Slavi KoširSlavi Košir
Aleš KarbaAleš Karba
Petra StoparPetra Stopar

Nadškof Turnšek: Božja drznost vedno očara

| 27.06.2010, 19:36

V mariborski stolnici je popoldne nadškof Franc Kramberger daroval zlato mašo. Pri oltarni mizi so se mu pridružili mariborski nadškof pomočnik Marjan Turnšek, ljubljanski nadškof Anton Stres, ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, celjski škof Stanko Lipovšek, murskosoboški škof Peter Štumpf, novomeški škof Andrej Glavan, mariborski pomožni škof Jožef Smej in apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello.

Somaševali pa so tudi redovni predstojniki in številni duhovniki. Nadškof Turnšek je v nagovoru po evangeliju spregovoril o pomenu duhovniške službe.

Duhovniki mariborske nadškofije so z današnjo slovesnostjo obhajali tudi dan njihovega duhovniškega posvečenja. Zato je nadškof Turnšek spregovoril o življenju in poklicanosti duhovnika. Duhovniška pot je podobna Jezusovi poti, je dejal nadškof Turnšek, saj po njih išče brate in sestre po poteh sveta, da bi jih privedel k Očetu.

„Na tej poti v Jeruzalem smo duhovniki poklicani k spreobrnjenju od ognja, ki uničuje sovražnike, do plamena, ki použiva nas same v ljubezni do bližnjih“, je dejal nadškof Turnšek in izpostavil dve duhovnikovi posebnosti: „Duhovnik namreč dela nekaj, česar noben človek ne more storiti sam od sebe: v Kristusovem imenu izgovarja besedo odveze naših grehov in tako s pomočjo Boga spreminja naše življenje. Duhovnik izgovarja nad darovi kruha in vina besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega Kristusa samega, Vstalega, njegovo telo in kri, ter tako spreminjajo prvine sveta.“

Bog po besedah nadškofa Turnška uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. To je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem. „Ta Božja »drznost« vedno očara; saj ne more biti drugače. Kdo ne bi bil prevzet ob dejstvu, da smo, bratje in sestre, udje Kristusovega vstalega, živega in v zgodovini delujočega Telesa.“

A še čudovitejša duhovnikova naloga je posvečevanje preko zakramentov Cerkve, je dejal nadškof Turnšek in poudaril vlogo duhovnika, da ljudi vodijo do resničnega stika z Bogom. To je po njegovih besedah še posebej pomembno v današnjem času, ko se v ljudeh širi globoka potreba po duhovnosti. Duhovnike je zato povabil, naj se vrnejo v spovednice, pa tudi k redni in pogosto spovedi. „Zaradi te tesne povezanosti s Kristusom in Cerkvijo je greh duhovnika še posebej boleča in krvaveča rana na skrivnostnem Kristusovem telesu. Tudi v tem slovesnem praznovanju ne moremo drugače, kakor da se pridružimo papežu Benediktu v močni bolečini Cerkve zaradi grešnega ravnanja nekaterih duhovnikov, in za svoje sprejmemo tudi njegovo opravičilo“, je dejal nadškof Turnšek.

Potem ko se je nadškofu Krambergerju zahvalil za 50 let duhovništva pa se je spomnil še na tisto zadnjo noč, preden je bil posvečen v duhovnika. Tako je dejal:

Takole je dejal: Vemo pa tudi, da je ob tisti zadnji predduhovniški noči, v kateri ste namesto spanja poromali k Materi Božji v Ruše, ostala neprespana in darovana še marsikatera noč, prečuta z Gospodom, ko je vaš mladostni duhovniški korak hitel preko župnije Maribor – Sveto Rešnje telo, se za vrsto let ustavil v Slomškovem dijaškem semenišču in še zlasti, ko se je umiril v izkušen predstojniški korak, kateremu je papež mogel zaupati Slomškovo škofijo, ko je nujno potrebovala duhovno tankočutnega pastirja.

Naj povemo še to, da so pred sveto mašo pripravili molitveno uro, med katero so prebirali odlomke razmišljanj in govorov nadškofa Krambergerja o duhovništvu.

Odlomki iz nagovorov nadškofa Krambergerja o duhovništvu:

Kdor vzame svoj križ, soodrešuje svet

Ko je bil Kristus s svojimi učenci na poti v kraje Cezareje Filipove, je hotel zvedeti, kaj ljudje mislijo in govorijo o njem, kakšno je javno mnenje o njem. Želja in tudi potreba vsakega človeka je, da zve, kako nanj gledajo drugi, kako ga obravnavajo, vrednotijo, kaj mislijo in govorijo o njem.

Svet, množice, javnost različno ocenjujejo ljudi, situacijo, dogodke. Tako je bilo tudi v Jezusovem času. Eni so mislili, da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, tretji, da je eden od prerokov, ki so jih v preteklosti pobijali njihovi predniki.

Na vprašanje: »Kdo je za vas Jezus Kristus?«, mnogi odgovarjajo: »Ne poznam ga.« Grozno je, da se danes rojeva rod, ki Kristusa ne pozna, ga ne ljubi in ne sovraži, ga ne priznava in ne taji, ga ne moli in ne preklinja - rod, za katerega Kristusa ni bilo in ga ni - rod, ki izjavlja: »Ne poznam ga, ne vem, kdo je!«

Kdor prav odgovori, vzame svoj križ in hodi za njim, živi njegov evangelij, nadaljuje njegovo delo, soodrešuje svet od sebičnosti za ljubezen, od sovraštva za mir, od greha za milost. Samo tako postajamo bolj njegovi in svet okrog nas bolj Božji.

Bog je moje življenje

Odločil sem se za Kristusa. Toda kakšen je moj odgovor danes, tukaj in sedaj na Jezusovo vprašanje: »Kdo sem jaz zate? Kdo si ti, moj duhovnik?« Ne gre za filozofsko-teološki odgovor, naučen, nekoč prebran, gre za eksistencialno-življenjski odgovor. Če Kristus ni več moje vse, če ni več to, kar je bil nekoč zame, ni njegova krivda, ampak moja, ker on je zvest, on se ne kesa svojih darov. Če Kristus zame ni več tisto, kar je bil, ko me je poklical, ko sem bil novomašnik, ko sem bil pripravljen dati zanj svoje življenje, ko sem vse zapustil in šel za njim, potem sem kriv jaz. On se ni zmotil in si ne bo premislil, tudi ko gre zame, za moj primer.

Samo če z življenjem potrjujem, kar oznanjam in govorim drugim; samo če živim, kar učim; samo če moje življenje postaja in ostaja pričevanje, bo imelo učinek pri drugih, a kar je še važnejše, jaz sam bom imel več moči iti po tej poti naprej, ker spoznavam, da sem srečen in vesel, da sem našel sebe v Bogu in da je Bog moje življenje!

V čem je moja moč?

Kristus je o sebi rekel, da mora Sin človekov veliko pretrpeti. To velja tudi za duhovnika; veliko mora pretrpeti, posebej še dandanes. Prav v teh trenutkih se vidi, koliko smo Kristusovi, koliko z njim bdimo, čujemo, molimo, trpimo, umiramo. To je najtežja preizkušnja naše vere, našega zaupanja in ljubezni do Kristusa, do Cerkve, izpit naše usposobljenosti za trpljenje, izpit zrelosti naše duhovniške osebe, duhovnikova matura.

Nad vse pomembno je v teh trenutkih, kje in kdo je moja moč! Ali je v meni, v mojem razumu, volji, svobodi, izkustvu, iznajdljivosti? Ali je moja moč v drugih, prijateljih, znancih, v župniji? Koristen sem, sposoben, znam govoriti, nastopiti, komunicirati, zato me sprejemajo, ljubijo, spoštujejo, iščejo. In ko se vse to spremeni zaradi nove situacije, premestitve v novo župnijo ali zaradi bolezni, starosti, zaradi neuspeha, ogovarjanja, krivice, celo zaradi člankov v časopisju in objav v medijih, kdo in kje je tedaj moja moč? Ali pa je moja moč v Bogu? Vse drugo mine, nas vara, nas pusti na cedilu, edino Bog je zvest.

Bratje v Kristusu

Jezusove napovedi, da mora Sin človekov veliko trpeti, učenci niso mogli razumeti in sprejeti, ker je bila pred njegovo smrtjo in vstajenjem. Mi smo v tem na boljšem, ker gledamo v luči že uresničenega vstajenja. Vendar napoved velja za vsa stoletja, tudi za danes. Kristus jasno izjavlja: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Če je bila to njegova pot, potem je in bo tudi naša pot. Tako so ga razumeli učenci po vstajenju, tako ga je sprejela in živela Cerkev od apostolske dobe do danes.

Sobratje! Kako pomembno je prijateljstvo s človekom, ki nas razume, ki nam pomaga, da se osvobodimo, da odkrijemo svojo notranjost in kar nosimo v njej, kar nas veseli ali žalosti, kar je dobro ali slabo, sveto ali grešno, kar nas teži k tlom ali pa nas dviga v nebesa. Naj bo to nauk za nas duhovnike in naša srečanja na »slovenskem Judovem«, v gorah in dolinah naših župnij, dekanij, da bi znali drug drugega intuitivno razumeti. Nismo društvo, ne člani stranke, ne uslužbenci podjetja, zato morajo biti naši odnosi drugačni. Smo bratje po posvečenju, smo v posebnem »zakramentalnem bratstvu«, bratje po poklicanosti in poslanstvu; vsem želimo biti vse, ker nič ni naše. Kako doživeto odmeva pesem na veliki četrtek pri obhajanju zadnje večerje: In zvesti bratje si bodite!

Prinašati upanje

In naš Magnifikat? Ali nismo v stalni nevarnosti in skušnjavi, ko opazujemo svet okoli sebe, da rečemo drugače kot Marija, da damo skeptične ocene, razočarane sodbe o svetu, v katerem živimo? Smo v skušnjavi, da recitiramo in očitamo: Napuhnjeni ali ošabni triumfirajo, mogočni vladajo s svojih prestolov, prejšnji voditelji so še vedno na svojih mestih, vse niti oblasti so obdržali v svojih rokah, ponižni so prezirani in potlačeni, vedno več je lačnih in brezposelnih, bogati še bolj bogatijo, nizki pa ostajajo še bolj ponižani ...

Marija ne pravi tako, čeprav svet njenega časa ni bil nič boljši od današnjega. Ona gleda na svet in zgodovino v luči zadnje izravnave vsega, v luči preroško napovedanega Božjega kraljestva, v luči končanega vesoljnega adventa. To ni idealiziranje! Ne pozabimo, da je bila Marija vnaprej odrešena. Živela je kot človek, a na nov način, na način brez greha, brez sence sovraštva, na način popolne ljubezni. Bog je bil njen Odrešenik od prvega trenutka. Bila je človek, samo človek, zato je bil zanjo napor vere vedno potreben. Toda po kvaliteti je bilo njeno življenje drugačno od običajnih ljudi. Ona, edino ona je lahko najbolj objektivno spoznavala znamenja svojega časa in sredi časa, sredi sveta greha in smrti gledala in spoznavala odrešeni in poveličani Božji svet, svet našega upanja. In to je tudi naše poslanstvo: prinašati upanje, kjer je obup; luč, kjer je tema; ljubezen, kjer je sovraštvo; življenje, kjer je smrt; vero, kjer je ateizem.

Trenutki edinosti z Bogom

Ko premišljujemo o Marijinem Magnifikatu, se iskreno vprašajmo: Kakšen je naš Magnifikat? S katerimi besedami pojemo pesem o duhovništvu? Na kaj ali koga bi se naslonili, nase ali na Boga? Katera so tista velika dela, ki nam jih je storil Vsemogočni?

Naj bo vsak izmed nas toliko pogumen, da v svojem življenju poišče tiste velike trenutke, ko mu je bil Bog posebej blizu. Pokličimo si v spomin dobrote, ki smo jih prejeli od drugih; ljubezen, ki so nam jo izkazali drugi; srečanja, ki so nas napolnila z veseljem in upanjem, vse od krsta in birme do mašniškega posvečenja, do današnjega srečanja - srečanja z Bogom v molitvi, z Bogom, ki nas odrešuje, ki nas nikoli ne pušča praznih, ki nas vedno napolnjuje z dobrotami, nam izkazuje svoje usmiljenje, ki nas vsak dan sprejema kot svojega »služabnika Izraela«. In ti trenutki so za nas kairos, trenutki milosti, trenutki za naš duhovniški Magnifikat.

Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana) Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana)

Kako pravilno skuhati proseno kašo?

»Najbolj važno je znati pravilno skuhati samo kašo, recepti za jedi iz nje se potem kar sami zvrstijo,« je v Svetovalnici spomnila naša gostja Mirjam Kopše. In dodala: »Tudi sama dolgo nisem ...