Umrla dr. Antonia Bernard
| 15.10.2010, 07:47 Matjaž Merljak
Iz Društva Slovencev v Parizu so posredovali novico veleposlaništva v francoski prestolnici, da je umrla profesorica dr. Antonia Bernard, dolgoletna predstojnica katedre za slovenščino na državnem inštitutu za vzhodne jezike INALCO. Kot priznana jezikoslovka je bila prof. Bernardova direktorica Oddelka za Srednjo in Vzhodno Evropo na INALCO, predsednica francoskega komiteja za slavistiko in podpredsednica pariškega Inštituta za slovanske študije.
V akademskih krogih je bila cenjena kot neutrudna in predana pedagoginja in znanstvenica, edina specialistka za zgodovino slavistike v Franciji. Na področju slovenistike je zaorala ledino in opravila ogromno delo: je avtorica nepregledne vrste objav v znanstvenih revijah, pa tudi prvega "Que sais-je" o Sloveniji in prve "Kratke zgodovine Slovencev" v francoščini. Prav tako je pod njenim urednikovanjem nastal prvi multimedijski priročnik za učenje slovenščine, namenjen francoski publiki.
.Dr. Antonia Bernard ima izredne zasluge za poučevanje slovenskega jezika v Franciji sploh Društvo pariških Slovencev se s hvaležnostjo spominja, kako je leta vsako nedeljo popoldne otroke slovenskih izseljencev učila materni jezik, in ker v času Jugoslavije še ni bilo Dopolnilnega pouka slovenščine, je to delala prostovoljno. Na začetku osemdesetih, ko Slovenija še ni bila niti uvrščena na francoski mentalni zemljevid, je prof. Bernardova s svojo mirno, toda neomajno trdovratnostjo dosegla, da se slovenski jezik uvrsti med izbirne predmete na državni maturitetni izpit. Po osamosvojitvi Slovenije pa je v sodelovanju s Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze vzpostavila oddelek za slovenščino na univerzitetni ravni, dodiplomski in podiplomski študij do doktorata.
Prof. Bernardova je zelo zaslužna za razpoznavnost slovenske književnosti na frankofonskem področju. Redno je prirejala literarne večere s slovenskimi pesniki in pisatelji na obisku v Parizu in številna predavanja namenjena široki publiki po vsej Franciji. V zadnjih letih je Antonia Bernard zablestela tudi kot prevajalka - iz tega opusa naj omenimo vsaj francoski prevod Jančarjeve baročne sage Katarina, pav in jezuit in zadnje štiri romane Borisa Pahorja.
Antonia Grobelnik, por. Bernard je bila rojena l. 1942 v Lovrencu na Pohorju. Kot najstarejša hči iz kmečke družine se je že zgodaj navadila trdo delati. Odličnjakinjo so socialistične oblasti s štipendijo usmerile na agronomsko srednjo šolo. Ona pa, že takrat svojeglava, se je raje odpovedala štipendiji, se vpisala na mariborsko klasično gimnazijo in se preživljala z inštrukcijami za otroke premožnih družin. Po maturi je kot varuška odšla v Pariz in tu ostala. Vpisala se je na Sorbono, diplomirala iz slovanskih jezikov, učila ruščino na prestižni pariški gimnaziji Henri IV, se poročila, dobila dve hčerki, doktorirala na temo "Jernej Kopitar in začetki evropske slavistike" in se vživela v Franciji kot vzoren primer uspele izseljenke. Bolezen jo je odnesla ravno, ko se je upokojila na univerzi in se namenila povsem posvetiti prevajalskim in knjižnim načrtom.
Zanjo bi res lahko rekli, da je self made woman: za svoj uspeh se je lahko zahvalila izključno svojim sposobnostim in predanemu delu. Bila je spiritus agens razširjanja slovenske besede, književnosti in kulture v Franciji. Pogrešali jo bomo kot žensko pokončnega značaja, ki je na svoj mili in skromen način premikala gore.
Dr. Antonija Bernard je za prispevek k prepoznavanju Slovenije, njene literature in jezika v Franciji ter zasluge pri ohranjanju narodne zavesti pri naših izseljencih l. 2000 prejela Častni znak svobode Republike Slovenije.
Verski obred je potekal četrtek, 14. oktobra v cerkev Sainte-Anne-de-la-Butte-aux-Cailles v Parizu.
