Pevci in godci na državnem srečanju v Laškem, 1. del
| 04.12.2010, 19:14
V oddaji Pevci zapojte, godci zagod'te smo predvajali nastope prvih sedmih skupin in posameznikov od štirinajstih, ki so se predstavili na letošnjem državnem srečanju pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki je bilo 20. novembra v Laškem.
Na območnih in regijskih srečanjih, ki jih prireja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ob pomoči številnih občinskih izpostav, so strokovni spremljevalci izbirali pevce in godce, ki z izborom pesmi ali viž ter načinom izvedbe ohranjajo čimbolj izvirno, avtohtono obliko ljudskega petja in godčevstva na Slovenskem. Prednost so tokrat imeli neposredni nosilci izročila, torej tisti, ki so pesmi podedovali z ustnim izročilom in jih niso povzeli po notnih zapisih ali se jih priučili samo ob pomoči starih posnetkov. V najbolj pristni izvedbi smo doživeli ubrane zvoke značilnega fantovskega triglasja, petja na tretko, stopničaste intonacije, vezanega petja med kiticami, melodij v starih tonovskih načinih, petdelnega ritma in si pričarali plesno ozračje, kakršno so v dostojanstvenem tempu znali poustvariti stari godci na ohcetih.
Štirinajst skupin iz različnih krajev Slovenije, po izboru strokovne spremljevalke Jasne Vidakovič, ki je oblikovala program in vezno besedilo, je zapelo in zaigralo na prireditvi s tradicionalnim naslovom Pevci nam pojejo, godci pa godejo.
Prve so nastopile pevke iz Žižkov iz Prekmurja, ki delujejo v Kulturnem društvu Fran Saleški Finžgar. Med napevi v starih tonskih sistemih so izbrale pesem o marljivi čebelici in napev, ki odkriva šaljivo plat prekmurske glasbene dediščine.
Pevci Kopači iz Kulturno folklornega društva Podlehnik, se družijo 33 let. Njihove pesmi, ki so ogledalo težkega haloškega življenja viničarjev in kajžarjev, tečejo razpeto, v počasnem tempu, grajene pa so tudi v ljudskem štiriglasju, na iber.
V Podlehniku prepevajo tudi Trstenke, skupina pridnih in delavnih žena in deklet, ki cenijo in spoštujejo ljudsko pesem ter jo želijo ohraniti: poleg različnih vsebin, odprtega, rezkega in odločnega petja, tudi stare načine večglasja, med njimi štiriglasno petje, petje na tretko, ki se je v sedemdesetih letih iz haloških prostorov že umaknilo v spomine zvočnih zapisov.
V ustreznem tempu in z lepim podajanjem, brez spogledovanja s sodobnim glasbenim izrazoslovjem, je nato harmonika metliškega godca Janeza Pezdirca razprla zvoke stare polke in valčka, ki sta se v Metliki, Rosalnicah in Treh farah oglašala po poročnem obredu, ko so mladoporočenca in svati po obredu prihajali iz cerkve.
Za njimi so na oder v Laškem stopili Fantje s Preske, ki jih že petnajst let povezuje mala vasica nad Boštanjem. Pevce prepoznamo po izrazitem starodobnem fantovskem triglasju. Stopničasta intonacija sicer ni posebnost samo njihovega petja, kajti na tistem koncu Slovenije jo uporabljajo tudi drugi, vendar je izrazita, sestopi in dvigi pa se v eni pesmi lahko večkrat ponavljajo. Zapeli so vojaško Zdaj smo se skupaj zbrali in žalostno, pogrebno Pa bom šel na planine.
Tudi pevke iz Ilirske Bistrice kljub svojemu mladostnemu videzu pristno, nezborovsko ljudsko petje ohranjajo že petnajst let. Na podlagi ustnega izročila starejših pojejo triglasno in se posvečajo napevom svojega okoliša. Bistrške škuorke, z imenom, ki pripoveduje zgodbe o dekletih in bistriških pustnih šegah, glasbeno dediščino predstavljajo na koncertih in festivalih po Sloveniji, pa tudi na tujem.
Oddajo, v kateri smo predvajali prvi del državnega srečanja pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž iz Laškega, pa so sklenili pevci iz Globokega. Predstavili so se s fantovskim petjem; z močno prepletenimi glasovi, z zvočno povezanimi kiticami triglasja, s stopničastim petjem in sproščenim podajanjem.
