Dan odprtih vrat v bogoslovnih semeniščih in redovnih skupnostih

Cerkev na Slovenskem | 05.03.2010, 19:00

Centru za duhovne poklice v letošnjem letu priprave na Evharistični kongres v Mariboru pripravljajo danes dan odprtih vrat. Po besedah tajnice v Centru za duhovne poklice sestre Štefke Klemen je dan odprtih vrat, ki nosi naslov „Našel velik zaklad sem!“ namenjen mladim, še posebej tistim, ki iščejo svojo življenjsko pot, svoj poklic.

„Povabljeni so tudi otroci in drugi mladi, ki jih zanima način življenja v bogoslovju, malem semenišču in redovnih skupnostih,“ je povedala sestra Štefka. Odprti dan z istim naslovom bo potekal tudi v Ljubljani pri Srcu Jezusovem na Taboru, kjer se bodo obiskovalci med drugim srečali z nadškofom Antonom Stresom, ter obiskali različne moške in ženske redove.

Nadškofija Ljubljana

Program bo potekal v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru od 9.00 do 12.00 in bo obsegal: - ob 9.00 predstavitev stojnic bogoslovcev in redov ter animacija obiskovalcev; - ob 10.00 pogovor z nadškofom msgr. dr. Antonom Stresom; - obisk lazaristov in usmiljenk v manjših skupinah, na stojnicah pa tudi ostalih redov, skupnosti ter bogoslovnih semenišč; - ob 12.00 sklep z molitvijo in malico.

Nadškofija Maribor

V Mariboru bo program v Slomškovi dvorani na Slomškovem trgu potekal od 9.00 do 13.00 in bo obsegal: Ob 9.00 – začetek programa s prepevanjem pesmi, branjem Božje besede in uprizoritvijo zgodbe o poklicanosti v Bogu posvečeno življenje. Sledila bodo kratka pričevanja duhovnikov in pripravnikov na duhovništvo, kar bo popestreno z video projekcijo.

Udeleženci se bodo razdelili v manjše skupine in obiskali bogoslovje, Slomškovo dijaško semenišče, šolske in Marijine sestre ter skupnost uršulink, frančiškanov in kapucinov. V župnijski učilnici bodo življenje in delo predstavili bratje minoriti, sestre salezijanke ter sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja. Vsaka skupina bo obiskala eno skupnost.

Program se bo končal s sv. mašo v stolnici sv. Janeza Krstnika, ki jo bo daroval nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek.

Duhovništvo

Gospod nas globoko ljubi in nas kliče po imenu. Nekateri so posebej poklicani, da svoje življenje dajo na razpolago Bogu, sočloveku ter Kristusovi Cerkvi. Pomembna je pripravljenost pognati duhovne korenine, pripravljenost za osebno zorenje pred Gospodom ter budno in pozorno življenje.

Jezus vsakega človeka nagovarja osebno. Kdor je poklican v duhovništvo, je povabljen, da živi v zvestobi Bogu ne glede na to, kje ga je našel in kam ga je v življenju privedel. Klic je intimno povezan s pogledom. Jezus svojih izbrancev ne prepričuje in se jim ne dokazuje, njegova oblast je namreč Božja. Vsebina klica je Kristusovo vabilo: »Hodi za menoj«. Duhovnik Jezusu sledi s tem, da sprejema njegovo usodo v tem življenju in se veseli z njim v njegovem vstalem življenju. Učenec je v vsem podoben svojemu Gospodu. Jezus svoje duhovnike vabi, da bi živeli v njem in z njim, sicer je vse njihovo delo v resni nevarnosti, da postane človeško, ne pa Božje. Če duhovnik hoče biti pravi apostol in če hoče, da bo njegovo učenje z oblastjo, se mora popolnoma predati Bogu. Samo če bo Oče imel veselje nad svojimi izvoljenimi sinovi, bo imelo duhovnikovo delo moč za spreminjanje sveta.

Bolj ko se svet oddaljuje od Boga, bolj potrebuje duhovnike, ljudi z močnim in ljubečim srcem, ki bodo svet reševali. Kdor trezno razmišlja o svoji veri, ne preneha moliti za zveste pastirje, ki bodo ljudstvo vodili k edinemu cilju.

Oblike služenja v duhovništvu

Župnik, kaplan, duhovni pomočnik in kurat (v bolnici, zaporu, vojski, policiji ) Duhovni asistent (za laiške teologe, za ministrante, za mlade, za skavte, za gibanja, za društva, za študente …)

Duhovnik – župnik, kaplan, duhovni pomočnik ali kurat

Središče duhovniške službe je obhajanje evharistije. Iz globokega osebnega odnosa z Gospodom more duhovnik služiti sočloveku in Cerkvi ter ljudem podeljevati zakramente.

Duhovniška služba predpostavlja življenje v celibatu (neporočenost), redno molitev brevirja (gre za izbrane psalme, druga svetopisemska besedila ter spise svetnikov in cerkvenih učiteljev, ki so zbrani v posebnih knjigah) in pokorščino škofu. Duhovniki živijo razvejano mrežo odnosov, saj z bližnjimi delijo tako skrbi kot veselje. Službe, ki jih opravlja duhovnik, so zelo različne: kot župnik vodi župnijo (prim. ZCP, kan. 519 sl.), na župniji pa lahko služi tudi kot kaplan (prim. ZCP, kan. 545 sl.) ali duhovni pomočnik. Lahko poučuje verouk ali pa duhovno oskrbuje posebne kategorije ljudi – zapornike, bolnike in starejše ljudi, vojake, policiste ipd.

Pogoji: razpoznan duhovni poklic s strani cerkvene avtoritete, telesno in duševno zdravje, osebnostna zrelost, matura ali končana poklica formacija z opravljenimi dodatnimi tečaji. Formacija: enovit študij teologije (5 let), leto pastoralne specializacije, duhovniško posvečenje, kaplanski in župniški tečaj ali seminar.

Redovništvo v Cerkvi

Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata.

Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.