Poromali smo v Medžugorje

Slovenija | 02.07.2010, 09:12

Šesti dan radijskih počitnic smo se odeli v bele počitniške majice in poromali v Medžugorje, ki nedaleč od Mostarja v sedanji Bosni in Hercegovini leži v predelu, kjer živijo Hrvatje in je že trinajst stoletij krščansko.

Sv. Maša v cerkvi sv. Jakoba je bila lepa in mogočna. Spremljali ste jo lahko tudi prek valov Radia Ognjišče in prek spleta. O vsebini pridige upokojenega nadškofa Urana pa smo poročali tule.

Medžugorje je prvič omenjeno leta 1559, župnija, posvečena sv. Jakobu, pa je bila ustanovljena 1892. Cerkev in hrib v bližini sta bila prizorišče več prikazovanj. Medžugorje s štirimi okoliškimi vasmi je rimskokatoliška župnija, v kateri živi približno 4.000 ljudi. Pastoralna skrb je zaupana duhovnikom hercegovske frančiškanske province Marijinega vnebovzetja.

Pot z avtobusom

Pot do Medžugorja je trajala približno tri ure. Upokojenega nadškofa Urana smo si med vožnjo malce razdelili in bili veseli, da je bil gost v večih avtobusih, ne le v enem. Na poti smo se tudi v mislih in besedah pripravljali na kraj milosti v Medžugorju. Molili smo rožni venec in poslušali posebno vnaprej pripravljeno oddajo o Medžugorju in Marijinih prikazovanjih. G. Uran pa je dodal še svoje doživljanje Medžugorja, ki ga je opisal tudi v svoji pridigi med mašo.

29 let Marijinih prikazovanj

Do prvih prikazovanj je prišlo na hribu v bližini cerkve, nato v bližnji soseščini in povsod, kjer so bili vidci. 24. junija 1981 se je šestim mladim, starim od enajst do sedemnajst let, začelo vsakodnevno dogajati, kakor sami trdijo, da vidijo in govorijo z Devico Marijo. Marija naj bi jim že kmalu na začetku povedala, da je Kraljica miru. Približno po enem letu sta še dva druga enajstletnika začela doživljati notranja razsvetljenja, med katerimi naj bi bila v stiku z Marijo.

Za posredovanje Marijinih sporočil niso bili izbrani samo vidci, temveč vsa skupnost. Za kraj je zelo značilen duh spokornosti (spovedi, vzpon na kraj prikazovanj in na hrib Križevac), po vrnitvi na domove pa se priporoča romarjem (poleg posta dva dni v tednu, ob sredah in petkih, ob kruhu in vodi) vztrajna in nenehna molitev. V naročilih je vedno znova tudi vabilo k spreobrnjenju, vztrajno poudarjanje nujnosti pokore in molitve za odvrnitev nesreč, ki jih povzročajo grehi sveta, vedno bolj oddaljenega od Boga.

Dogodki se še vedno nadaljujejo; spremenile so se razmere v samem kraju in življenjske okoliščine vidcev, videnja in Marijina sporočila pa se nadaljujejo in širijo z ustreznimi publikacijami. Prav zato, ker se pojav še ni končal in ker je očitno zelo kompleksen, pristojna cerkvena oblast, Škofovska konferenca Bosne Hercegovine, doslej še ni podala dokončnega uradnega mnenja. 15. avgusta 1993 je začasno potrdila veljavnost romanj.

Romarji

Ocenjujejo, da je do leta 2005 obiskalo Medžugorje vsaj 35 milijonov romarjev vseh narodnosti, med katerimi so mnogi prišli večkrat. Običajno se njihova pot po svetem kraju začne v kapeli prikazovanj, nato pa se vzpnejo na kraj prvega prikazovanja. Zvečer se v cerkvi udeležijo bogoslužja z razlago sporočil, svete maše in molitve, neke vrste rožnega venca, značilnega za krajevno ljudsko pobožnost. Romarji obiščejo tudi kraje, kjer živijo vidci, in se pogovarjajo z njimi. Vzpnejo se tudi na Križevac in tam molijo. Posebnost je navada domačih romarjev, da molijo rožni venec z razprostrtimi, dvignjenimi rokami, v roki držijo rožni venec in po kolenih krožijo okoli Marijinega kipa. V Medžugorju ni mogoče spregledati sadov notranje zavzetosti, ki spodbuja ljudi k nenehni vztrajni molitvi in ki je od začetka prikazovanj do vojne v nekdanji Jugoslaviji zajela vso krajevno skupnost. Tamkajšnji prebivalci so bili prvi, ki so spremenili svoje življenje in so z vztrajno molitvijo v zgled vsem. Tisti, ki romajo v Medžugorje, se vrnejo pomirjeni in vedri in zdi se, da so dosegli spravo s seboj, kar se prenaša tudi na druge.

(iz knjige Svetišča vsega sveta; izdalo Ognjišče 2007)

Crnica – kraj prikazovanj

Tudi počitnikarji smo se povzpeli na Crnico – kraj prikazovanj. Skalnata široka pot je kar požirala dolgo „belo reko“ počitnikarjev, ki smo se v molitvi in tišini vzpenjali proti kipu Kraljice Milosti. Pot ni bila naporna, a za marsikoga tudi najbolj enostavna ne. Smo pa lahko hvaležni Bogu, da nam je pot olajšal z nekaj oblaki in vetrom, ki so v času našega vzpona pregnala soparo … Ganljivo je bilo videti, kako so mlado dekle štirje fantje nesli na prenosnem stolu s hriba. Kako močna vera je to. Mladega fanta so pripeljali v invalidskem vozičku do vznožja, potem pa se je s pomočjo bergle v eni roki in izdatne pomoči prijatelja, ki ga je podpiral na drugi strani, podal na to dolgo in zahtevno pot na Crnico v upanju, da mu Marija pomaga …

Mnogi počitnikarji so dejali, da je bilo romanje sicer lepo, a da ga je vredno doživeti tudi v daljši, 3-dnevni različici, katere del je tudi češčenje Rešnjega Telesa skupaj z več-tisoč-glavo množico, kar da romanju še poseben čar. Sploh, ker je med romarji toliko mladih …

Skupnost Cenacolo

Romarski dan smo izkoristili še za obisk skupnosti, v kateri živi približno 90 nekdanjih odvisnikov od trde droge iz 22-ih držav že od leta 1983. Ustanoviteljica je bila častna sestra mati Almira, ki je pomagala nesrečni mladini na ulicah Torina. Dva mlada fanta Josip in Darko sta prek pričevanja orisala način življenja teh fantov, ki se živijo izključno s pomočjo darov obiskovalcev in od prodaje spominkov, ki so tudi njihovo ročno delo. Pravita, da živijo enostavno življenje brez cigaret, časopisov, televizije in alkohola, a jim nič ne manjka. Čistijo, kuhajo, perejo na roke, gradijo vse sami. Veliko tudi molijo in Boga prepoznavajo ne nekje daleč stran, pač pa prek ostalih fantov v skupnosti. Josip pravi: „V fantih sem našel Boga, v njihovi nesebični pomoči. Tu smo, da najdemo svoj smisel življenja. In nič ni vredno, če človek ne najde Boga.“ Živijo kot velika družina, ki vsakega fanta sprejme, čeprav so vsi ostali že obupali nad njim.

Nazajgrede smo v avtobusu peli in premlevali občutke minulega romarskega dne, ki se je prav gotovo vsakega dotaknil na malce drugačen način. Sploh tistih, ki so pred Marijo prišli s prošnjo po ozdravitvi ali zahvalo za uspešno prestano operacijo …

In kaj nas čaka sedmi dan? Izlet na slapove Krke, ki sicer ni zajet v programu, za radijce športni dan. Zvečer pa se že veselimo slovenskega večera ob glasbi in pesmi. Juhej, z nami bo harmonika – naš Miha Močnik pride z ansamblom.

FOTOGALERIJA