniki povsod po svetu in so lahko izreden potencial za Slovenijo.

Danes se zbiramo sami. Sivih las, zgubanih obrazov prihajamo, opirajoč se na palice, v davno zgrajena društva. Bojimo se, kdaj nam bodo omejili vožnjo z avtomobilom, da v ta društva ne bomo mogli več prihajati in bo vse skupaj začelo propadati. Mladih, ki smo jih vzgajali v svetovljane in državljane držav, kjer živimo, ni. So prezaposleni in skrbijo za svoje družine, slovenstvo jim postaja nepotrebno, saj so državljani dežele, v kateri so se rodili. Ostalo pa jim je nekaj; ostala jim je v podzavest nežno položena ljubezen do naših domačih logov. Morda ne govorijo več slovensko, vendar v podzavesti razumejo materin jezik, poznajo in gojijo slovenske navade, kot so jih naučili starši.

Tukaj naša fotografija začne počasi bledeti. Je mogoče ustaviti ali omiliti proces s sodobno tehnologijo in hitro komunikacijo, kjer ves svet postaja mala vas? Prepričan sem, da je mogoče to bledenje vsaj ublažiti!

Povabilo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pod naslovom Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini je ena od novih stičnih točk. Svetovni slovenski kongres tradicionalno prireja srečanja vrhunskih strokovnjakov, Ministrstvo za zunanje zadeve je letos priredilo srečanje diplomatov in častnih konzulov na temo gospodarskega sodelovanja. To so svetle točke. Vprašanje pa je, kaj storiti s slovensko miselnostjo, ki nas, Slovence po svetu ali v sosednjih državah, meče v koš političnih zdrah v Sloveniji.

Po mojem mnenju, kar sem javno povedal že večkrat, so za neugodno javno mnenje o Slovencih zunaj meja odgovorni ne le politični akterji, ampak tudi mediji oziroma njihovi uredniki, ki o nas velikokrat poročajo negativno in z dosti gneva, češ, kaj nas bodo učili tile izseljenci, saj mi vemo vse!

Naj svoje mnenje podkrepim tudi z opažanjem, da slovenski mediji - tako je vsaj bilo v preteklih letih - o današnjem srečanju ne bodo prelili veliko črnila, saj jih mi ne zanimamo, tudi v današnjih dnevnikih ni bilo niti vrstice. Lani je največji slovenski dnevnik o srečanju objavil minimalno novičko na neznani strani. Po drugi strani pa se lahko še danes dobro spomnimo vsega tiskarskega blata, ki je bilo vrženo na nekdanjega finančnega ministra, ki po mnenju mnogih ni bil "ta prau Sloven’c" iz sosednje vasi, kljub temu da se je odrekel državljanstvu države, v kateri je bival pred prihodom v Slovenijo. Da bi prej omenjeni predlogi povezovanja uspeli, bi Slovencem doma morala postati prioriteta, da se izobražujejo o Slovencih po svetu.

Naslov današnjega srečanja je: Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: realnost ali utopija? Vsekakor bo utopija, če se v glavah Slovencev ne bo nič premaknilo. Znanje, ki so ga nabirale naše glave po svetu, bo koristilo drugim, ki spoštujejo znanje in izkušnje in njihovi potomci bodo lahko, ki so poznani po drugih državah kot pošteni, skrbni in delovni ljudje, ki s ponosom povedo, da so iz male zelene deželice v srcu Evrope. Kaj pa Slovenci v Sloveniji?

Nekaj tisoč slovenskih izseljencev in zdomcev letno obišče Slovenijo, domovino, ki jo nosijo v srcih. Stare mame plačujejo letalske karte svojim vnukom, ker same ne morejo več potovati, da bi njihovi potomci lahko obiskali deželo, od koder so same prišle. Ti Slovenci ne prihajajo le na enodnevne izlete. Redko stanujemo pri svojih domačih, največkrat smo nastanjeni v hotelih, ob obisku Slovenije pa ogledujemo in ocenjujemo razvoj, iščemo in se sprašujemo, kje so tiste stezice, o katerih so nam pripovedovali doma. A jih ni več. Mi smo turisti v pravem pomenu besede!

Slovenija je moderna, sodobno raz vita dežela, v katero razvoj prihaja z nezmanjšano hitrostjo. Po tehnološki razvitosti se lahko primerja z najboljšimi državami sveta. Vendar se mi na tem mestu postavlja vprašanje: kaj je storila Slovenija za vse te svoje ambasadorje sveta, ki samoiniciativno in z veliko mero navdušenja v svet prenašajo slike in vtise o Sloveniji ter jih delijo ne le s svojimi domačimi v deželi, kjer bivajo, ampak tudi s sosedi, ki dostikrat na pobudo tega obiščejo deželo na sončni strani Alp? Odgovor je jasen: vsaj do danes, nič!

V preteklih letih sem na poti okoli sveta obiskal mnogo slovenskih društev in klubov. Promocija Slovenije je bila marsikje nikakršna, v marsikaterem društvu ali klubu so še vedno imeli izobešene plakate iz tako imenovane »Juge«. Nikjer nisem videl ali našel niti najmanjšega prospekta o novi, samostojni in moderni Sloveniji. Zamujena priložnost, in ne edina, bi lahko dejali, še posebej s turističnega vidika, za turizem pa vemo, da v Sloveniji predstavlja okoli 12 – 14 % domačega bruto proizvoda.

Ne smemo pozabiti niti dejstva, da je ne glede na visoko komunikacijsko tehnologijo, s katero se vsi radi pohvalimo, dobra tiskovina, pa naj bo to plakat, brošura ali pa zloženka, še vedno zlata vredna promocija. Vsak jo lahko prebere in pogleda, od stare mame, ki nima interneta ali niti ne ve, kaj je, do njenega visoko izobraženega potomca.

Res je, da je Slovencem zunaj Republike Slovenije namenjena posebna revija, a menim, da bi z dodano profesionalno vrednostjo ustvarjalcev iz Slovenije zagotovo lahko odigrala pomembno vlogo pri omenjenih potrebah in ne, da je namenjena ne vem kateri kategoriji. Če bi združili sredstva, bi lahko postala promocijska revija vseh Slovenij, na katero bi bili lahko ponosni. To bi bila revija, ki bi jo prebirali tako doma v Sloveniji kot v tujini in bi bili nanjo ponosni; torej bi bila revija, ki bi opravila več nalog hkrati. Za primer lahko dam odlično promocijsko informativno revijo SINFO, ki jo verjetno malokdo pozna.

Predlagam, da se združijo sredstva Urada za Slovence po svetu, UKOMA , Slovenske turistične organizacije in gospodarstva, saj na koncu koncev Slovenci po svetu kupujemo tudi slovenske izdelke, s tem pa bi lahko pospešili tudi izvoz.

Menim, da bo združevanje skupnega slovenskega prostora - od kulture do gospodarstva in znanosti - uspešno, če se bodo vsi akterji v Sloveniji združili in nastopili skupno, v eni strategiji in z realno vizijo; ne pa, da vsak deluje zase. V tem primeru bi se sredstva porazgubila, še preden bi ideja začela delovati. Zavedati se moramo, da je časa malo, saj bo v naslednjih letih med Slovenci po svetu neizprosen zakon življenja in smrti odigral glavno vlogo. Mnogi pomembni akterji in staroste slovenstva bodo odšli. Slovenija pa je v preteklih letih, kljub vsem naporom, storila premalo, da bi ohranili stike z mladimi. Težko jih bo vrniti ali ohraniti.

Naj pojasnim mojo trditev na podlagi kratkega očrta skupnosti, iz katere prihajam. Slovenska skupnost v Avstraliji se je začela razvijati v poznih 40. letih, po drugi svetovni vojni. S prostovoljnim delom se je gradilo približno dvajset objektov, kjer so delovali in še delujejo Slovenci. Imeli smo zlato dobo Slovenstva z glasbo, petjem, plesom, šolami, lektoratom. Imeli smo vse. Sedaj pa je težko najti dijaka v šolskih klopeh, ki bi tekoče govoril slovensko.

Res je, da se v verskih središčih, nesebično trudijo ohranjati slovenstvo, slovenski jezik in šege. To je pomembno, kajti to niso samo centri kulture za starejšo, ampak tudi za mlajšo generacijo. Pri vsem tem bi se lahko vprašali, kje je bila in je država, ki govori o ohranjanju jezika. Je vse ostalo le na bremenih frančiškanskih bratov, ki večkrat opravljajo obrede v slovenskem jeziku na pokopališčih kot ob krstu? Kje smo zgrešili, kje so napake, ki so bile storjene, da je asimilacija premočna kljub trdni volji posameznikov po ohranitvi? Mar je delitev državnih sredstev za ohranjanje slovenstva, ki jih namenja država in smo zanje izredno hvaležni, v razmerju 1:9 v korist zamejstva nepravilna? Smo vodili vse te hrame slovenstva nestrokovno? Dejal bi, da je vsega po malem.

Kljub vsemu ne smemo pozabljati tudi na naše uspehe. V vedno bolj strokovnih in bogatih arhivih zbiramo material o preteklosti: o naši in tudi o vaši zgodovini, dragi Slovenci, o uspehih in delu Slovencev, ki so svojo mladost preživeli v tuji deželi in vzgajali otroke v slovenskem duhu, o tistih, ki so pisali knjige, pesmi, se ukvarjali z umetnostjo. Pa vendar kljub vsem dolgoletnem vloženem delu, zanimanjem institucij, ki se v Sloveniji ukvarjajo s slovenstvom, ter kljub zakonu o Slovencih v sosednjih državah in po svetu, ni mogoče odgovoriti, kje bodo ti arhivi, ki so zgodovina Slovenije in Slovencev, končali.

Menim, da je čas za sistemsko rešitev vprašanja arhivskega gradiva na nivoju države, saj nas je izseljencev po svetu menda kar pol milijona.

Prepričan sem, da bo ideja o združevanju Slovencev doma in zunaj meja Slovenije na gospodarskem, znanstveno ali kulturnem področju zagotovo zelo odmevna v slovenskih krogih. Vendar je veliko odvisno od pristopa in od načina uresničevanja ideje o vsestranskem združevanju, saj smo v tem hramu doslej že marsikaj razpravljali na temo slovenstva in so dobre ideje odromale v pozabo.

Kljub vsemu povedanemu pa ne želim zaključiti tega prispevka z negativno mislijo, pa čeprav bi odražala dostikrat resnično stanje. Še je čas, da s skupnimi močni ustavimo izginjanje obrisov, ki so še ostali na stari obledeli fotografiji, še je čas, da ohranimo izginjanje slovenstva. Morda vse skupaj z učinkovito in smotrno akcijo lahko tudi obnovimo. Slovenci po svetu smo pripravljeni enakopravno sodelovati. Je pripravljena Slovenija in Slovenci?

Skoraj vsako pismo ima tudi post scriptum, tudi moje sporočilo ga ima. V preteklem mesecu sem se sestal s predstavniki vlade, Urada za Slovence po svetu in zamejstvu, predstavniki ZRC in Inštituta za izseljenstvo pri SAZU, ter Arhiva Slovenije glede digitalnega arhiviranja naše, vaše slovenske zgodovine. Po skoraj desetletnem zatišju od mojega prvega predloga o digitalnem arhiviranju, bomo, vsaj upam, prišli do skupne točke in program arhiviranja tudi pričeli izvajati. Ni problem le v financah, temveč tudi o uskladitvi standardov, ki jih stroka zahteva, kljub zakonski obvezi Republike Slovenije do naših, vaših arhivov. Upam na uspešen razplet dogovorov, saj slovenska zgodovina ni le iskanje Rimljanov z žličkami v razkopani Ljubljani, ampak tudi Slovenci po svetu ali izven meja Slovenije.

Včeraj smo se sestali pri dr. Žekšu, hvala za sprejem, predstavniki Slovenske turistične organizacije in turistični delavci Slovenije z delovnim predlogom pod naslovom Welcome Home v letu 2011, ki je obenem tudi 20-letnica Slovenije. Pobuda, ki lahko mnogo pripomore slovenskemu turizmu, nas Slovence pa poveže v dejansko eno Slovenijo. V vsakem društvu ali domu, kjerkoli po svetu se najde slika Bleda, predlagam, da ga za naslednje leto proglasimo za metropolo vseh Slovenij in si podamo roke, Slovenci izven meja in Slovenci doma na skupni prireditvi.

Dovolite mi, da za konec pozdravim iz tega slovenskega hrama demokracije avstralske Slovence, vse dobrovoljke in dobrovoljce, ki skrbijo in ohranjajo slovensko besedo. Hvala lepa.

(Iz magnetograma Državnega zbora RS)

Prispevek je bil predstavljen na 10. Vseslovenskem srečanju z naslovom skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor Realnost ali utopija, ki je bilo 1. julija 2010 v Ljubljani.