Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč pripravila posebna programska načela
Slovenija | 04.12.2010, 15:09
Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je na 25. seji, ki je bila v četrtek, 25. novembra 2010, sprejela Programska načela Komisije Vlade RS za reševanje prikritih grobišč za ureditev prikritih množičnih morišč in grobišč.
Na seji so zadolžili predsednika komisije Jožeta Dežmana, da s Programskimi načeli seznani Vlado in pristojna ministrstva ter javnost. Komisija pričakuje, da bodo Služba za vojna grobišča in drugi organi upoštevali Programska načela v skladu s proračunskimi možnostmi.
Programska načela Komisije Vlade RS za reševanje prikritih grobišč za ureditev
prikritih množičnih morišč in grobišč
Soočanje z tabuiziranimi zločini titoizma in njegovimi žrtvami je temeljno zaznamovala procese demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Po prizadevanjih politične emigracije po drugi svetovni vojni, intervjuju Edvarda Kocbeka v reviji Zaliv v sedemdesetih letih, spravni pobudi Spomenke Hribar v osemdesetih letih je bilo soočanje s totalitarno zločinsko dediščino titoizma vseskozi eno vprašanj, ob katerih se slovenska javnost opredeljuje do temeljnih vprašanj: pravne države, človekovih pravic, demokracije, sprave. V prvem obdobju nacionalne osamosvojitve in demokratizacije je bila večja pozornost posvečena spravnim obredom (predvsem maša pod Krenom leta 1990) in postavljanju spomenikov (Tezno, Pod Krenom, Teharje, farne spominske plošče). Številna temeljna vsebinska, pravna, etična, politična in druga vprašanja je odprla t.i. Pučnikova parlamentarna komisija.
Vprašanja morišč in grobišč so od leta 1990 obravnavale vladne komisije pod različnimi imeni. Te so pomembno prispevale k razvoju problemskega področja. Od preloma tisočletja so k razvoju prispevale številne okoliščine. Oktobra 1999 je Državni zbor sprejel sklep, naj se pripravi seznam prikritih morišč in grobišč, da bi najpomembnejše razglasili za spomenike državnega pomena.
Po strašljivih odkritjih v Teznem in Slovenski Bistrici je Vlada RS pod predsedovanjem dr. Janeza Drnovška konec leta 2001 sprejela posebno deklaracijo, ki je v preambuli ocenila obseg zločina, pomen kritičnega soočenja z njim in zavezala oblastni aparat k ureditvi tega področja. Deklaracija ni bila uveljavljena kot programska zaveza, se je pa začelo urejanje nekaterih področij.
Začela pa se je topografska raziskava žrtev pod vodstvom dr. Mitje Ferenca, oživljena je bila kriminalistična preiskava Akcija Sprava pod vodstvom Pavla Jamnika.
Leta 2003 je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, ki je zavezoval tudi k urejanju prikritih morišč in grobišč, ob sprejemanju pa temeljito razdelil politiko in javno mnenje.
Leta 2004 je tudi Državni svet sprejel sklepe o nadaljnji raziskavi in urejanju prikritih morišč in grobišč. Rezultati topografske raziskave so bili presenetljivi in so pokazali vso izjemno tragiko in velikost bremena z registriranjem več kot 400 lokacij do leta 2005.
Ko je bila leta 2005 imenovana nova Komisija Vlade RS za reševanje prikritih grobišč, smo kot temeljno izhodišče opredelili nadaljevanje že začetih projektov in uveljavitev standardov, ki so mednarodno uveljavljeni pri soočanju s tabuiziranimi zločini oz. nezastarljivimi zločini. Nadaljevala se je topografska registracija in raziskava lokacij, ki je zajela že več kot 600 lokacij.
Začelo se je sistematično sondiranje po arheološki metodi in s prisotnostjo fizičnega antropologa. Po klasifikaciji grobišč so bili opravljeni prekopi za vsako kategorijo morišč in grobišč (kraško brezno Konfin I, izkopan grob na Arehu na Pohorju, fortifikacijski objekt – protitankovski jarek na Teznem, rudniški objekti – rov sv. Barbare v Hudi Jami).
Komisija je predlagala sistematične izkope in identifikacijo žrtev tam, kjer so posmrtni ostanki slovenskih žrtev ter izkop posmrtnih ostankov v urbaniziranih okoljih. Prav tako je potreben izkop tam, kjer je z zakrivanjem posmrtnih ostankov prišlo do ekološke degradacije večjega obsega (predvsem brezna na Krasu).
Komisija je predlagala osnovna opravila pri urejanju sondiranih lokacij (geodetska odmera, postavitev osnovne opreme).
Opravljeno je bilo veliko delo, zelo odmevno tako doma kot po svetu.
Žal pa se trenutno soočamo z nerazumljivimi zastoji. Zato Komisija predlaga Vladi RS, da se pozitivno opredeli do temeljnih načel in programskih izhodišč, ki jih je sprejela Komisija.
Komisija zato opozarja na mednarodno pravne obveznosti Slovenije.
Navajamo analizo Marka Prešerna v zvezi z vsemi osebami, ki so umrle za posledicami sovražnosti v obdobju 1941-1949, po kateri je treba upoštevati naslednje:
(1) IV. haaško konvencijo o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907 [HK IV 1907] skupaj z njenim Pravilnikom o zakonih in običajih vojne na kopnem z dne 18. oktobra 1907 [HPVK 1907],
(2) Ženevsko Konvencijo o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov oboroženih sil v vojni z dne 27. julija 1929 [ŽK 1929],
(3) Haaško Konvencijo o postopanju z vojnimi ujetniki z dne 27. julija 1929 [HK 1929], (4) in pa, da tudi v primerih, ko ni predpisov pogodbenega ali običajnega vojnega prava, ne nastane brezpravno stanje; rešitev takih primerov ni prepuščena samovolji držav. Taka stanja so podvržena Martensenovi določbi iz uvoda k HK IV 1907 (Tomšič 1942: 23-4): ′Tako dolgo, dokler se ne bo mogel izdati popolnejši vojni zakonik, štejejo pogodbenice za primerno ugotoviti, da v primerih, ki niso urejeni s predpisi, ki so jih sprejele, prebivalstvo in vojskovalci ostanejo pod varstvom in oblastjo načel meddržavnega prava, kakor izhaja iz navad, ugotovljenih med civiliziranimi narodi, iz zakonov človečnosti in iz zahtev javne vesti.′ (Tomšič 1942: 24)
Vojskujoča se oborožena sila oz. država, ki je zmagala v boju ali v vojni, »mora poskrbeti, da se poiščejo mrtvi in ranjeni; mora jih ščititi pred ropanjem in slabim ravnanjem« (Tomšič 1942: 54-5; primerjaj 3. čl. ŽK 1929). Vse ubite osebe je pred pokopom ali upepelitvijo potrebno temeljito pregledati, po možnosti zdravniško, z namenom ugotovitve vzroka smrti, identitete in zaradi morebitnega kazenskega postopka zoper storilce (primerjaj Tomšič 1942: 54-5; četrti odstavek 4.čl. ŽK 1929). Tako zbrane podatke in osebne predmete ubitih je treba zavesti v poimenski seznam, izstaviti osmrtnice in vse to dostaviti nasprotni strani, na mrtvem ostane le polovica identitetne značke (prvi, drugi in tretji odstavek 4.čl. ŽK 1929). Enako velja tudi za ubite civilne osebe, saj tudi po zasedbi njihovega teritorija, ostanejo pod varstvom mednarodnega prava oboroženih spopadov (Tomšič 1942: 76; primerjaj 42.-47. čl. HPVK 1907). Njihova telesa morajo biti pokopana častno, grobovi spoštovani, da jih je možno ponovno najti in identificirati, oz. je za to potrebno že na začetku sovražnosti organizirati ustrezno službo (peti in šesti odstavek 4.čl. ŽK 1929). Takoj po koncu sovražnosti, pa si obe strani izmenjata seznam vseh mrtvih skupaj z seznamom grobišč (sedmi odstavek 4.čl. ŽK 1929). Tako je potrebno postopati tako z ubitimi ali umrlimi vojnimi ujetniki oz. ubitimi ali umrlimi civilisti, ki so se na kakršen koli način znašli v oblasti nasprotne strani (primerjaj Martensenovo določbo; 4.čl. ŽK 1929; 76. čl. HK 1929). Taka oblast mora skrbeti tudi za sestavo, hranjenje in odpošiljanje oporok ubitih oseb (primerjaj Martensenovo določbo; 76. čl. HK 1929). Da je vse to v obdobju 1941-1949 jasno veljalo, izhaja tudi iz III. dela in iz XI. poglavja ŽK za zaščito civilnih oseb med vojno z dne 12. avgusta 1949. S tem v zvezi, v kolikor bi se zgoraj povedano flagrantno kršilo, bi se lahko govorilo o vojnem zločinu in o zločinu proti človečnosti. Tomšič (1942, 29-30) je sredi predmetnega zgodovinskega obdobja dejal, da se »/z/a vojni zločin označujejo dejanja, ki jih storijo pripadniki oborožene sile vojskujoče se stranke, s tem da prekršijo predpise vojnega prava /oziroma v predmetnih primerih mednarodnega prava oboroženih spopadov/ v sovražnikovo škodo. Ta dejanja morajo biti protipravna, zato ne spadajo semkaj dejanja vojnih represalij. Vojnemu pravu nasprotna dejanja so lahko ali vojna dejanja ali obči zločini.« Zločin proti človečnosti, pa najustreznejše definirajo Pilloud et al. (1987: P. 3140, S. 888) v razlagi Protokola I k ŽK: to so nečloveška dejanja kot umor, iztrebljenje, zasužnjevanje, deportacije ali zasledovanja iz socialnih, političnih, rasnih, verskih ali kulturnih razlogov storjena nad katerokoli skupino civilnega prebivalstva, potom oblasti ali potom zasebnih oseb na podlagi napeljevanje te iste oblasti na taka dejanja.nPred temi mednarodno pravnimi kvalifikacijami in določbami Slovenija ne more več zatiskati oči. Komisija zato vztraja, da Služba za vojna grobišča pri svojem delu upošteva naslednja programska načela Komisije Vlade RS za reševanje prikritih grobišč za ureditev prikritih množičnih morišč in grobišč:
1. Topografija
Topografska raziskava, ki jo je vodil dr. Mitja Ferenc, je zajela več kot 600 potrjenih in domnevnih lokacij prikritih morišč in grobišč. Datoteka, predstavljena na internetu (http://www.geopedia.si/?params=T105_L7387_F292#T105_L7387_F69_s11_b4_vF), je uradni dokument, ki zavezuje tudi vse, ki pripravljajo prostorske načrte. Zbrani so podatki o več deset lokacijah, ki jih je potrebno še preveriti. Služba za vojna grobišča nadaljuje topografsko raziskovanje.
2. Register grobišč
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) skladno z zakonom izvede postopek in izda odločbe o vpisu vseh topografsko raziskanih in s sondiranjem potrjenih grobišč v register vojnih grobišč.
3. Popis žrtev
Služba za vojna grobišča v sodelovanju s ustreznimi strokovnimi ustanovami (Inštitut za novejšo zgodovino) in državnimi organi, ki so pristojni za vodenje dokumentacije in drugih dokazil o delovanju vojaških in policijskih organov, zbere in uredi podatke o osebah, ki so bile med vojno in po njej pobite na ozemlju Republike Slovenije in ugotovi lokacije, kjer so pokopane.
4. Sondiranje
Na vseh lokacijah, kjer so bila doslej evidentirana prikrita morišča in grobišča, se opravijo sondiranja in druga preiskovalna dejanja, s katerimi se ugotovi, ali tam dejansko ležijo posmrtni ostanki vojaških ali civilnih oseb, ki so padle ali bile pobite med vojno ali po njej. Sondiranja se opravi po ustreznih strokovnih standardih (forenzična, arheološka, antropološka metoda).
5. Kriminalistična preiskava – akcija Sprava
Ker gre za zločine, ki ne zastarajo, pri sondiranjih in prekopih kot strokovna služba sodeluje tudi kriminalistična služba generalne policijske uprave ali pristojnih policijskih uprav, ki ob sondiranju ali prekopih opravlja svoje naloge s področja preiskave povojnih pobojev ( Akcija »Sprava«) in obenem zavaruje dostop do grobišča, kjer se izvaja delo. Ob najdbi posmrtnih ostankov v evidentiranih vojnih grobiščih se skladno z zakonom opravi preiskava o morebitnem obstoju vojnega ali drugega kaznivega dejanja in za ugotavljanje storilcev.
6. Prekopi
Prekopi se opravijo v grobiščih, kjer po zbranih podatkih vemo, da so v njih pobite predvsem slovenske žrtve. Taka grobišča so predvsem manjša, saj so največja grobišča s slovenskimi žrtvami nedostopna (Stari Hrastnik, Macesnova gorica) oz. identifikacija žrtev še ni možna (rov sv. Barbare).
7. Identifikacija žrtev
Inštitut za sodno medicino je opravil nekaj identifikacij žrtev, vendar identifikacija ni bila redni del postopkov. Identifikacija naj se opravi v primerih, ko gre za izkop predvidoma slovenskih žrtev, za katere vemo, kdo so in imajo še živeče sorodnike.
8. Geodetska odmera in ureditev
Po opravljenem sondiranju oz. v primeru potrjenih morišč in grobišč se v treh mesecih opravi geodetska izmera varovanega in vplivnega območja spomenika. Na vseh lokacijah evidentiranih vojnih grobišč, ki so potrjena s sondiranjem ali z drugimi postopki, se postavijo spominska obeležja, področje, kjer so pokopane žrtve, pa se zavaruje pred vsemi neupravičenimi posegi na način, kot velja po pokopališkem redu za vojna grobišča. MDDSZ v sodelovanju s pristojnimi upravnimi enotami in lokalnimi skupnostmi ministrstvo pripravi program ureditve in vzdrževanje vseh topografsko raziskanih in s sondiranjem potrjenih vojnih grobišč.
9. Kulturni spomeniki
V skladu z določili 2., 3. in 4. odstavka 3. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur. list RS 16/08) se izbrane lokacije razglasi za kulturne spomenike lokalnega ali državnega pomena. V ta namen naj se v postopek razglašanja vključi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Postopno bo treba lokacije, kjer so bila najdena grobišča in ki se ne bodo prekopavala, izločiti iz sedanje rabe. Da se izognemo stroškom, ki bi jih imela država s stalnim plačevanjem odškodnin, ki izhajajo iz 39. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, naj država ta zemljišča odkupi. Kot državni spomeniki oz. spomeniška območja se razglasijo območje Kočevskega Roga, Teznega, rova sv. Barbare v Hudi Jami, Teharje. MDDSZ v sodelovanju s pristojno upravno enoto in Mestno občino Maribor pripravi program za ureditev in vzdrževanje vojnega grobišča v Teznem kot spominskega parka na celotnem področju, kjer so bili s sondiranjem najdeni posmrtni ostanki žrtev in ga uvrsti v program evropske prestolnice kulture 2012.
Ko bodo v rovu sv. Barbare iz prvega prekopane še preostale žrtve iz jaška, bo sprejeta odločitev o končnem kraju pokopa vseh žrtev.
10. Muzejska zbirka
Predmete, odkrite pri raziskovanju prikritih morišč in grobišč, hrani v nacionalni zbirki Muzej novejše zgodovine Slovenije.
11. Kostnice
Za zemljišča, kjer je predvidena gradnja infrastrukturnih objektov ali drugih objektov v javnem interesu, se v zvezi z urejanjem nujnih prekopov grobišč pripravi projekt izgradnje kostnic in preuči možnosti pokopa v grobna polja brez gradnje betonskih kostnic. Odkopani posmrtni ostanki se v primeru, če so identificirani, izročijo svojcem, če to zahtevajo, drugače pa se na pietetni način pokopljejo v skupnih grobiščih oziroma v kostnicah. Zgrajena je kostnica na pokopališču Dobrava v Mariboru, dogradi se kostnica v Škofji Loki.
12. Meddržavni sporazumi
Nadaljuje se sodelovanje po že podpisanih sporazumih, pripravi se sporazume predvsem z državami, nastalimi na območju nekdanje Jugoslavije.
13. Služba za vojna grobišča
Služba za vojna grobišča je trenutno zelo odvisna od trenutnega ne/razpoloženja v Vladi RS oz. MDDSZ. Zato predlagamo, da se pripravi ustanovitev samostojnega zavoda za pokop žrtev vojn in revolucije.
Za racionalizacijo poslovanja naj se združita sedaj razdeljeni proračunski postavki 6661 in 7197 v enotno postavko pod upravljanjem Službe za vojna grobišča.
14. Lokalne skupnosti in civilna družba
Mnogi odzivi nam dokazujejo, da lokalne skupnosti, župnije, skupine državljanov in posamezniki angažirano spremljajo dogajanje, pogrešamo pa njihovega vključevanja in prevzemanja večje odgovornosti pri urejanju vprašanj prikritih grobišč. Zato naj jim Služba za vojna grobišča ponudi več informacij in jih povabi k sodelovanju.
