Pred tremi leti se je poslovil nadškof Alojzij Šuštar
Na praznik apostolov Petra in Pavla, na dan duhovniških posvečenj, 29. junija 2007, je nadškof Alojzij Šuštar končal svojo zemeljsko pot in prestopil prag večnosti. Tako so duhovniška posvečenja in prve nove maše potekale v znamenju slovesa dolgoletnega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Bog ga je poklical k sebi, potem ko je maševal in pogledal Božjo besedo za naslednji dan.
V dneh do pogreba nadškofa Alojzija Šuštarja se je v kapeli Zavoda sv. Stanislava, kjer je bival zadnja leta, in v stolnici od njega poslovilo več deset tisoč vernikov. Po pogrebni maši so njegovo krsto položili v kripto v kapeli Janeza Nepomuka v ljubljanski stolnici. V dneh slovesa je mnoge v Sloveniji pa tudi drugod po svetu močno nagovoril zgled nadškofa, ki je bil poln vere, zaupanja v Božjo previdnost in odprtosti za bližnjega. Odlikoval se je po delavnosti, vestnosti, natančnosti, jasnosti in preudarnosti. Pomenljiv je bil tudi del njegove oporoke, ki ohranja svoje sporočilo tudi danes. Med drugim je v njej zapisal: "Svojega naslednika, vse duhovnike, redovnike in redovnice kakor tudi vse vernike ljubljanske nadškofije in verne Slovence doma in po svetu še enkrat prosim, da storijo vse in si prizadevajo z vsemi svojimi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest."
Z nadškofom Šuštarjem smo bili močno povezani tudi radijci
Radijski sodelavci smo deset let živeli skupaj z nadškofom Alojzijem Šuštarjem, saj naš studio domuje v Zavodu sv. Stanislava, kamor je prišel po upokojitvi. Nadškof se je zavedal, da je Radio Ognjišče glas Cerkve, zato je bil z njim povezan od vsega začetka. Ljubljanski studio je zaživel novembra 1994, ko smo začeli z oddajanjem neprekinjenega 24-urnega programa. Radijske prostore je naslednji mesec blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar. Ob tej priložnosti je med drugim dejal, da ima katoliški radio posebno poslanstvo v naši Cerkvi. Povedal je, kako so si pred več kot desetimi leti prizadevali, da bi mogli dobiti svoj radio. Zbrali so zakonske predpise, zanimali so se pri vatikanskem radiu o tehnični ureditvi, a žal je bilo takrat nemogoče uresničiti ta načrt. Zato je bil nadškof Šuštar izredno vesel, da se je Francetu Boletu posrečilo začeti z radiem najprej v Kopru in zatem še v škofovih zavodih v Ljubljani. Nadškof je zatem opozoril na poslanstvo radia, saj naj bi bila vsa sredstva, ki jih Bog daje človeku na voljo, v službi evangelija, ki pomeni "blago vest" - veselo oznanilo. Tudi sam je z zavestjo pastirja prek njegovih valov nagovarjal vernike doma, rojake po svetu in vse Slovence. V letih, ko je bolezen prizadela njegov sluh, je rad spregovoril o duhovnih temah, o svojem življenju, o spominih na slovensko pomlad in osamosvojitev ... Ob 25-letnici škofovskega posvečanja je k zahvalni maši povabil tudi sodelavce radia, ker smo živeli pod isto streho. Ko smo hodili mimo kapele, smo ga pogosto videvali na vozičku pod daritvenim oltarjem, kako je zatopljen v tihi molitvi nepremično zrl predse. Njegova molitev, ki je bila namenjena ljudem, Cerkvi in vsemu slovenstvu, je izprosila blagoslov tudi našemu delu. Z njegovo smrtjo je naša radijska postaja zgubila prijatelja in obenem dobila priprošnjika v nebesih.
