Pesem Nediških puobov

Slovenija | 28.08.2010, 18:00

Za oddajo cikla Pevci zapojte, godci zagodte smo spet segli v pevsko izročilo Slovencev v zamejstvu. Pravzaprav so nam ga pevci predstavili kar sredi Ljubljane, na prostoru pred Slovenskim etnografskim muzejem. Konec minulega meseca je Glasbena matica v goste povabila pevsko skupino Nediški puobi iz Beneške Slovenije na prireditev Bomo eno po domače.

Nediške puobe v Sloveniji poznamo že od leta 1973, ko so na pobudo prof.Pavla Merkuja pri Helidonu posneli svojo prvo LP vinilno ploščo. Pozneje se je umetniški vodja Nediških puobov, gospod Giuseppe – Bepo Chiabudini, z bratoma in sestro več let udeleževal srečanja pevskih družin Družina poje, ki že desetletja poteka zadnjo nedeljo v avgustu v Andražu pri Polzeli. Nediški puobi so pred leti zapeli tudi na prireditvi Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani. Vseskozi pa nastopajo povsod tam, kjer jih radi poslušajo. Pesem so ponesli tudi med Slovence na tujem, v Brazilijo, Kanado, Avstralijo in v druge evropske dežele. Imajo tri zgoščenke in knjižico o delovanju skupine in notnimi ter besednimi zapisi več pesmi, ki jih pojejo.

V poletnem, a hladnem in na dež čakajočem večeru so Nediški puobi številno občinstvo, ki se je zbralo pred Slovenskim etnografskim muzejem, ogreli z izredno občutenim, zanosnim in blagozvenečim večglasnim petjem. Med devetimi možmi sta samo še dva pevca iz prvotne zasedbe: Giuseppe Chiabudini, ki je umetniški vodja skupine in Graziano Crucil, ki je predsednik skupine. Pridružujejo se jim še mlajši: Diego Causero, Luigi Causero, Toni Trinco, Roberto Bevilaqua, Giorgio Rutar, Walter Franz in Bruno Dorbolo.

V podajanju in slogu petja Nediškim puobom ni enakih v Sloveniji. Barvitost, slikovitost in tista značilna beneškoslovenska zanesenost izrazito barvajo njihovo prepevanje. Pesmi so ljubezenske, vojaške, izseljeniške in pojejo največkrat o odhodu od doma, družine, ljubice. So pa tudi vesele in šaljive, o vinu, o muzikantih....vse te so pevci izbrskali iz svojega spomina ali nabrali iz spomina starejših ljudi iz nediških dolin ter jih prevzeli v svoje štiriglasje.

V oddaji Pevci zapojte, godci zagodte zvenijo naslednje pesmi: Jes san an buog cigan, Pjasan tega pijanca, Bleda lunca, Dekle muoja ne hod za mano, Jubica na zelenin vartu stoji, Lieuše rože nja na svetu, Odpri me dekle kamberco, Te pozdraven jubca muoja, Muzikanti, pa novejši kot sta pesem o različnih obrteh z naslovom Ta u naši vasi in pesem zidarja Prekleta mauta. Tu sta tudi dve različici znanega napeva: slovenska Oj, božime ter furlanska Zrindulaje. Poleg pesmi pozornost namenjamo še narečju nediških dolin, jeziku, v katerem se, žal, tudi Beneški Slovenci vse manj sporazumevajo, saj doma v družini zdaj v glavnem govorijo italijansko.

Domača pesem, menijo pevci, v domačem narečju, veliko pripomore k ohranjanju slovenskega jezika. Najmlajšim in mladim v Beneški Sloveniji prav s temi pesmimi, poleg učenja knjižne slovenščine v špeterski dvojezični šoli, vračajo znanje maternega jezika.

V oddaji pesmim dodajamo še odlomke iskrivih pripovedi v narečju nediških dolin o pevski skupini, druženju pevcev, iskanju napevov pri domačinih, obnavljanju pesmi in o vsebinah nekaterih pesmi.

Pripovedujejo Bepo Chiabudini, Graziano Crucil in Giorgio Rutar – Jur.