Po svetu 70 milijonov anglikancev

Cerkev po svetu | 16.09.2010, 10:00

V Veliki Britaniji živi približno 10 odstotkov katoličanov, ostali pa so v večini člani Anglikanske skupnosti, ki je razširjena po vsem svetu. K njej spada približno 70 milijonov vernikov v 450 škofijah.

Vse anglikanske Cerkve ohranjajo občestvo z nadškofom v Canterburyju, ki nosi naslov primasa in velja za središče edinosti. Angleška Cerkev je prvenstveni del Anglikanske skupnosti in je edina, ki še ohranja status državne Cerkve. Anglikanska Cerkev je na začetku ohranjala katoliški nauk, odklanjala pa je papeško avtoriteto.

V celoti objavljamo zapis, ki ga je pripravil dr. Bogdan Dolenc.

1. Zgodovina anglikanske Cerkve

O anglikanski Cerkvi se navadno zatrjuje, da zgodovinsko izhaja iz odločitve kralja Henrika VIII., da se proti volji papeža loči in ponovno poroči. To sicer drži, a je preveč poenostavljeno. Henrikov zakon s Katarino Aragonsko je bil cerkvenopravno dokaj vprašljiv. Katarina je bila vdova po Henrikovem bratu in takšen položaj je v srednjem veku veljal za zakonsko oviro. Kolikor je znano, je bil Henrik VIII. prvi, ki je dobil od papeža tozadeven spregled in postavljalo se je vprašanje, ali je bil dispenz veljaven in ali ni bil zakon zaradi vsega tega sploh neveljaven (ničen).

Kralj ni imel moških potomcev. S tem je bilo na kocki ne samo njegovo vladarstvo, ampak tudi varnost in mir celotnega ljudstva, saj je bila ogrožena kontinuiteta vladanja. Poleg vsega tega se je želel poročiti z dvorno damo Ano Boleyn in je zato od papeža zahteval, da njegov zakon razglasi za ničnega. Torej ni zahteval ločitve, kot se navadno trdi, ampak cerkvenopravno ničnostno razglasitev, ki mu jo je papež odklonil.

Kralj se je domislil, da se mu zavoljo tega vprašanja sploh ni treba obračati na Rim, ampak da je najvišje cerkveno sodišče v Angliji pristojno za takšne razsodbe. Pravni odnosi med Rimom in Anglijo so bili dejansko že dlje časa napeti in nerazčiščeni. Rimsko cerkveno pravo in veljavno deželno pravo sta si v več točkah nasprotovala. Zaradi nenehnih sporov med svetnim in cerkvenim sodstvom je vladala pravna negotovost. V tem položaju in seveda tudi zaradi svojih namenov glede poroke je kralj l. 1533 izdal izjavo, s katero bistveno omejuje možnosti sklicevanja (apelacije) na Rim. Domača sodišča je razglasil za pristojna in ta so še istega leta razglasila, da je Henrikov zakon s Katarino Aragonsko neveljaven, že obstoječi zakon z Ano Boleyn pa veljaven.

Naslednje leto (1534) je parlament izdal »Odlok o suverenosti« (Act of Supremacy), v katerem se kralj označuje kot edini in najvišji zemeljski poglavar angleške Cerkve (»the only supreme head in earth of the Church of England«). A tudi to še ni pomenilo cerkvenega razkola, ampak je bilo še vedno na črti izročila srednjeveške Cerkve, v kateri so se kralji samoumevno pojmovali kot poglavarje krščanstva in so imeli tudi jurisdikcijsko (pravno) oblast kot npr. imenovanje škofov. Henrik je s tem hotel napraviti konec neprestani pravni negotovosti, ki je vladala zaradi nasprotujočih si pravnih sistemov. Njegovi poročni načrti so tej zadevi dali še dodatno dinamiko. Kralj je od škofov zahteval, da prisežejo na odloke o suverenosti. Kdor je odklonil, je veljal za veleizdajalca in bil kaznovan s smrtjo. Znani žrtvi tega sta bila l. 1535 škof Janez Fisher, ki je bil še v ječi imenovan za kardinala, ter lord kancler Tomaž More.

V teh letih sporov, v katerih se je v Angliji pokazala dolgo zadrževana protirimska naravnanost, so se s celine sem začele širiti ideje reformatorjev. Svojo moč so pokazale najprej v kritiki meništva (redovništva) in samostanskih posesti. Ideji reformatorjev o tem, da meništvo ne ustreza Svetemu pismu Nove zaveze, se je pridružil še pohlep kralja. Med leti 1535 in 1540 so ukinili vse samostane, ustanove in bratovščine in njihovo posest podržavili. Pri tem so kralja v veliki meri podpirali tudi škofje.

Tako je redovništvo v Angliji skoraj povsem propadlo. Spričo teh dogodkov je papež Pavel III. (1534–1549) leta 1538 izobčil Henrika VIII., čeprav je slednji v teoloških in liturgičnih vprašanjih razmišljal zelo konservativno. Leta 1521 je proti Lutru napisal spis Obramba sedmerih zakramentov in na podlagi tega od papeža prejel naziv »Defensor fidei« (Branitelj vere).

Po smrti Henrika VIII. je šla angleška cerkvena zgodovina dokaj vijugasto pot. Pod mladoletnim kraljem Edvardom VI. (1547–53) so se reformatorske ideje nezadržno širile. Anglija je postala refugium (pribežališče) za preganjane protestante. Prevladale so radikalne reformne sile. Edvarda je nasledila Marija, hči Henrika VIII. in Katarine Aragonske. Iz velikega spoštovanja do svoje matere in do rimske Cerkve je poskušala zaustaviti in izničiti reformacijo. Pri tem se je poslužila tudi nasilja. Ena od žrtev je bil Cranmer, bivši canterburyski nadškof. S takšnim ravnanjem si je prislužila ne le vzdevek »katoliška«, ampak tudi »krvava«. Mariji je sledila kraljica Elizabeta I. Deželo je spet popeljala v smer reformacije, a odločilne besede niso več imeli radikalni, temveč bolj zmerni reformatorji. Skušala je ohranjati sredino med katolištvom in puritanizmom. To ji je kar dobro uspevalo, dokler je ni 1570 papež Pij V. (1566–1572) osebno izobčil. Hkrati je njene podložnike odvezal od prisege zvestobe in določil, da se poslušnost kraljici kaznuje z izobčenjem. To se je izkazalo za usodno. Za kraljico je bil odslej vsak katoličan možni veleizdajalec. Bala se je tudi za svoje življenje. Njen odgovor na papeževo bulo izobčenja je bilo preganjanje katoličanov.

V srednjem veku so si papeži jemali pravico odstavljati kralje. Papež je imel po božjem pravu (iure divino) polnomočje, da svetnim vladarjem odvzame oblast. Če se ta ne ukloni in vztraja na svojem položaju, velja za uzurpatorja, nasilnika, ki se ne more več sklicevati na božjo postavitev. To načelo se je povezalo še z naukom o tem, da je tirana dovoljeno umoriti, pri čemer je odstavljeni kralj veljal za tirana. Spričo razmer v Angliji se je ta argument izkazal za zelo nevarno orožje. Angleški kralji so se ob ravnanju papežev čutili naravnost primorane, da se odrečejo Rimu in da zatirajo katoličane, če niso hoteli postavljati v nevarnost svojega življenja in svoje oblasti. Rim je preprečil vse kasnejše poskuse kraljev, da bi si zagotovili lojalnost katoliških podložnikov s tem, da so od njih zahtevali prisego zvestobe. Prisega bi namreč pomenila zanikanje papeževe pravice odstavljati kralje; za podpis takšne izjave pa je bila določena kazen izobčenja.

Angleška cerkvena zgodovina sicer ne pozna verskih vojn, kakršna je bila npr. tridesetletna vojna v Nemčiji, pozna pa celo vrsto krutosti do nasprotnikov in drugače verujočih. Najbrž tudi ravnanje Rima ni bilo najbolj modro. V Angliji je vsak katoličan veljal za zarotnika in državnega sovražnika. Surova preganjanja katoličanov niso bila stvar naključja. T. i. »smodniška zarota«, v kateri so hoteli katoličani l. 1605 razstreliti parlament s kraljem vred, je samo višek v celi vrsti podobnih zgodb. Zato je v teku stoletij postal odpor proti vsemu rimskemu za angleško miselnost nekaj samoumevnega. Zelo je razširjeno gledanje, ki ga izraža izrek »No popery« (Samo papeštva ne!). Papež Urban VIII. (1623–1644.) je prišel do spoznanja, da so »papeži, njegovi predhodniki, zakrivili izgubo Anglije«.

Zelo dolgo je trajalo, da se je ta zategnjenost nekoliko razrahljala. Do drugačnega gledanja je prišlo šele v 19. stol. znotraj oxfordskega gibanja, katerega duša je bil kasnejši spreobrnjenec John Henry Newman (1801–1890). Z znanstveno in pastoralno (pridigarsko) dejavnostjo je skušal prenoviti cerkveno življenje, znova uveljaviti tradicionalno katoliške prvine v angleški Cerkvi in z vsem tem oblikovati prenovljena, živa verska občestva. Prvič po ukinitvi s strani Henrika VIII. so v angleški Cerkvi spet nastali redovi.

2. Konfesionalne posebnosti

Za konfesionalno istovetnost anglikanizma sta najpomembnejši dve deli, ki sta sad reformnega delovanja kralja Henrika VIII. in Thomasa Cranmerja, nadškofa v Canterburyju: to sta Splošni molitvenik (Knjiga skupne/splošne molitve) (Book of Common Prayer) in 39 členov (39 Articles). Thomas Cranmer se je že kot študent v Cambridgu seznanil z idejami nemške reformacije. Kasneje je na potovanjih navezal osebne stike z več reformatorji. Leta 1532 ga je Henrik VIII. s papeževim dovoljenjem imenoval za canterburyskega nadškofa.

V tej vlogi si je Cranmer prizadeval, da bi ljudem omogočil dostop do Svetega pisma. Sestavil je lekcionar (knjigo beril) v domačem jeziku in začel delati na molitveniku, ki je kombinacija mašne knjige, obrednika za delitev zakramentov in brevirja za ljudsko rabo. Napisal je mašne molitve v angleščini, ki so jih lahko ljudje molili med latinsko mašo. Pri oblikovanju bogoslužja sta ga vodili dve načeli: razumljivost in svetopisemska usmeritev. Obredi so poenostavljeni, svetniške legende skrčene.

Pod Henrikom VIII., ki je razmišljal konservativno, je imel Cranmer komaj kaj uspeha. Kralj je celo prepovedal zasebno branje Svetega pisma kot tudi liturgijo v angleščini. Pod regentstvom Edvarda VI. je imel Cranmer vpliven položaj in je lahko nadaljeval reformno delo. Odlok o poenotenju (Act of Uniformity, 1549) je odpravil rimski obred in kot obveznega predpisal molitvenik Book of Common Prayer. Prva izdaja te odslej uradne liturgične knjige je bila še sorazmerno konservativna, druga (1552) pa je že kazala močan vpliv kalvinizma. Mašne molitve so bile nasilno prikrojene, da ne bi izražale daritvenega značaja maše. Kasneje dodane rubrike so naglašale značaj maše kot obeda in postavljale pod vprašaj Kristusovo resnično navzočnost.

Cranmer je imel odločujoč vpliv tudi na formulacijo nauka angleške Cerkve. Verski členi (42), ki jih je sestavil l. 1553, so bili osnova za »39 členov« angleške Cerkve, ki jih je parlament l. 1571 razglasil in ki so do danes obvezujoči. Skupaj z molitvenikom sestavljajo nekakšno anglikansko veroizpoved. Usmerjeni so proti tedanjim zlorabam, a njihova govorica ni vedno jasna. Včasih zavračajo zlorabo, včasih pa tudi določen nauk. Ugotoviti je mogoče vpliv Lutra in Augsburške veroizpovedi pa tudi Kalvina. Ponekod ostajajo ti členi povsem konservativni, npr. glede treh stopenj cerkvenih služb (škof, duhovnik, diakon). Nasplošno velja, da sta anglikanska teologija in cerkvena ureditev ohranili smisel za tradicijo. Ravnali so po načelu: »Nočemo definirati ničesar, česar ni že Bog definiral v Svetem pismu; prav tako nočemo v Cerkvi spremeniti ničesar, kar naravnost ne nasprotuje Božji besedi.« Zato je bilo Angliji prihranjen marsikatero »razbijanje podob«, ki je pretresalo Cerkve reformacije na celini.

Vztrajanje pri utrjenih strukturah se kaže zlasti v kontinuiteti cerkvenih služb (ministry). Za razliko do drugih Cerkva reformacije je anglikanizem ohranil tri stopnje cerkvene službe: škofovstvo, duhovništvo in diakonsko službo in s tem tudi apostolsko nasledstvo. Pri posvetitvi Matthewa Parkerja, Cranmerjevega naslednika na canterburyskem sedežu, so poskrbeli za to, da sta bila dva od štirih škofov posvečevalcev posvečena že pod Henrikom VIII. Nikakor niso hoteli postaviti pod vprašaj neprekinjeno apostolsko nasledstvo v službah. To nasledstvo v službah je vse do danes bistveno (konstitutivno) za anglikanske Cerkve. V tej točki se anglikanizem ujema s pravoslavnimi Cerkvami in tudi s katoliško in starokatoliško Cerkvijo.

Pri povezovanju s protestantskimi Cerkvami, ki niso ohranile te strukture služb, je nastalo vprašanje, kako je treba presojati takšne Cerkve brez hierarhične strukture (brez škofovstva). Na to vprašanje dajejo anglikanci troje različnih odgovorov. Nekateri zastopajo mnenje, da spada škofovstvo k bistvu (»esse«) Cerkve. Potemtakem evangeličanske Cerkve, ki so brez škofovstva, niso Cerkve v pravem pomenu besede. Druga smer pravi, da spada hierarhična struktura k polnosti Cerkve (»plenum esse«). Ti postavljajo uvedbo škofovstva kot pogoj za cerkveno občestvo. Unija z neškofovskimi Cerkvami predpostavlja ponovno posvečenje nositeljev služb, ki niso škofje. Tretja skupina pa vidi v službah diakona, duhovnika in škofa le dobro in koristno organizacijsko obliko Cerkve (»bene esse«), pri kateri sami anglikanci vztrajajo, ker se je dobro obnesla, a je od drugih Cerkva ne morejo zahtevati, ko gre za zedinjenje z njimi.

Ta različnost izhodišč znotraj ene Cerkve glede nedvomno važnega vprašanja razodeva, da anglikanizem združuje v sebi različne, celo nasprotujoče si poglede tudi v središčnih zadevah. To njihovo sposobnost označujejo z izrazom »comprehensiveness« – širina, širokosrčnost, tolerantnost, razumevnost. Anglikanizem se razumeva kot nekaj vseobsežnega, mnogoličnega. V eni Cerkvi med seboj povezuje in spravlja različne usmeritve. Pod eno cerkveno streho obstajajo »visoka«, »nizka« in »široka Cerkev« (High Church, Low Church, Broad Church). Te označbe prihajajo iz časov, ko je bilo mogoče razlike med družbenimi razredi razbrati od tod, kakšnega bogoslužja se je kdo udeleževal. »Visoko Cerkev« so sestavljali ljudje gornje družbene plasti, establishmenta. Pri njih ima bogoslužje velik pomen. Cerkvene službe spadajo k neobhodnemu bistvu Cerkve. Bogoslužje »visoke Cerkve« se komaj kaj razlikuje od katoliškega. Danes se ta smer imenuje tudi »anglokatoliška«.

Na drugi strani je »nizka Cerkev«, ki je poudarjeno puritanska. Puritanizem stoji na črti reformiranega izročila in hoče očistiti Cerkev slehernih nebibličnih prvin in ceremonij. Za Low Church je značilen minimum bogoslužja, odlikuje pa jo intenzivno delovanje na socialnem področju. To krilo Cerkve se je zavzemalo zlasti za angleško delavstvo. Pri njih je razširjen liberalen duh, teoretične trditve in formulacije vere so bolj v ozadju, v ospredju pa stoji praktično delovanje. »Broad Church« ni nekaj vmesnega, ampak izhaja iz poskusov v 19. stol., da bi tradicionalno cerkveno in krščansko življenje preželi z modernim znanstvenim duhom. Ta smer se označuje tudi kot »evangelikalna« ali »liberalna«. Večina anglikancev se ima enostavno za anglikance, ne da bi se sami prištevali k enemu ali drugemu od naštetih kril.

Te tri skupine nimajo oblike kakšne trdne cerkvene organizacije. Prehodi med njimi so tekoči, ne gre za pripadnost neki Cerkvi. V eni župniji obiskovalec lahko doživi bogoslužje z vso liturgično slovesnostjo, v drugi pa nadvse skromno puritansko bogoslužje brez slovesnih oblačil in ceremonij, kjer pa je v središču vabilo k socialni angažiranosti. »Comprehensiveness« zaobjema in med seboj spravlja oboje. Anglikanska Cerkev je vajena tega, da znotraj sebe zedinja tudi poglede, teološka mnenja in zamisli, ki se tudi v bistvenem razhajajo. Tako predstavlja anglikanizem obliko nekakšnega znotrajcerkvenega ekumenizma.

3. Ekumenska usmerjenost

Anglikanska cerkvena skupnost je družina Cerkva, ki se je z misijoni razširila po deželah nekdanjega britanskega Commonwealtha. Katekizem iz leta 1967 opredeljuje »Anglican Communion« kot »družino Cerkva znotraj vesoljne Kristusove Cerkve. Drži se apostolskega nauka in strukture (ureditve, order). Članice so med seboj in s škofovskima sedežema Canterburyjem in Yorkom v polni zakramentalni skupnosti.«

Najvažnejši organ, ki predstavlja in udejanja edinost znotraj svetovne »anglikanske skupnosti«, je lambethska konferenca. V presledku 10 let se vsi škofje zberejo v palači Lambeth v Londonu, kjer je uradni sedež canterburyskega nadškofa. Prvo takšno srečanje je bilo 1867. Te konference nočejo biti niti koncil v katoliškem smislu niti sinode v protestantskem. Pojmujejo se kot zborovanje zaradi izmenjave izkustev in obravnave skupnih vprašanj. Kljub temu so imele te konference odločujoč vpliv na razvoj anglikanske skupnosti.

Lambethske konference služijo edinosti znotraj anglikanske skupnosti. Spričo notranje raznoličnosti se je vedno postavljalo vprašanje, kako zagotavljati notranjo edinost in kje so meje te edinosti. To vprašanje je bila spodbuda, da so na zborovanju leta 1888 določili pogoje, ki jih anglikanska skupnost postavlja za edinost Cerkve. To so:

1. priznanje, da Sveto pismo vsebuje vse, kar je človeku potrebno za zveličanje;
2. priznanje nicejske veroizpovedi kot zadostne;
3. priznanje krsta in svete večerje za zakramenta, ki ju je postavil Kristus;
4. priznanje »zgodovinskega škofovstva«.

Te štiri točke odtlej veljajo za osnovo pri vseh prizadevanjih anglikanskih Cerkva za edinost. Kasneje so 2. točko razširili s tem, da so kot alternativno sprejeli tudi apostolsko veroizpoved. Anglikanska skupnost se počuti povezana v eno z vsemi Cerkvami, ki priznavajo te štiri točke in je z njimi pripravljena stopiti tudi v unijo.

V naštetem se kaže ekumenska usmerjenost anglikanske Cerkve. Ekumenski duh je bil opazen vse od časov reformacije. Že Cranmer je vabil vse evropske reformatorje v Anglijo, češ: tu smo v veri varni in svobodni, o vseh spornih vprašanjih se lahko dogovorimo in osnujemo skupnost vseh Cerkva, ki za svojo najvišjo normo priznavajo Sveto pismo.

Od časov Elizabete I. se anglikanizem giblje med katolištvom na eni in puritanizmom t. j. zagovorniki radikalne reformacije na drugi strani. Anglikanska Cerkev se je razumela kot »srednja« ali »tretja pot« (via media) med Rimom in radikalnimi reformatorji. Puritanska gibanja so bila vedno znova zavrnjena, zato pa so se pogosto osamosvojila in osnovala samostojne skupnosti.

Anglikanska skupnost sebe ne pojmuje kot edino pravo Cerkev, ampak kot »družino Cerkva znotraj vesoljne Kristusove Cerkve«. Drugim Cerkvam ne odreka njihove cerkvenosti. V oxfordskem gibanju v 19. stol. so to misel izrazili s pomočjo t. i. »teorije vej Cerkve« (Branch-theory), ki pravi, da je Cerkev samo navzven razdeljena, njena nevidna edinost pa ni prizadeta in traja še naprej. Različne Cerkve so kakor veje enega drevesa, ki so zrasle iz debla stare (prvotne) Cerkve. Raznovrstnost Cerkva ne nasprotuje edinosti drevesa. Raznoličnost in diferenciacija v verskih vprašanjih ne ukinja edinosti Cervve.

Ker je anglikanska skupnost ohranila zgodovinsko škofovsko službo, se ponaša z zvestobo izročilu stare Cerkve in s tem, da se v tej stvari ujema s katolištvom in pravoslavjem. Naglašanje Svetega pisma kot najvišjega pravila pa jo povezuje s protestantskimi skupnostmi. Zato anglikanska Cerkev meni, da opravlja vlogo mostu (odtod naziv: Bridge Church) med katoliško in reformatorskimi Cerkvami. Ekumensko odgovornost zelo resno jemlje. Važen mejnik v nastajanju modernega ekumenskega gibanja je bila lambethska konferenca l. 1888, ki je na vse kristjane apelirala v smislu zedinjenja med Cerkvami (Appeal to all Christian People) na osnovi zgoraj omenjenih štirih točk. Carigrajski patriarh je v odgovoru na ta apel zatrdil, da priznava veljavnost anglikanskih posvečenj. Predstavniki anglikanske Cerkve so bili vedno vodilni v ekumenskem gibanju.

Stiki s pravoslavjem so že stari, uradni so se začeli že ok. 1600. Obravnavali so predvsem vprašanje cerkvenih služb in pripustitve k evharistiji, a pravega uspeha ni bilo. Od 1920 se lambethskih konferenc kot gostje udeležujejo tudi predstavniki pravoslavja. Anglikanski predlogi za interkomunijo (skupnost pri obredih) so bili skoraj brez izjeme zavrnjeni. Nekatere pravoslavne Cerkve so vendarle priznale anglikanska posvečenja. Ena od ovir zbliževanj je tudi znana »comprehensiveness«, ki dovoljuje zastopanje stališč, ki so za pravoslavne nesprejemljiva, pa tudi skupnost angleške Cerkve s švedskimi luterani, ki so ohranili škofovstvo.

V zadnjih desetletjih je prišlo do številnih poskusov, da bi premagali razkole med anglikanci in skupnostmi, ki so se razvile iz puritanskega krila. Prizadevali so si za unijo z metodisti, a brez uspeha. Razlog za to je bil tudi obzir v odnosu do katoliške Cerkve in pravoslavnih Cerkva. Bali so se, da bi takšna unija s skupnostjo iz puritanskega izročila, prizadela dobre odnose do teh dveh in ostalih Cerkva, ki imajo škofovsko ureditev.