Benedikt XVI.
Papež o Bogu, ki se razodeva kot usmiljeni Oče
Papež in Sveti sedež
Nedeljsko opoldansko srečanje papeža Benedikta XVI. z romanji zbranimi na Trgu Svetega Petra v Vatikanu je bilo v glavnem posvečeno razmišljanju o globljem sporočilu, ki ga v sebi nosi evangeljska prilika o izgubljenem sinu. Med pozdravi izrečenimi v različnih jezikih je papež poljske romarje spomnil na zaključek simpozija v Gnieznu, ki se je te dni odvijal pod geslom „Družina - upanje Evrope“. Zaželel je, naj bi omenjeno srečanje obrodilo sad prenove družinske skupnosti v skladu z Božjo zamislijo.
Papež Benedikt XVI. je v svojem opoldanskem nagovoru priklical v spomin vsebino evangeljskega odlomka 4. postne nedelje, ki nam Boga razodeva kot usmiljenega Očeta. Potem, ko nam je Jezus v priliki o izgubljenem sinu približal Boga kot usmiljenega Očeta, stvari - po papeževem prepričanju - niso več takšne kot nekoč. Zdaj vemo, da je Bog naš Oče, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne in obdarjene z vestjo. Če se zgubimo, On trpi, in če se vrnemo, radostno praznuje.
Podobno kot se odnos otroka do svojih staršev razvija od začetne odvisnosti, tja do uveljavljanja avtonomije, pa vse do zrelega odnosa, ki temelji na hvaležnosti in pristni ljubezni, podobno je z našim odnosom do Boga. Naša vernost lahko včasih temelji na potrebi in odvisnosti, podobno kot je s človekom v otroštvu. Ko polagoma odrašča, se hoče osvoboditi te podrejenosti in postati svoboden, odrasel, sposoben sam odločati o svojem življenju misleč, da lahko živi brez Boga. To ga more privest do ateizma, a je lahko hkrati izraz potrebe odkriti pravo Božjo podobo.
K sreči Bog ostaja vedno zvest, je nadaljeval sveti oče. Četudi se mi oddaljimo in izgubimo, nas še vedno ljubi, odpušča naše zmote in nas po notranjem glasu vesti vabi k sebi. V priliki se oba sinova povsem različno vedeta: mlajši odide od doma in vedno bolj drsi navzdol, starejši pa ostane doma, a je njegov odnos do Očeta prav tako nezrel. Ko se mlajši vrne, starejši ob tem ni srečen, temveč se na Očeta jezi in noče vstopiti v hišo. Oba sinova predstavljata dva nezrela odnosa do Boga, kot sta uporništvo in hinavščina. Obe obliki pa je mogoče prerasti z izkušnjo usmiljenja. Samo ob doživetju odpuščanja, ko doživimo zastonjsko ljubezen, ki je večja od naše bede in tudi od naše pravičnosti, vstopimo končno v odnos do Boga, ki je resnično sinovski in svoboden.
Svoj opoldanski nagovor je sveti oče sklenil s povabilom, naj se ob razmišljanju o dveh sinovih zazremo zlasti v srce Boga Očeta. Prepustimo se njegovemu objemu in dovolimo mu, da nas preobrazi s svojo usmiljeno ljubeznijo.
