Dialog - iskati resnico in v njej živeti

| 04.08.2010, 07:46 Matjaž Merljak

Prvi vrhunec 22. romanja teh Slovenij 1. avgusta 2010 na Svetih Višarjah je bilo predavanje mons. Jožeta Kopeiniga, rektorja katoliškega doma v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Spodbudil je k dialogu in iskanju resnice.

Spodobi se, da se Vam najprej predstavim.

Prihajam iz zgodovinske Karantanije, iz dežele, kjer je sv. škof Modest oznanjal našim prednikom evangelijske resnice in krščanske vrednote in je s svetiščem pri Gospe Sveti postavil zibelko slovenskega krščanstva in krščanskega slovenstva.

Prihajam iz dežele, kjer je sv. Hema že takrat povezovala štajerske, kranjske in koroške doline in jih tudi še danes združuje v zaupni veri ter z romarskim navdušenjem. Krka, Gospa Sveta, Ptujska Gora, Sveta Gora, Brezje in mnogi drugi romarski kraji so pomembna in poglavitna mesta v naši zgodovini. Tukaj čutimo duhovni utrip naroda in to so mesta, ki povezujejo ljudi, nebo in zemljo, Boga in človeka.

Prihajam iz dežele, v kateri sta Urban Jarnik, Matija Maja Ziljski in drugi sanjali o trdnejših povezavh med slovanskimi narodi.

Prihajam iz dežele, ki ji je Anton Martin Slomšek posvetil 13 svojih mladostnih let in kjer je bil naš prvi blaženi posvečen v duhovnika v celovški stolnici in kjer je v Možberku izpovedal oporočne besede: »Vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike«.

Prihajam iz dežele, od koder je Mohorjeva družba v Celovcu bogatila slovenski narod s knjigami in mu tako utirala pot v večjo osvečenost in kulturno pomlad.

Prihajam iz sedanje dvojezične Koroške, kjer se je moral slovenski človek vedno boriti za svoje pravice in jih je imel toliko, kolikor si jih je priboril in si jih je priboril toliko, kolikor se jih je posluževal.

Prihajam iz dežele, v kateri so duhovniki Sodalitete postavili v Tinjah izobraževalni in prosvetni dom, hišo dialoga med slovensko in nemško govorečimi Korošci, hišo dialoga in srečanja za vse rojake, ne glede na to, za katero geografsko, politično ali ideološko mejo kdo živi.

Na tinjskem vrtu je zasajena lipa, ki je tako stara oz. mlada, kakor je mlada svobodna in samostojna Slovenija. Njena lepa rast in čvrsta krona obetata še nadaljnji razvet in bujno rast – upam tudi Sloveniji.

Zbrani smo na sv. Višarjah, na tej strateški točki Združene Evrope, kjer so se že nekdaj zbirali verniki romanskih, slovanskih in germanskih narodov.

Tu se niso zbirale armade z orožjem in nabojem sovraštva drug proti drugemu, temveč z nabojem vere in ljubezni, sprave in bratstva med narodi.

Bivši nemški kancler Konrad Adenauer je nekoč izrekel tako lepo misel, namreč da so romarski kraji pravšnja glavna mesta sveta. Tu se zgrinjajo množice ljudi, ponižnih in preprostih, a polni božje moči in volje graditi boljši svet. Romarski kraji, če povzamemo prispodobo od nogometnih iger za svetovno prvenstvo, so stadioni duhovnosti, kjer pa ne tekmujejo drug proti drugemu, temveč skupno za srečnejšo prihodnost vseh ljudi.

Zbrani smo sredi vrhov gorá, ki se tako dostojanstveno dvigajo proti nebeški modrini. Tu nas navdaja osrečujoči občutek, da smo bliže nebesom kakor zemlji in da so nebeški mikrofoni neposredno naravnani na naše prošnje, molitve in pesmi, a tudi na našo zahvalo in slavo Bogu, ki nam je namenil tako čudovit zemeljski raj od panonskih nižin, prek koroških jezer do prostranega vrta okoli Triglava pa do sredozemskih morskih obal. Sv. Višarje so zgovoren simbol združene Evrope, kraj srečanja in dialoga med sosednjimi narodi in kulturami.

Bog, ki je oče vseh ljudi in Marija, ki je priprošnjica vseh zemljanov, imata tukaj svoje posebne avdience za vse, ki se zaupanjem priporočajo za vse duhovne dobrine, ki naj bi bogatile vse verne romarje in po njih vse bližnje in daljne narode – sosede.

V svežem zraku gorskih višarskih višin in ob tem častitljivem verskem pomniku razmišljamo o potrebi in nuji dialoga, ki naj bi nam omogočal bolje spoznati resnico o naši zgodovini, se z njo spraviti in v njej sproščeno zaživeti.

Dialog - resnico iskati in v njej živeti.

Skupna zgodovina povezuje in tudi razdvaja. Zgodovinska resnica je samo ena, čeprav jo vsak po svoje spoznava, tolmači, zagovarja ali širi. Resnica ima navzven toliko obrazov in tolmačev, kolikor je ljudi, ki so isto resničnost doživeli, dotrpeli, ustvarili in uveljavili. Vemo, da v veliki meri drži, da jo tisti, ki piše zgodovino naroda, prikroji in da s tem tudi usmerja prihodnost. Zgodovinskih knjig ne bi smeli pisati s črnilom, temveč samo s svinčnikom, da bi lažje vnašali poznejše uvide ali popravili napake.

Dokončno resnično zgodovino bomo razumeli šele iz večnostne razdalje. Naš narod nima tako slavne ali sloveče zgodovine kakor mnogi drugi in večji narodi. Kot narod hlapcev in dekel, kot ljudstvo zgaranih ljudi, a hkrati ljudstvo, ki se je v cerkvah in v nedeljskih šolah učilo črkovati lastno usodo in prepevati pesmi upanja in boljše prihodnosti, je stopil naš slovenski narod v vsej skromnosti na oder zgodovine.

20. stoletje pa je usodilo narodu težke preizkušnje. Nadutost nemškega nacionalsocializma je hotela narod spet poriniti v hlapčestvo in drugorazrednost. Nemški fašistični škornji so teptali dostojanstvo naroda in ga poniževali. Sledili so nato rdeči akterji brezbožnega komunizma, ki so hoteli uničiti vero in razosebiti človeka.

A mnogi so se uprli in darovali svoja mlada življenja v kočevskih jamah, v teharskih samicah ter v Hudi jami ter še na mnogih že znanih in še neznanih ter zamolčanih moriščih. Kri teh sinov in hčera slovenskega naroda se še ni posušila v pozabi ter vedno glasneje kliče po spravi in slogi, ki temelji na priznavanju krivde pred Bogom in na spravi, ki jo podarja le ON, ki je kot nedolžni pravičnik molil na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«. Tudi naši nedolžni borilci za resnico so dobivali udarce, a so vendar zmagali. Hvaležni smo blaženemu Lojzeju Grozdetu in mnogim drugim mučencem za moč in zgled njihove vere.

O slovenski narod, ko si stopil vidneje na oder zgodovine, si se sam oškropil s krvjo bratomornih zločinov! Tako si izgubil svojo cankarjansko nedolžnost, ko si zatajil in oskrunil svoje vrednote in vrline, svoje poštenje in spoštovanje do otrok iste matere in iste očetnjave. Tako naš narod ni opravil dobrega izpita pred zgodovino. Zato tudi ni boljši od drugih narodov, verjetno pa tudi ne slabši.

A tu na Višarjah se narod zave, da se more dvigniti v duhovne višine sredi skalnatih zubljev gorskih orjakov, ki vabijo slovenske rojake, italijanske in furlanske sosede ter avstrijske romarje k svetišču, ki nam že več sto let oznanja, da je isti Bog Oče vseh narodov in da je Marija vodnica k Bogu, ki nas Slovence ne ljubi manj in drugih ne bolj, kakor nas je vedno ljubil – tudi v naših zgodovinskih in sedanjih preizkušnjah.

Ruski pisatelj Tolstoj je rekel: Ljubi zgodovino svojega življenja, ker v njej te Bog zanesljivo spremlja. Isto bi lahko rekli: Ljubi zgodovino svojega naroda, ker tudi njo spremlja Bog, saj je Bog usmiljenja.

Dialog – iskati resnico in v njej živeti

Ob soočenju z našo zgodovino, ob ideološki, socialni in kulturni razdvojenosti ne samo našega naroda, temveč splošno celotne človeške družbe, je DIALOG najpomembnejša nuja današnjega časa za obvladovanje in reševanje problemov in sporov v svetu. Nekateri trdijo, da sodobni človek sploh ni sposoben iskrenega dialoga in da v svetu velja le beseda močnejšega.

In vendar je tudi res, da dokler se politiki, gospodarstveniki srečujejo pri konferencah, simpozijih in sestankih, smo tako dolgo obvarovani vsaj vojnih spopadov. Kjer in kadar pa se prekine dialog, pogosto spregovori orožje. Dostikrat se je človeštvo že znašlo pred odločitvijo; ali dialog ali vojna. Angleški premier Winston Churchil je menda povedal pomenljive besede: »Če bi se znali pravočasno in jasno pogovoriti, bi druga svetovna vojna ne požrla več kot 100 milijonov ljudi«!

Sploh pa je dialog v globaliziranem svetu, ki je postal tržnica najrazličnejših ideologij in svetovnih nazorov, edina možnost, da stopimo na areopag in skupaj z drugimi iščemo resnico o človeku, o svetu in o Bogu. Nihče ni več vsevedni učitelj v vprašanjih, ki zadevajo družbo in svet, ker resnice ni mogoče iskati brez dialoga z drugače mislečimi. Ruski mislec in pisatelj Vladimir Solovjev pravi: »Človeku od zunaj vsiliti že prikrojeno resnico, ne da bi vprašali po njegovi misli, bi pomenilo takó človeka kakor tudi resnico oropati njunega notranjega dostojanstva«. A ne samo v velikem svetu in v mednarodnih odnosih je dialog še kako nujen. Tudi v osebnem življenju je dialog – pogovor najpomembnejši način ustvarjati zaupanje drug do drugega.

Kako pa je z dialogom med nami in tudi v Cerkvi?

Dobri in sedaj blaženi papež Janez XXIII. je pozval Cerkev z drugim Vatikanskim koncilom k dialogu s svetom. Povedal je, da ima Cerkev sicer božje resnice, a jih more oznanjati ljudem le, če tudi ona sma najprej posluša ljudi. Cerkev mora najprej sama prisluhniti Bogu in ljudem in šele potem more spregovoriti o tem, kar ji naroča Bog. Pastoralna konstitucija II. Vatikanskega koncila o Cerkvi v sedanjem svetu to izpove v naslednjih zvenečih besedah: »Veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost današnjih ljudi, posebej ubogih in vseh kakorkoli trpečih – to je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovih učencev«.

Zelo zanimivo je, da je papež Pavel VI., ki je nadaljeval koncil, posvetil svojo prvo encikliko/okrožnico »Ecclesiam suam« dialogu in s tem podčrtal, kako je dialog pomemben in potreben v osebnem, družbenem življenju, pa nič manj v Cerkvi in v velikem svetu.

Človek je iskalec resnice

Resnica je ena sama, čeprav ima toliko obrazov, kolikor je ljudi, ki jo iščejo. Vsa resnica ni nikomur dostopna. In človek spozna navadno samo tisti vidik resnice, ki jo je odkril kot odgovor na svoja vprašanja. Resnica vedno presega naša še tako globoka spoznanja. Če smo iskreni in ponižni, bomo izrekli z velikim znanstvenikom: »Kar vemo, je kapljica, česar še ne vemo, je morje«. (Newton)

Če to velja za znanstveno odkrivanje zakonitosti v prirodi in naravi, velja to še veliko bolj za duhovni svet, za dušo in srce človeka, zate in zame.

Kako prav ima pesnik Janez Menart, ki razmišlja o človeku takole:

Pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim,
začudeno me zro oči in vprašajo:
Sem jaz res ti?
A pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem!

Na poti do ene in edine resnice nismo tekmeci, temveč vedno le sopotniki in romarji, ki v medsebojni izmenjavi, v dialogu več spoznajo kakor vsak sam.

Dialog zahteva ponižno spoznanje, da nihče nima monopola nad resnico – noben učitelj, noben duhovnik, noben državnik, tudi ne noben papež. Samo eden je lahko rekel: Jaz sem resnica! Vsi drugi smo na poti k resnici – včasih na različnih poteh, po različnih ovinkih, strminah ali bližnicah. Dialog ni in ne more biti zmagoslavje enih nad drugimi. Pri dialogu ni zmagovalcev in premaganih, temveč le skupno obogateni z novimi spoznanji. Torej pri dialogu ni poraženih in poraza, ker ne zmaguje človek, temveč skupno spoznana ista resnica. Ali niso ta skromna spoznanja še kako aktualna za idejne in besedne dvoboje med predstavniki iz različnih ideoloških in političnih strelnih jarkov? Tudi še danes?

Resnico spoznamo le, če jo ljubimo.

Izven ljubezni in spoznanja! Apostol Pavel nas opominja: Veritatem in caritate facietis – udejanjite resnico v ljubezni. Ljubezen je torej pogoj, da resnico spoznamo, a tudi pogoj, da jo drugim posredujemo. Kdor hoče z drugimi stopiti v dialog, mora najprej pridobiti njihovo simpatijo, njihovo srce. Najlažje, najbolj zagotovo pa si pridobimo simpatijo drugih, če jih pozorno poslušamo. Ali tudi mi vsi nismo najbolj hvaležni njim, ki nas poslušajo, ki nam posodijo svoje uho, svoj čas, svoje srce? Latinska beseda za medsebojno razumevanje se glasi: »con-cordia«, ne »con-mentalitas«, to pomeni, najprej se mora odpreti srce, šele nato razum.

Koliko plodnejši bi bili naši pogovori in dialogi, če bi upoštevali Cankarjevo spodbudo, ki pravi: "Ne v besedi, temveč v zvoku je ljubezen". Tudi potrebno jasno besedo lahko izrečemo tako, da ne rani in odbija, temveč spodbuja in povezuje.

Resnico spoznati, je eno, v njej živeti je drugo in vendar isto. Rekli smo že, da resnico spoznamo le, če jo ljubimo, a tudi v njej živeti moramo le, če jo ljubimo. Dialog je poiskus zediniti ljudi v ljubezni in resnici, v resnici in v ljubezni.

P. Lombardi, ki je imel predavanja in duhovne vaje za koncilske škofe in je s svojimi mislimi o dialogu močno vplival na koncilske dokumente, je dejal: »Dialog je sveto dejanje, je zakramentalno dogajanje, kajti z iskrenim dialogom se v ljubezni bližamo Bogu, ki je Resnica in Ljubezen in se s spoštovanjem bližamo ljudem, ki so naši sopotniki k resnici«.

Ker je dialog tako pomembno in sveto dejanje, mora biti vedno najprej dialog z Bogom. Le kdor moli, bo prečistil svoje besede pred Bogom. Mučenka sestra Edith Stein, sozavetnica Evrope, je izpovedala: »Moje hrepenenje po resnici je bila ena sama molitev«. Papež Janez XXIII. je priznal, da je pred vsakim pomembnim pogovorom s posameznimi pogovornimi partnerji najprej zanje molil. In njegova srečanja z ljudmi so bila očarljiva.

Cilj dialoga ni, da množimo besede, marveč da raste ljubezen, da zmaga resnica. Dialog pomeni, iskati resnico in v njej živeti! Živeti v resnici, pa ne pomeni, da smo duhovni ali idejni astronavti, temveč le ponižni sopotniki in romarji k vedno globlji, a skupno spoznani resnici.

Resnica je ena, a v dialogu najdemo različne poti do ene in iste resnice. Živeti v resnici pa moremo le, če ljubimo Resnico z veliko začetnico, skupno spoznamo resnico in ljudi. Izven ljubezni ni spoznanja in ne življenja!

Tu bi se morali ustaviti pred Bogom pred svojo lastno vestjo in pred vestjo naroda, in se vprašati kaj smo se učili iz preteklosti, iz pojmovanja zgodovine, ki še vedno razdaja ljudi na desne in leve, na črne in bele, na krivce in žrtve, na verujoče v ideologije in na verujoče v Boga.

Človek ni tako dober, kot so njegova vidna dobra dela, in tudi ne tako slab, kot so njegovi grehi! Le v iskrenem dialogu in z vzravnano hrbtenico bomo premagali, kar nas še ločuje in le tako bomo sposobni za iskreno spravo.

Tako bo na Kalvariji slovenskega naroda spet zasijalo sonce vstajenja in naši dnevi se bodo začeli z novim upanjem ter končali s prijaznim srečanjem, ne samo s somišljeniki, temveč tudi s tistimi, ki nam s svojimi dvomi ali kritiko pomagajo k prepričljivi iskrenosti pred Bogom in pred drug drugim.

Ko bomo sedaj kmalu v tem višarskem svetišču stopili v dialog z Bogom in Marijo, si vzemimo s seboj še čudovite besede dobrega sedaj blaženega papeža Janeza XXIII. iz njegovega dnevnika. Te besede so hkrati oporoka in program.

Človek je največji, kadar kleči;
najlepši, kadar moli;
najmočnejši, kadar odpušča;
Bogu najbolj podoben, kadar ljubi!

Hvala za potrpežljivo poslušanje!