Škof Stanislav Lenič (6. 11. 1911 - 4. 1. 1991)

Cerkev na Slovenskem | 05.01.2011, 11:28

V Cerkvi na Slovenskem smo se včeraj spominjali 20. obletnice smrti škofa Stanislava Leniča, 6. novembra pa bo minilo 100 let od njegovega rojstva. Slednji jubilej je vernike njegove rojstne župnije Cerklje ob Krki spodbudil, da so razglasili Leničevo leto.

Leničevo leto v Cerkljah ob Krki

Kot je za Radio Ognjišče povedal župnik mag. Janez Žakelj je v župniji še zmeraj zelo živ spomin na škofa Stanka Leniča. Pripovedujejo o osebnih srečanjih z njim, hvaležni so za vse, kar je napravil za župnijsko cerkev ... Z Leničevim letom pa želijo

približati svetniško osebnost svojega rojaka tudi tistim, ki ga osebno niso srečevali. Na škofa Leniča jih opozarja portret, ki je z dovoljenjem krajevnega škofa Andreja Glavana v jubilejnem letu visi v cerkvi. Leničevo leto so uradno začeli v nedeljo, 2. januarja, z blagoslovom novega zvončka v kapelici blizu rojstne hiše škofa Leniča v Župeči vasi in z mašo v župnijski cerkvi, ki jo je daroval domačin zlatomašnik prelat Alfonz Grojzdek. Kot tesen prijatelj in dober poznavalec pokojnega škofa je spregovoril o njegovi povezanosti z domačim krajem; o težkih razmerah, v katerih je živel; o trdni veri, ki ga je izoblikovala v svetniško osebnost in o modrosti, s katero je služil Cerkvi in narodu. Župnik Žakelj je povedal še, kako si zamišljajo jubilejno leto. Že v prihodnjih mesecih načrtujejo zbornik umetniških stvaritev župljanov, ob koncu jubilejnega leta pa bo izšla monografija o škofu Stanislavu Leniču; njemu želijo posvetiti tudi letošnje šmarnice. Pripravili bodo romanje po Leničevih poteh. Za sklep jubilejnega leta pa pripravljajo slavnostno akademijo in zahvalno sveto mašo.

Kratek življenjepis škofa Leniča

Škof Stanislav Lenič je bil rojen 6. novembra 1911 v Župéči vasi pri Cérkljah ob Krki. V zgodnji mladosti je izgubil starše. Bil je gojenec Zavoda Sv. Stanislava. V duhovnika je bil posvečen 4. julija 1937, nato je bil tri leta prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče. Obenem je nadaljeval študij in me dvojno doktoriral na temo Nauk Sv. Janeza Krizostoma o prvotnem stanju in izvirnem grehu. Leta 1940 ga je takratni škof Gregorij Rožman imenoval za škofijskega tajnika, kjer je ostal do leta 1947. V tej službi je bil najožji škofov sodelavec in zanesljiva priča dogodkov medvojnih in povojnih let. Sledila so števila zasliševanja montiran proces in obsodba. V različnih zaporih je bil osem let in pol, od tega kar 26 mesecev v samici. Po prihodu iz zapora je bil župnik v Sodražici. Med koncilom ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer opravljal več odgovornih služb na nadškofiji. Za ljubljanskega pomožnega škofa je bil imenovan 29. novembra 1967. Kot škof je posebno pozornost namenjal delu za duhovne poklice in dušnemu pastirstvu za Slovence po svetu. Ko je leta 1988 stopil v pokoj, je v javnosti povedal veliko resnic in zanikal krivične obtožbe na račun škofa Rožmana in Cerkve. Po daljši bolezni je umrl 4. januarja 1991. Nadškof Šuštar je ob njegovi krsti med drugim dejal, da je škof Lenič do zadnjega živo spremljal vsa dogajanja slovenske pomladi, tudi véliki dan sprave v Rogu, za katero si je tudi sam prizadeval.

Škof Stanislav Lenič spomladi leta 1990 za Družino

Ko sem bil po vojni zaprt, sem bil več kot 700 dni v samici. Popolnoma zapuščen, brez brevirja, brez knjige, sam. S strahom sem pričakoval, kako bo spet žalosten veliki teden. Tedaj sem doživel nekaj čudovitega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe. Bog je z menoj, jaz tu nisem sam. To doživetje je bilo nekaj najlepšega. Ko sem sedaj spet bolan in tako oslabel, da čakam konca, bi rad vsem bolnikom povedal to tolažbo: Zatopite se v trpečega Kristusa, ki vam bo prinesel mir, tolažbo, veselje ob resnici, da smete trpeti s Kristusom in z njim čakati na odhod s sveta. Tisto notranje razsvetljenje je v arestu trajalo ves teden. V ponedeljek po veliki noči sem se spet počutil tako, kot se človek normalno počuti, če je v zaporu.

Nadškof Alojzij Šuštar ob smrti škofa Leniča

Ponovno je pokojni škof Lenič poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti.

Prelat Alfonz Grojzdek v pridigi ob začetku Leničevega leta

To njegovo vero sem občudoval in spremljal, ko sem hodil k njemu na počitnice v župnijo Sodražico in še posebej, ko sem bil pri njemu na praksi kot nedeljski duhovnik. Vse sva delala skupaj, tako oznanila, tako pridige, obiskovala ljudi - vmes mi je vedno pripovedoval, kako je ta ali ona oseba bila verna, koliko je premolila za duhovne poklice; veš zato je tukaj toliko poklicev. Bil je vedno skromen in je vse pripisoval drugim in ne sebi. Tudi v mesecih pred smrtjo sem ga večkrat obiskal, največkrat je on mene hrabril in ne jaz njega. »Take vere nisem našel še v nobenem človeku!« je rekel Jezus v zvezi s poganskim oficirjem. To lahko rečem tudi jaz v zvezi s škofom Leničem.