Povest Kalista blaženega Newmana opisuje čas preganjanja kristjanov

Slovenija | 15.09.2010, 10:08

Papež Benedikt XVI. bo 19. septembra med obiskom v Birminghamu razglasil za blaženega kardinala Johna Henrya Newmana. Letos se spominjamo 120-letnice njegove smrti, saj se je novi blaženi rodil leta 1801 v Londonu, umrl pa leta 1890.

Newman je bil začetnik in eden izmed voditeljev „oxfordskega gibanja“, ki je znotraj uveljavljene anglikanske Cerkve iskalo korenine pravega krščanstva in sprožilo pravi verski preporod. Po letih iskanja in dolgih notranjih bojih se je leta 1845 pridružil katoliški Cerkvi. Po več desetletjih napornega dela, zaznamovanega z nasprotovanji zunaj in znotraj katoliških vrst ter celo obtožbami liberalizma, mu je papež Leon XIII. leta 1879 izkazal priznanje z imenovanjem za kardinala.

Newman je eden najvidnejših predstavnikov katolištva v Angliji 19. stoletja, pa tudi pomemben katoliški mislec. Pisal in razmišljal je v veliko smeri. Njegova dela se dotikajo filozofije, zgodovine, pedagogike, morale in duhovnosti, v središču pa je seveda teologija. V slovenskem prevodu smo dobili njegova dela Zagovor mojega življenja, Vôdi me, dobrotna luč ter Premišljevanja in molitve, iz katere je vzet tudi križev njegov pot, ki je izšel leta 1989 pri Ognjišču.

Tem Newmanovim delom se sedaj v slovenščini pridružuje še njegov zgodovinska povest Kalista, ki je izšla pri Ognjišču. Dogajanje je postavljeno v sredino tretjega stoletja, v čas Decijevega preganjanja kristjanov. To, da je kardinal povest postavil v to obdobje, ni naključje. Ta čas je sam dobro poznal, saj ga je prav študij spisov cerkvenih očetov privedlo v naročje katoliške Cerkve. Umestitev to obdobje avtorju predstavlja uresničitev modela krščanske popolnosti prav zaradi pripravljenosti za pričevanje do krvi, za mučeništvo. V tej luči, hkrati pa z veliko mero treznega spoznanja, da je milost mučeniškega pričevanja dana le redkim, Newman v povesti razmišlja o vprašanjih, ki so bila in so aktualna ne samo v 3., ampak tudi v našem in vseh drugih stoletjih: nasprotje med zaupanjem zgolj v zemeljske stvarnosti in odprtostjo za transcendenco; soočenje s sovraštvom do vere in krščanski odgovor nanj; strah in privlačnost mučeništva, predvsem pa njegova pričevalnost. Nadškof Anton Stres je v spremni besedi o povesti zapisal: „Marsikatero podobnost s sedanjostjo bomo prepoznali tudi v okolju zgodbe, kjer so pravi kristjani manjšina in kot taki izpostavljeni preizkušnji, zasramovanju in preganjanju. In ne nazadnje, Newman nam sporoča, da brez trdne, žive, osebne vere in evharistične povezanosti s Kristusom ter povezanosti v krščansko skupnost ni mogoče vztrajati v zvestobi. Tudi za našo zvestobo danes ni druge poti.“