Kresnice
»Bog daj, Bog daj, dobro večer«
Prišlo jih je šest – deklet Kresnic – iz Adlešičev, vasi v Beli krajini, pod katero teče topla reka Kolpa. Na njenih bregovih in ob dolgem slapu si poleti v čisti vodi lahko ohladite vročično telo in spočijete dušo.
Kresnice so letos že popotovale od hiše do hiše in stopale v krog kresnih vencev ter s pesmijo zaželele dobro leto, zdravje in veselje.
Na radio Ognjišče so mlado poletje prinesle to soboto, le nekaj dni po poletnem solsticiju. Pripovedovale in zapele so svoje domače ljudske pesmi. Najprej tisto koledniško, staro kresno pesem, s katero vsako leto znova obujajo šego kresovanja in ohranjajo tudi star način petja s pretekanjem. Kresovanje od hiše do hiše so mlajša dekleta povzela po starejših Kresnicah, ki tudi še z njimi skupaj zapojejo. Ne samo kresno pesem, tudi druge, značilne belokranjske, ki imajo največkrat pridih srečanja s sosednjo kulturo. »Ne vemo, zakaj so te naše belokranjske pesmi tako otožne«, so nam povedale Kresnice to soboto, »nekaj mističnega, pravljičnega je v njih. Moramo se kar dobro zamisliti, kadar želimo zapeti kakšno vedrejšo ali pa šaljivo.«
No, oddajo, v kateri je zazvenelo pristno obkolpsko in adlešičko narečje, je spremljalo raznovrstno zvočno gradivo: od petja v živo, nadalje posnetkov že omenjene kresne pesmi, prek ljubezenskih napevov, do enega od najstarejših zvočnih zapisov, ki so nastali 1914. leta prav v Adlešičih, do skupnega petja mlajšega in starejšega rodu Kresnic ter do druženja pevk z viniškimi tamburaši v novejši pesmi Od kod si dekle ti doma.
Belo krajino kot pokrajino za Gorjanci in ob Kolpi omenja že Valvazor, čeprav je ime dobila šele v 19.stoletju. Njene značilnosti so v precejšnji izoliranosti krajev, v mejnosti, in zgodovinskih dogodkih kot so na primer upadi Uskokov v 15. in 16. stoletju, kar je pustilo svoj pečat tudi v kulturi in jeziku. Tudi samo izročilo se, kot navadno v odročnih in zaprtih krajih, razlikuje od osrednje slovenskega, saj tukaj plešejo kola, ob tamburicah tudi pojejo, kar je vpliv sosednjih hrvaških krajev. Poleg jurjevanja in kresovanja, dveh šeg, ki jih zdaj v Črnomlju že desetletja načrtno obujajo s folklorno-turističnimi prireditvami, je prav v Adlešičih živo ohranjeno kresno koledovanje in petje kresnih pesmi od hiše do hiše.
V tej vasi že desetletja deluje Kulturno umetniško društvo Božo Račič, ki združuje blizu 8o članov od 5. do 8o. leta starosti: posvečajo se ohranjanju lastne kulturne materialne in duhovne dediščine. Pri gospe Tatjani Požek, eni od Kresnic, denimo, kar cela družina deluje v društvu: pojejo, igrajo tamburice in plešejo. Gospa Katica Adlešič, pevka starejše skupine Kresnic - predic pa je pred časom pripovedovala, kako so skupine iz Bele krajine, tudi iz Adlešičev, leta 1908, ob 60 letnici vladanja cesarja Franca Jožefa, nastopile na Dunaju in s tem zastopale slovensko kulturno izročilo v takratni Avstro Ogrski.
Današnje mlajše Kresnice so: Majda Veselič, Tončka Jankovič, Mateja Ivanušič, Petra Atanasov, Tatjana Požek, Petra Prijanovič, Tina Prijanovič, Ana Veselič in Iva Željko.
O kresovanju in obhodih Kresnic v okviru Krajinskega parka Kolpa piše njegov direktor Boris Grabrijan iz Adlešičev:
Kres je najskrivnostnejši dan poletnega obdobja, saj je takrat sonce najvišje, praznujemo pa ga 24. Junija. Večer pred tem imenujemo kresni večer. Astronomsko pa je najdaljši dan 21. junij. Ljudsko izročilo pravi: "O kresi se dan obesi" - dan se začne krajšati. Kres je že od nekdaj povezan z najraznovrstnejšimi verovanji, obredi in praznovanji, predvsem pa je kres povezan z ognjem. Tako na večer pred godom svetnika Janeza Krstnika po mnogih slovenskih krajih kurijo kresove. Da bi bil ogenj kot sonce, ki je vir vsega živega, čim bližje nebu, so kresove zanetili po hribih in gorah. Ogenj naj bi tudi pomagal soncu, ki po poletnem solsticiju začne pešati.
Ponekod na predvečer kresnega dne okrasijo hiše s praprotjo. Včasih so otroci zato prinesli iz steljnikov velike šope praproti in jo potrosili po hiši. To noč namreč hodi okrog sv. Janez Krstnik in počiva na tej praproti. Ko je zjutraj praprot uvela - je to dokaz, da se je svetnik spočil na njej. Ta praprot je nato hišo vse leto varovala pred ognjem.
Praprot in ivanje rože so včasih zatikali tudi za okenske okvirje. Zelo pomembno je verovanje v skrite zaklade. Če si brez greha, se ti utegne zgoditi, da v kresni noči dvigneš zaklad, - govori stara pripoved. Druga legenda o kresni noči pravi, da lahko človek s pomočjo praprotnega semena na to noč postane neviden in razume živalsko govorico.
V Beli krajini, najbolj prav v Adlešičih pa se je ohranila navada petja Kresnic na kresni večer. V Adlešičih se ta tradicija ohranja neprekinjeno že stoletja. Ker vse fare ne morejo obresti vsako leto obiščejo nekaj vasi. Letos sta peli dve skupini Kresnic v okolici Adlešičev in ena na Preloki. Kresnice-predice (starejše) so vztrajale s kresovanjem do 2. ure zjutraj. Tudi tam kjer so družino dvignile že s postelj so bili obiska iskreno veseli.
Kresnice se ustavijo pred hišo, pred katero je pripravljeno "kolo" (krog iz ivanjih rož in orlove praproti), saj je to znak da jih gospodinja pričakuje. Stopijo v krog in zapojejo "Bog daj, bog daj dober večer ..." V pesmi opevajo lepo in pridno gospodinjo in jo spomnijo, da imajo veliko hoda in malo zaslužka ... Ko jih gospodinja obdari z jajci in denarjem se ji s petjem zahvalijo "... za ta lipi dar...". Gospodinja kresnicam ponudi še pijačo in jedi. Kresnice pojejo pesem "s pretekanjem", spremlja pa jih "piskač", ki ves čas piska na piščal - kresna pesem se namreč ne sme prekiniti - če bi se kresnice zmotile bi se ta prekinila, piskač pa skrbi, da "glasba" teče neprekinjeno.
